Jedro

V izreku napadene sodbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena, predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja poslovne goljufije. S sodbo sodišča prve stopnje je bil zato prekršen zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega D.B. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: obdolženi D.B. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je v času od januarja do maja 2013 na Ptuju kot odgovorna oseba - direktor družbe D. d.o.o., s sedežem na naslovu O. na P., pri opravljanju gospodarske dejavnosti, med izvajanjem pogodbe z dne 22.10.2012, ki jo je imel sklenjeno z družbo E. d.o.o. za najem poslovnih prostorov na naslovu O. na P. ter za najem parkirnega prostora v skupnem garažnem prostoru, preslepil odgovorno osebo družbe E. d.o.o. s sedežem na naslovu K., P., z lažnivim prikazovanjem, da bo v skladu z najemno pogodbo poravnal obveznosti iz tega naslova in da jih bo redno plačal, nato pa z vsakokratnimi obljubami za plačilo preslepil odgovorno osebo te družbe, da mu je verjela in pustila v uporabi najete prostore, pri tem pa B. ob zapadlosti posamičnih računov in niti kasneje ni plačal najemnine in stroškov elektrike za mesec januar, februar, marec in april 2013 ter stroškov daljinca od garaže, in sicer naslednjih računov družbe E. d.o.o.: - št. 002/2013 z dne 16.1.2013 v znesku 180,00 EUR, z datumom zapadlosti 31.1.2013, - št. 005/2013 z dne 11.2.2013 v znesku 180,00 EUR, z datumom zapadlosti 26.2.2013, - št. 011/2013 z dne 8.3.2013 v znesku 190,00 EUR z datumom zapadlosti 29.3.2013, - št. 013/2013 z dne 7.4.2013 v znesku 210,00 EUR z datumom zapadlosti 22.4.2013, - št. računa 028/2013 z dne 10.5.2013 v znesku 40,00 EUR, z datumom zapadlosti 30.5.2013, torej računov v skupnem znesku 800,00 EUR, saj jih ob zapadlosti ni poravnal in očitno takšnega namena ni imel, saj jih ni poravnal niti kasneje, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je za družbo E. d.o.o. nastala premoženjska škoda v višini 800,00 EUR, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika.

II. Gospodarska družba E. d.o.o. se s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 3762/2014 z dne 18.5.2017 obdolženega D.B. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je odločilo, da bo lahko določena kazen izrečena tudi, če v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi E. d.o.o. ne bo povrnil premoženjske škode v višini 800,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je dolžan oškodovani družbi E. d.o.o. plačati 800,00 EUR.

2. Proti sodbi so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odloči, da se obdolžencu povrnejo vsi stroški pred sodiščem prve in druge stopnje in se ga oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovorniki v pritožbi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP s trditvijo, da dejanje, ki se obdolžencu očita, ni kaznivo dejanje poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, ker zakonski znak preslepiti drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, v obtožnici ni dovolj konkretiziran. Po stališču pritožbe navedba, "da je obdolženi preslepil zastopnico oškodovane družbe z lažnivim prikazovanjem, da bodo obveznosti iz najemne pogodbe poravnane, nato pa z vsakokratnimi obljubami za plačilo...", ne predstavlja konkretiziranih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ker iz njih ni razvidno, katere dejanske okoliščine naj bi obdolženi lažnivo prikazoval ali prikrival in s tem oškodovano družbo preslepil oziroma na kakšen način naj bi preslepil odgovorno osebo oškodovane družbe. Iz obtožnice še izhaja, da je obdolženi preslepil oškodovano družbo z vsakokratnimi obljubami, vendar je tudi to premalo konkretizirano. Pritožba še navaja, da pomanjkljivosti ne morejo biti sanirane z morebitno vsebino dokaznega predloga, iz katerega izhaja več kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja v obtožbi.

