Jedro

Nestrinjanje z dokazno oceno v izpodbijanih sodbah pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.I. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil J.I. (obsojenec) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 17.9.1999, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonsko dovoljenih razlogov (1. odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku-ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da zahteva ni utemeljena. Tožilka navaja, da so izreki sodb in njuni razlogi skladni in razumljivi ter v skladu z listinami in podatki v spisu, zato uveljavljana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, prav tako niso podane druge uveljavljane kršitve. Sicer pa meni, da obsojenčev zagovornik dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik meni, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje nezakoniti, ker sta ju sodišči izdali v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice (17. člen ZKP). V obravnavani zadevi sta namreč sodišči preprosto zamolčali listine, ki dokazujejo, da kaznivega dejanja ni. To so listine, ki izkazujejo, da je lastninskopravna upravičenja nad vozilom izvajal soobsojeni S.P., posest in uporabo pa deloma sam, deloma pa posredno preko I., in sicer: račun AC I. d.o.o. o nakupu vozila in carinska deklaracija, ki se glasita na P. in imata navedbo, da vozilo kupuje invalid; prometno dovoljenje Upravne enote Č. z navedbo P. kot lastnika vozila; s strani P. podpisano pogodbo o komisijski prodaji vozila z dne 2.4.1997; P. prijavo spremembe lastništva vozila zaradi prodaje z dne 2.4.1997; in odločbo Carinarnice L. z dne 10.7.1997, s katero je bil P. dokončno oproščen plačila carine za predmetno vozilo. S strani sodišča neupoštevano dejstvo, da je bil P. z navedeno odločbo oproščen plačila carine in posledično tudi prometnega davka, pomeni po mnenju zagovornika odsotnost bistvenega elementa kaznivega dejanja. To, da sta sodišči spregledali te dokumente, pa predstavlja poleg kršitve načela materialne resnice tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev 7. odstavka 364. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Ravno te listine porajajo razumen dvom v zaključek sodišč, da je S.P. samo formalno nastopal kot kupec vozila, zato bi sodišči ob upoštevanju načela "in dubio pro reo" morali obsojenca oprostiti. To načelo je sodišče kršilo tudi s tem, ko je na podlagi grobe ocene P.-jevega premoženjskega stanja brez podlage zaključilo, da P. sam zase ni mogel kupiti vozila vrednega 38.000 DEM. Poleg tega morebitna raba vozila s strani tretje osebe ali odsvojitev vozila tretjemu predstavlja prekršek kupca vozila S.P. po 3. točki 2. odstavka 72. člena Zakona o prometnem davku, ne more pa biti to dokaz za kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je tako očitno izhajalo iz predpostavke, da so očitki v obtožbi resnični, in ni odločilo na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, saj bi v tem primeru moralo obsojenca oprostiti, ker obremenjujočega dokaza ni, ampak je vse le sklepanje, ki nima podlage v spisu.

Četudi zagovornik svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je glede izvedenih dokazov sprejelo sodišče prve stopnje ter potrdilo sodišče druge stopnje, in nesprejemanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja uveljavlja z zatrjevanjem procesnih kršitev: s kršitvijo načela iskanja materialne resnice (17. člen ZKP), kršitvijo načela v dvomu v prid obdolženca, ki izhaja iz domneve nedolžnosti (3. člen ZKP) in pomanjkljivostmi razlogov izpodbijane sodbe (7. odstavek 364. člena in 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), povzetih zagovornikovih navedb ni mogoče oceniti drugače kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), kar pomeni, da Vrhovno sodišče pravilnosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, ne more presojati. Zato zahteva v tem delu ni mogla uspeti. Pri odločanju o zakonsko dovoljenih kršitvah (1. odstavek 420. člena ZKP), ki se uveljavljajo z zahtevo za varstvo zakonitosti, tudi ni nastal upošteven dvom o resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi (427. člen ZKP).

Nadalje zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje molk obsojenca razlagalo kot dokaz utemeljenosti obtožbe. V obrazložitvi sodbe je namreč dobesedno navedlo, da obsojenec "ni hotel niti komentirati in sta se oba obdolženca tako rekoč branila z molkom". Takšno razlogovanje pa pomeni po mnenju zagovornika poseg v ustavno pravico do molka (29. člen Ustave Republike Slovenije - URS).

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je prvostopno sodišče to, da se je obsojenec branil z molkom in s tem uveljavljal z URS (4. alinea 29. člena) in ZKP (3. odstavek 5. člena) zagotovljeni privilegij zoper samoobtožbo, razlagalo v dokaz utemeljenosti obtožbe.

V zahtevi zagovornik tudi uveljavlja, da sodba sodišča druge stopnje o dveh pritožbenih argumentih, in sicer o kršitvi načela iskanja materialne resnice in kršitvi obsojenčeve pravice do molka, nima razlogov (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Tudi ta uveljavljana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče mora v obrazložitvi svoje odločbe presoditi navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP), kar pomeni, da mora povedati, ali so v pritožbi uveljavljani razlogi utemeljeni ali ne in zakaj. V obravnavem primeru je sodišče druge stopnje to tudi storilo. Jasno in v zadostni meri se je opredelilo do vseh argumentov, ki jih je s pritožbo uveljavljal obsojenčev zagovornik.

Kot obrazloženo, v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP), to je povprečnino (3. odstavek 92. člena ZKP), pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.