Jedro

Iz izvedeniškega mnenja, na katerega je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožnik zaradi ugriza psa utrpel dve rani, in sicer odrgnini na levi nogi, in je zaradi tega trpel zmerne občasne bolečine nekaj dni in nato občasne blage bolečine še deset dni in upoštevaje nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje, ter trajanje in intenzivnost strahu, je prisojena odškodnina za obe obliki nepremoženjske škode prisojena v primernem znesku.

Vse težave, ki jih tožnik navaja v zvezi s trajanjem in intenzivnostjo bolečin in jemanjem zdravil, so pretirane in brez realne podlage, glede na ugotovitve izvedenca, na katere je oprlo odločitev sodišče prve stopnje, neutemeljene.

Isto velja za odškodnino za strah, ki je bila glede na okoliščine primera in trajanje odmerjena v pravilnem znesku in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in ne sprejema trditve tožnika v pritožbi, da je bil strah, ki ga je doživel, večji in je trajal dalj časa.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi toženke se deloma ugodi in se odločitev o stroških spremeni tako, da je toženka dolžna povrniti tožniku 442,72 EUR pravdnih stroškov.

III. V ostalem delu se pritožba zavrne.

IV. Vsaka stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka in stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 500,00 EUR in mu povrniti 493,72 EUR pravdnih stroškov, oboje z ustreznimi obrestmi. V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. Zoper tako odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, toženka pa odločitev o pravdnih stroških ter predlagata spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela odločbe.

3. Tožnik v pritožbi povzema ugotovitve izvedenca in lastno izpoved ter meni, da je primerna odškodnina za telesne bolečine 800,00 EUR in za strah 1.000,00 EUR ter predlaga zvišanje odškodnine.

4. Toženka v pritožbi zoper odločitev o stroških navaja, da tožnik ni upravičen do zvišanja količnika za odmero zaradi zastopanja več oseb in bi sodišče lahko odmerilo nagrado za postopek 159,90 EUR in nagrado za narok 147,60 EUR, ob upoštevanju sodnih taks in stroškov izvedenca, tožniku pripada 1.101,25 EUR, prav tako so stroški odmerjeni napačno, ker jih je sodišče odmerilo po temelju in višini, saj bi se uspeh moral upoštevati le od prisojenega zneska in znaša tožnikov uspeh v pravdi le 17,8%.

5. Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba toženke pa delno utemeljena.

O pritožbi tožnika

6. Predmet preizkusa tožnikove pritožbe je pravilnost odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in strah, saj tožnik trdi, da je odškodnina prisojena v prenizkem znesku.

7. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih je sodišče vezano na kriterije določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). To pa so: stopnja telesnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek člena 179 OZ) in pomen prizadete dobrine po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek člena 179 OZ). Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in primerjano z odškodninami za primerljivo škodo.

8. Iz izvedeniškega mnenja na katerega je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik zaradi ugriza psa utrpel dve rani in sicer odrgnini na levi nogi in je zaradi tega trpel zmerne občasne bolečine nekaj dni in nato občasne blage bolečine še deset dni in upoštevanju nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje ter trajanje in intenzivnost strahu je prisojena odškodnina za obe obliki nepremoženjske škode prisojena v primernem znesku. Vse težave, ki jih tožnik navaja v zvezi s trajanjem in intenzivnostjo bolečin in jemanju zdravil so pretirane in brez realne podlage glede na ugotovitve izvedenca na katerega je oprlo odločitev sodišče prve stopnje, neutemeljene. Isto velja za odškodnino za strah, ki je bila glede na okoliščine primera in trajanje odmerjena v pravilnem znesku in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in ne sprejema trditve tožnika v pritožbi, da je bil strah, ki ga je doživel večji in da je trajal dalj časa.

O pritožbi tožene stranke zoper odločitev o stroških

9. Tožena stranka se je upirala tožbenemu zahtevku po temelju, saj je moralo sodišče prve stopnje odločati o njenih ugovorih tako, da je pri odmeri stroškov sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo uspeh po temelju in višini in tako je tudi večinsko stališče sodne prakse tako, da se toženec ne more uspešno sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 563/2008, ki odstopa od večinske sodne prakse. Napačno pa je sodišče prve stopnje tožniku priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji in glavno obravnavo kot da gre za zastopanje več oseb, saj v postopku nastopa le tožnik, tako da je pri vtoževanem znesku 2.800,00 EUR tožnik upravičen do nagrade 159,90 EUR (tar. št. 3100) namesto 196,80 EUR in nagrade za narok 147,60 EUR (tar. št. 3102) namesto priznanih 181,66 EUR. Ob upoštevanju DDV je sodišče prve stopnje tožniku priznalo preveč 86,57 EUR tako, da znašajo skupni stroški tožnika 1.101,25 EUR in je tožnik upravičen glede na dosežen uspeh (58,92%) do povračila 648,85 EUR. Tožena stranka pa do povračila 206,13 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane razlika 442,72 EUR tako, da je bilo prisojene pravdne stroške znižati za 51,00 EUR (493,72 – 4442,72 EUR).

10. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti, pritožbi toženke pa delno ugoditi in prisojene pravdne stroške znižati za 51,00 EUR tako, da je toženka dolžna povrniti tožniku 442,72 EUR stroškov, v ostalem delu pa pritožbo zavrniti (člen 353 ZPP).

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela minimalno, tožnik pa ni uspel in mora v posledici vsaka stranka sama trpeti stroške. Nobena od strank z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvez s tem, saj se ti ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.