Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti je Državno tožilstvo smiselno uveljavljalo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP (1977).

Ta kršitev je bila storjena zato, ker je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbi, ki ju je vložil tožnikov pooblaščenec, ki nima pravniškega državnega izpita. Sodišče druge stopnje ni ravnalo po določbah 89. in 101. člena in 109. člena ZPP (1977) in od sodišča prve stopnje ni zahtevalo, da povabi tožnika, ki naj popravi napako v pooblastilu ali sam prevzame že opravljena pravdna dejanja.

Izrek

Reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Tožečo stranko v tem sporu zastopa pooblaščenec F. P. na podlagi pooblastila (izjave) z dne 3.9.1998 (list. št. 55 spisa). Navedeni pooblaščenec je tožnika zastopal že na glavni obravnavi dne 22.2.1993 (list. št. 17 spisa). Na glavni obravnavi dne 12.5.1999 je pooblaščenec tožnika izjavil, da je diplomirani pravnik in da nima pravosodnega izpita. Isti pooblaščenec je tožnika zastopal tudi v delovnem sporu S 158/88 sodišča prve stopnje, kjer je bil predmet spora izrečeni disciplinski ukrep (pooblastilo na list. št. 19 spisa).

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7.9.1998 ugotovilo, da je zaradi umika tožbe postopek končan. To odločitev je sprejelo na podlagi tretjega odstavka 217. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) potem, ko je ugotovilo, da nobena od strank v štirih mesecih od začetka mirovanja postopka (13.3.1998) ni predlagala nadaljevanja postopka. S sklepom z dne 13.5.1999 je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Ugotovilo je, da je bil predlog vložen prepozno. Odločitev je oprlo na drugi in četrti odstavek 118. člena in na 121. člen ZPP.

Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbi pooblaščenca tožeče stranke zoper navedena sklepa sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) v drugem odstavku 16. člena določa, da v postopku pred višjim sodiščem ali Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije lahko zastopa delavca le oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Iz pooblastila v spisu S 158/88 sodišča prve stopnje izhaja (list. št. 19 spisa), da je tožnikovega pooblaščenca najel sindikat. Ker pooblaščenec nima pravniškega državnega izpita, ki je po drugem odstavku 16. člena ZDSS pogoj za zastopanje, je torej pritožbi vložila oseba, ki nima te pravice. Zato je na podlagi določbe 358. člena ZPP sodišče druge stopnje obe pritožbi kot nedovoljeni zavrglo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: DT RS) pa zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva).

Tožnik je v reviziji uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP/99). Navajal je, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo oziroma izrek nasprotuje razlogom sklepa, ker se obrazložitev sklicuje na 16. člen ZPP.

DT RS je v zahtevi uveljavljalo razlog zmotne uporabe materialnega prava zaradi kršitve določb drugega odstavka 16. člena ZDSS v zvezi s 367. členom ZPP in prvim odstavkom 14. člena ZDSS. V zahtevi je navajalo, da je sodišče druge stopnje z izpodbijanim sklepom tožniku odklonilo pravico do pravnega sredstva, torej do odločitve v stvari sami, ki jo ima po določbi 25. člena Ustave Republike Slovenije. Določbe ZDSS, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, je treba uporabiti v povezavi z določbami ZPP. Določba 16. člena ZDSS je v primerjavi z določbo prvega odstavka 90. člena ZPP specialna pravna norma. Po določbi drugega odstavka 16. člena ZDSS ni mogoče šteti, da ni dovoljena pritožba, ki jo vloži pooblaščenec, ki nima pravniškega državnega izpita. ZPP v poglavju o pooblaščencih (89. do 101. člen) ne pozna zavrženja pritožbe, če je stranka za zastopanje pooblastila osebo, ki po zakonu ne more biti pooblaščenec (tretji odstavek 98. člena ZPP). V zadevi Pdp 456/98 sodišče druge stopnje ni imelo pomislekov, da je bil sklep sodišča druge stopnje vročen sedanjemu pooblaščencu. Sodišče druge stopnje se je pri odločitvi verjetno oprlo na določbo tretjega odstavka 87. člena ZPP/99, ki ga pa zaradi določbe prvega odstavka 499. člena ZPP/99 ni dovoljeno uporabiti. Sodišče druge stopnje je torej odločilo v nasprotju s 367. členom ZPP. DT RS je zato predlagalo razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in DT RS, ki se o njej ni izjavilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena na podlagi 399. člena v zvezi s 390. členom ZPP.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti ZPP/99 (14. julija 1999), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati določbe ZPP, ki je veljal pred ZPP/99. Zoper sklep sodišča druge stopnje sta bili vloženi revizija in zahteva za varstvo zakonitosti, zato je revizijsko sodišče odločilo o obeh na podlagi 406. člena v zvezi s 383. členom ZPP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodne odločbe (prvi odstavek 401. člena ZPP), ki jo DT RS lahko vloži zaradi razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 404. člena ZPP. Pri odločanju o zahtevi se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi.

Iz vsebine zahteve revizijsko sodišče sklepa, da ta - ob razlogu zmotne uporabe materialnega prava - uveljavlja tudi razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Uveljavljanje te kršitve izhaja iz navedb v zahtevi, ki se nanašajo na razlago 16. člena ZDSS in v zvezi z njim na razlago 14. člena ZDSS ter na 89. do 101. člen ZPP, ki urejajo vprašanja v zvezi s pooblastilom. V zvezi z navedenimi določbami (predvsem pa z drugim odstavkom 16. člena ZDSS) zahteva izrecno navaja, da iz teh določb ne izhaja, da ni dovoljena pritožba v primerih, ko je pooblaščenec oseba, ki ne izpolnjuje pogojev iz navedene določbe ZDSS. To pa predvsem pomeni sklicevanje na določbo prvega odstavka 354. člena ZPP. Ta določa, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrglo, ne da bi ravnalo po določbah 89. do 101. člena, pa tudi po določbi 109. člena ZPP. Sodišča prve stopnje ni pozvalo, da tožnika pouči, kako mora ravnati ali da ga sodišče prve stopnje povabi na sodišče in mu pomaga popraviti nepravilnosti v zvezi s pooblastilom. Takšno ravnanje od sodišča prve stopnje zahtevata četrti odstavek 98. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Pooblastilo tožnika torej ni bilo popolno in bi moralo sodišče ravnati tako, kot veleva prvi odstavek 109. člena ZPP. (Podobno načelno pravno mnenje z Občne seje VS RS, št. II/96, s. 15 in 16.) Tožnik je na podlagi navedenih določb ZPP, pa tudi po določbi 99. člena, imel možnost, da si določi drugega pooblaščenca ali da sam prevzame že opravljena pravdna dejanja.

Ker sodišče druge stopnje ni ravnalo po navedenih določbah ZPP, njegovo ravnanje pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, je bilo treba zahtevi ugoditi (1. točka prvega odstavka 404. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, ker so predmet obravnavanja na revizijski stopnji procesne določbe v zvezi s pooblastilom. Predmet presoje je torej tako imenovano zunanje pravno razmerje pri pooblastilu, ki je procesnega značaja, ne pa notranje pravno razmerje med pooblaščencem in pooblastiteljem, ki je materialnopravnega značaja.

Revizijsko sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, zato je na podlagi 406. člena ZPP enako odločilo tudi o reviziji.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).