Jedro

Čeprav sta priči povedali o težjih razmerah na smučišču, pa je sodišče pravilno zaključilo, da smučišče ni bilo nevarno in da zato objektivna odgovornost ni podana. Smučišče samo po sebi ni nevarna stvar, saj je smučanje običajna športna aktivnost, ki je po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi in tveganjem. Sodišče prve stopnje tudi je pravilno zaključilo, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Pri tem je pravilno presodilo, kdaj je upravljalec smučišča dolžan postavljati opozorilne table ali zavarovati smučišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnica utrpela 5. 2. 2007, ko se je poškodovala pri smučanju na R. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da ne obstaja objektivna odgovornost tožene stranke in da tožena stranka tudi ni krivdno odgovorna. Sodišče je presodilo, da zaplate trdega, sprejetega, zdrsnega snega na progi, ki jo je izvedenec označil kot lahko smučišče, ne predstavljajo nevarnosti na smučišču v smislu 6. točke 4. člena Zakona o varnosti na smučišču (v nadaljevanju ZVSmuč), ki bi jih moral upravljalec smučišča po določilu tretjega odstavka 10. člena zakona posebej označiti in zavarovati. Zato je zahtevek tožeče stranke zavrnilo in ji posledično naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka, ker je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe in je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi in med zapisniki o izpovedbah prič v postopku. Meni, da zaplate snega predstavljajo nevarno mesto, pa tudi temelj krivdne odškodninske odgovornosti. Ko je sodišče v točki 21 sodbe navedlo, da na progi ni bilo zaplat snega, so takšne navedbe v nasprotju z izpovedbami tožnice, S. L. in M. S. Meni, da je sodišče odločilo popolnoma v nasprotju z dokazi, predvsem pa z navedbami prič, za katere je navedlo, da jim je verjelo. V tem delu vidi nasprotje med razlogi sodbe in zapisniki o izpovedbah prič. Prav tako vidi nasprotje v tem, kar so povedale priče in kar je povedal izvedenec in sodišču očita, da se je nepravilno oprlo na mnenje izvedenca, ki je navedel, da zgolj z verjetnostjo ugotavlja razmere na smučišču. Sodišče bi se moralo prepričati s stopnjo gotovosti o tem kakšne so bile razmere na smučišču in ne zgolj s stopnjo verjetnosti. Ker je sodišče verjelo izvedencu glede ledenih zaplat, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena, hkrati pa je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Izvedenec smučarske stroke je bil postavljen zato, da ugotovi mehanizem in mesto padca tožnice in ne zato, da bi ugotovil kakšna je bila podlaga smučišča, saj ni strokovnjak za te zadeve. Sodišču tudi očita, da si je izvedenec progo ogledal v poletnem času, ko so bile razmere na njej drugačne. O tem kakšne so bile razmere na progi so izpovedale priče, ki jim je sodišče verjelo, zato bi sodišče moralo zaključiti, da so bile razmere takšne, ki bi utemeljevale tako objektivno kot tudi krivdno odškodninsko odgovornost. Sodišče bi zato moralo zaslišati novega izvedenca, saj izvedenec tudi po dopolnitvi mnenja ni odgovoril na vprašanja, zato tudi v tem delu vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču pa očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker je na podlagi napačno ugotovljenega stanja presodilo, da ni podana krivdna in objektivna odškodninska odgovornost. Prepričana je, da je podana objektivna odškodninska odgovornost in da je šlo za nevarno mesto na smučišču, kar so povedale vse priče. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje, ali pa da se sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Očitano nasprotje med izpovedbami tožnice in prič ter navedbami izvedenca ni podano. Sodišče prve stopnje je pravilno v razlogih sodbe ocenilo izpovedbe prič ter tožnice ter te izpovedbe objektiviziralo z mnenjem izvedenca. V točki 16 sodbe je obrazložilo to mnenje, v katerem je izvedenec navedel, kdaj je led na smučišču nevaren in kdaj nastane kot tudi obrazložilo, da je ledena ploskev o katerih so govorile priče, laičen izraz in ni enak terminu, ki ga uporablja strokovna literatura. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče po eni strani verjelo pričam, po drugi strani pa zaključilo, da na smučišču ni bilo ledene plošče, ki bi predstavljala nevarno mesto ali zahtevala posebno opozorilo. Zaključki sodišča prve stopnje v točki 21 sodbe so prepričljivi.

5. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da izvedenec ni strokovnjak za ocenjevanje razmer na smučišču kot tudi ne trditve, da je sodišče določilo izvedenca zgolj zato, da bi ugotovilo mehanizem padca. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbami 243., 251. in 252. člena ZPP s sklepom določilo izvedenca in mu tudi določilo obseg dela, čemur stranke niso oporekale. Izvedenec je ogled opravil res v nezimskem letnem času, kar pa ne predstavlja kršitve, saj je na ogledu ugotavljal mesto padca kot tudi naklon smučišča. Tako izvedenec kot sodišče so v dokaznem postopku pogledali tudi fotografije, ki so bile posnete takoj po padcu, iz njih pa se vidi kakšno je bilo smučišče, na te fotografije pa se je oprl tudi izvedenec. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, pa sta tako sodišče kot tudi izvedenec ugotavljala razmere na smučišču tako na podlagi teh fotografij kot tudi iz meteorološkega poročila Agencije Republike Slovenije za okolje. Ker je izvedenec podal mnenje izčrpno in ker ga je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani razlogi za zaslišanje novega izvedenca. Tako kršitev po 254. členu ZPP ni podana. Sicer pa tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi po tem, ko je sodišče zaslišalo izvedenca in zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje drugega izvedenca, temu ni ugovarjala in ni uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka (ZPP člen 286 b). Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da tožnica niti ni vedela povedati kje je padla in da je izvedenec ugotavljal, da ob strmini proge ni verjetno, da bi dosegla takšno hitrost, da bi od mesta padca lahko drsela kar 180 metrov (točka 17 sodbe).

6. Ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker da so vse priče povedale, da so bile na progi ledene plošče, ki so botrovale padcu tožnice. Priči M. S. in S. L. nista videla, kje je tožnica padla. Povedala sta le, kakšno je bilo po njunem opažanju stanje na smučišču in da je bilo v prelomnici več ledenih plošč. I. I. pa je izpovedal, da je žena po padcu drsela še kakšnih deset metrov od kraja, takšno izpovedbo pa je ocenil tudi izvedenec.

7. Čeprav sta priči povedali o težjih razmerah na smučišču, pa je sodišče pravilno zaključilo, da smučišče ni bilo nevarno in da zato objektivna odgovornost ni podana. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo določbo 149. člena OZ. Smučišče samo po sebi ni nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131 člena OZ, saj je smučanje običajna športna aktivnost, ki je po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi in tveganjem. Pri nevarni stvari mora biti podana večja škodna nevarnost za okolico. Proga na kateri je tožnica padla, je dovolj široka, pregledna in brez posebnosti ter lažja, označena z modro barvo (točka 15 sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, ki jo je tožeča stranka opisovala kot opustitev skrbnosti pri ureditvi in pripraviti proge, ker ni ustrezno označila zaplate ledu na progi z opozorilnimi tablami, zaradi česar je ta ledena ploskev zanjo predstavljala nepričakovan dogodek. V točkah 21, 22, predvsem pa v točki 23 sodbe je obrazložilo svoje zaključke o tem, da tožeča stranka ni dokazala krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Pri tem se je pravilno oprlo na določbe ZVSmuč, v katerih je določeno kdaj je upravljalec smučišča dolžan postavljati opozorilne table ali zavarovati smučišče. Prav tako so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da gre pri nastanku zaplat trdega, sprejetega in zdrsnega snega na smučišču za pogost pojav, s katerim morajo smučarji računati in temu tudi prilagoditi svoje smučanje, še posebno, ker je tožnica izpovedovala, da je vedela, da je bil na smučišču tudi umeten sneg. Pravilno je sodišče obrazložilo, da takšna mesta na smučišču ne predstavljajo posebne ovire povprečnemu smučarju, ki ve oziroma mora računati s tem, da proge ne morejo biti na vseh mestih enake, saj smučanje poteka v naravi, kjer so razmere različne in da mora predvidevati tako mesta, ki so v senci kot tudi mesta, ki so na soncu. Zato so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da so bile razmere na smučišču zaradi mešanice naravnega in umetnega snega res nekoliko težje, da pa to še ne predstavlja takšnih nevarnosti, ki bi jih moral upravljalec smučišča posebej označiti. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in da je napačno zaključilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

8. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prav, določb ZVSmuč in 131. člena OZ so zaključki sodišča prve stopnje pravilni in pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Prav tako pritožbeno sodišče ni našlo takšnih kršitev določb postopka, zaradi katerih sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih ali zaradi katerih bi bili ti razlogi v nasprotju z dokazi. Zato očitane absolutno bistvene kršitve postopka ni. Pritožbo je bilo tako potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl 165, 154/1).