5. S pritožbenimi stališči se pritožbeno sodišče strinja. Obdolženec se lahko kazensko preganja le za dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja. Preslepitev je eden bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in predstavlja izvršitveno ravnanje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbami I Ips 93283/2010 z dne 21.9.2017 in I Ips 47130/2015 z dne 27.10.2017 odstopilo od dosedanje razlage, da je za konkretizacijo očitka preslepitve v opisu dejanja in za obstoj kaznivega dejanja poslovne goljufije dovolj že gola zaveza in zagotavljanje oziroma zatrjevanje dolžnika, da bodo obveznosti izpolnjene, do izpolnitve obveznosti pa potem ni prišlo. Obrazloženo je bilo, da je dosedanja razlaga v premajhni meri izostrila kriterije, ki omogočajo jasno razmejitev, ali v izreku opisano ravnanje sodi med kazensko ali civilnopravno razmerje, da ni bilo v zadostni meri upoštevano, da morajo biti zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni in da za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, ki je pomensko odprt pojem, prepis zakonskega dejanskega stanu v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za vsako pogodbeno razmerje, ne zadošča. 6. Iz navedenih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pritožbeno sodišče povzema, da za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije torej ne zadošča več navedba, da se je dolžnik zavezal k izpolnitvi obveznosti in/ali obljubljal plačilo, pa do tega ob dospelosti ni prišlo, saj je zaveza k izpolnitvi obveznosti element, ki je značilen za vsako pogodbeno razmerje, sama pogodbena zaveza pa sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve in da sta naročilo storitev oziroma dogovor za posel samo potrebna, ne pa hkrati že zadostna pogoja za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Slednja se mora kazati v vedenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, kar je tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno in določno razmeji od civilnopravne obveznosti.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obdolženega D.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, z očitkom, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti med izvajanjem pogodbe z dne 22.10.2012, ki jo je imel sklenjeno z družbo E. d.o.o. za najem poslovnih prostorov in za najem parkirnega prostora, preslepil odgovorno osebo navedene družbe z lažnivim prikazovanjem, da bo v skladu z najemno pogodbo poravnal obveznosti iz tega naslova in da jih bo redno plačal, nato pa z vsakokratnimi obljubami za plačilo preslepil njeno odgovorno osebo, da mu je verjela in pustila v uporabi najete prostore, ob zapadlosti posamičnih računov in niti kasneje pa ni plačal najemnine in stroškov elektrike za mesece januar, februar, marec in april 2013 ter stroškov daljinca od garaže, torej računov v skupnem znesku 800,00 EUR, saj jih ob zapadlosti ni poravnal in očitno takšnega namena ni imel, saj jih ni poravnal niti kasneje, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je družbi E. d.o.o. nastala premoženjska škoda v višini 800,00 EUR.

8. Tako oblikovan opis kaznivega dejanja pa glede na obrazloženo ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve, saj ne presega navedb, da se je obsojenec z odgovorno osebo družbe E. d.o.o. dogovoril za najem poslovnih prostorov in garaže ter plačevanje rednih stroškov elektrike, prevzetih obveznosti pa ni izpolnil. Z golo navedbo, da je med izvajanjem pogodbe z vsakokratnimi obljubami za plačilo najemnine in stroškov elektrike preslepil odgovorno osebo družbe E. d.o.o., da bo prevzete obveznosti poravnal, zakonski znak preslepitve ni konkretiziran, saj je takšna zaveza element pogodbenega razmerja, z nobeno dodatno okoliščino pa ni konkretizirano, na kakšen način je obdolženec odgovorno osebo družbe E. d.o.o. preslepil. Storilčevo zavest, da obveznosti ne bodo plačane, je mogoče izpeljati le iz dejanskih okoliščin, navedenih v opisu kaznivega dejanja, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve, saj v nasprotnem primeru na preslepitev sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost kljub obljubam ostala neporavnana, s tem pa se v področje kaznovalnega prava neupravičeno uvrstijo domala vse civilne obveznosti, ki so ostale neizpolnjene. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sicer ugotovilo, da družba D. d.o.o. v obravnavanem obdobju ni imela finančnih sredstev, s katerimi bi lahko poravnala prevzete obveznosti in da se je obdolženec, ko je izvedel za vloženo kazensko ovadbo, zavestno odločil, da obveznosti oškodovani družbi ne bo poravnal. S tem se je utemeljeval obstoj preslepitvenega namena, a bi morale biti te ključne okoliščine, če so obstajale, navedene že v opisu kaznivega dejanja in ne le v razlogih sodbe, saj dejstev in okoliščin, ki jih mora vsebovati izrek sodbe, njeni razlogi ne morejo nadomestiti.

9. Dejanje, za katero je obdolženec obdolžen, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v opisu manjka kateri od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če ti zakonski znaki pri opisu obdolženčevega dejanja niso konkretno navedeni. V izreku napadene sodbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena, predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja poslovne goljufije. S sodbo sodišča prve stopnje je bil zato prekršen zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

10. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, temveč je ugodilo pritožbi in napadeno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 oprostilo.

11. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Oškodovano družbo E. d.o.o. je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, glede stroškov kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji pa je na podlagi prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena odločilo, da obremenjujejo proračun.