Jedro

Bistvena dilema spora je, ali je delavec, ki opravlja del delovnega časa naloge delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, preostali del delovnega časa pa naloge drugega, vendar enako vrednotenega delovnega mesta, s tem da ne gre za delo preko polnega delovnega časa, sploh upravičen do kakšnega plačila in na kakšni podlagi.

Za odločitev o tožnikovi terjatvi je ključno zlasti vprašanje nastanka prikrajšanja ter kvečjemu še vprašanje plačila za (enako) opravljeno dejansko delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek delno ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 4 % osnovne plače tožnika za julij 2016, september 2016, oktober 2016, april 2017 in julij 2017 v višini po 31,72 EUR bruto mesečno, za november 2018 pa v višini 32,99 EUR bruto, od navedenih zneskov plačati prispevke in davke ter tožniku plačati vsakokratni mesečni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela v višini 6 % osnovne plače tožnika, in sicer za čas od julija 2016 do avgusta 2017 v višini po 47,34 EUR bruto mesečno, za čas od septembra 2017 do novembra 2018 pa v višini po 49,49 EUR bruto mesečno, s plačilom prispevkov in davkov ter plačilom vsakokratnega mesečnega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter zahtevek za plačilo predpravdnih stroškov v višini 285,59 EUR (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 354,70 EUR v roku 8 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Vztraja, da je upravičen do 10 % plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, ne zgolj do 4 % plačila delovne uspešnosti. Meni, da iz izpovedi njegovega nadrejenega priče A.A. izhaja utemeljenost zahtevka, ne pa obratno. Zlasti se sklicuje na primer predhodnika B.B., ki je v sodnem sporu (Pdp 520/2016) dosegel plačilo 10 % delovne uspešnosti, ker je najmanj 50 % svojega delovnega časa opravljal dela izven okvira svojega delovnega mesta. Ni odločilno, kolikšen znesek je imel nadrejeni na razpolago za plačilo iz tega naslova. Tudi ni res, da tožnik ni dokazal upravičenosti do višjega odstotka plačila, kot mu je bil prisojen. Uveljavlja torej zmotno dokazno oceno, meni pa tudi, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter še 22. in 23. člena Ustave RS, saj mu ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegove tožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi ne postopkovnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, saj je odgovorilo na vse tožnikove relevantne navedbe, prav tako je sodbo ustrezno obrazložilo, da je možen njen preizkus. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v bistvenem delu tudi materialnopravno pravilna.

5. Ključna podlaga tožnikovega zahtevka so bile navedbe, da mu je bilo odrejeno delo, ki sega izven opisa del in nalog njegovega delovnega mesta Upravnik V na Policijski postaji C. (npr. vzdrževanje službenih vozil in motornih koles, prevoz orožja in streliva ter prevoz drog), kar je ocenil kot dodatno obremenitev v obsegu do 60 % delovnega časa. Menil je, da navedene naloge sodijo v opis delovnega mesta Ekonom V, pri čemer se je pavšalno skliceval na primer svojega predhodnika B.B. in s tem na zadevo Pdp 520/2016. Za določene mesece je toženka tožniku že plačala delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 4 % njegove osnovne plače. Zato je za te mesece zahteval le še razliko do 10 %, za ostale mesece pa plačilo v višini 6 % osnovne plače. 6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik lahko upravičen le do plačila v višini 4 %. Ugotovilo je, da med deli in nalogami tožnikovega delovnega mesta res ni vzdrževanja vozil in opravljanje prevozov, s tem da prvo sodi pod opis delovnega mesta Ekonom V (ki na Policijski postaji C. niti ni sistemizirano), drugo pa pod opis delovnega mesta Voznik V, ki zajema tudi opravljanje manjših vzdrževalnih del in manjših popravil na vozilu. Kot primerljivo je tako sodišče upoštevalo delovno mesto Voznik V, ki je vrednoteno enako kot tožnikovo delovno mesto, te ključne presoje sodišča prve stopnje pa tožnik niti ne izpodbija.

7. Tožnik v primerjavi z zadevo Pdp 520/2016 izpostavlja podobno vsebino in obseg del, ki segajo izven opisa delovnega mesta Upravnik V (kar niti ni sporno), spregleda pa, da je sodišče pri tem, ko je B.B. priznalo 10 % dodatek, upoštevalo opravljanje nalog višje vrednotenega delovnega mesta (Ekonom V), ne pa enako vrednotenega delovnega mesta, kot sodišče v obravnavani zadevi. Ravno v tem pa je bistvena razlika glede vrednotenja dela, ki sega izven opisa nalog delovnega mesta, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Bistvena dilema spora tako je, ali je delavec, ki opravlja del delovnega časa naloge delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, preostali del delovnega časa pa naloge drugega, vendar enako vrednotenega delovnega mesta, s tem da ne gre za delo preko polega delovnega časa, sploh upravičen do kakšnega plačila in na kakšni podlagi.

8. Sodišče prve stopnje se je glede temelja terjatve oprlo na 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in glede višine terjatve na 4. člen Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 53/08 in nasl.), kar pa za obravnavani primer niti ni odločilno. Navedena določba ZSPJS se namreč nanaša na pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, ki jo sprejme predstojnik za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora z javnim uslužbencem. Napotuje na Uredbo, po kateri lahko višina tega plačila znaša največ 20 % osnovne plače. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo še na prvi odstavek 5. člena Uredbe, po katerem o delu plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnega uslužbenca odloči predstojnik s sklepom, za kar pa v spornem primeru prav tako ni šlo. V okoliščinah tožnikovega primera ni podlage za uporabo 22.e člena ZSPJS (za razliko npr. od primera Pdp 746/2017, ki ponazarja dopustni in možni okvir sodnega varstva v zvezi z navedeno določbo ZSPJS), s tem da praksa glede uporabe te določbe tudi ni enotna (več o tem v omenjeni sodbi Pdp 520/2016).

9. Za odločitev o tožnikovi terjatvi je ključno zlasti vprašanje nastanka prikrajšanja ter kvečjemu še vprašanje plačila za (enako) opravljeno dejansko delo. Sodišče je namreč izpostavilo, da je toženka tožniku za določene mesece plačala višje plačilo za delo (v višini 4 % njegove osnovne plače), za druge mesece pa ne, pri čemer pa ni dokazala, da bi se vsebina tožnikovega dela v bistvenem spreminjala. Utemeljeno pa je sodišče poudarilo, da niti tožnik ni znal določno izpovedati o tem, s čim, torej z opravljanjem katerih nalog utemeljuje svoj zahtevek. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na izpoved tožniku nadrejenega - priče A.A., da niti ni imel na razpolago denarnih sredstev, ki bi omogočala višje plačila od 4 %. Pritožba takšnemu razlogovanju za zavrnitev višjega plačila načeloma pravilno nasprotuje, kar pa za odločitev v konkretnem primeru, v katerem je sporen že temelj terjatve, niti ni bistveno. Pritožbeno sodišče tako na pritožbo tožnika zaključuje, da ni podlage za dvig prisojenega plačila.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje stroškov predpravnega postopka, kar je pravilno obrazložilo s tem, da gre za uveljavljanje plačila za dejansko delo, torej za čisto denarno terjatev, za katero ni predpisano predsodno varstvo pri delodajalcu, posledično pa tudi ne gre za potrebne stroške postopka.

11. Pritožbeno sodišče še dodaja, da nenazadnje tudi navedeno stališče o čisti denarni terjatvi kaže na nerelevantnost uporabe 22. e člena ZSPJS, saj ta predpostavlja predsodni postopek kot procesno predpostavko za vložitev tožbe.

12. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, glede katere je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožnikov delni uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člen ZPP), pri čemer tožnik posameznih postavk odmerjenih stroškov niti ne izpodbija.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnik zaradi neuspeha s pritožbo sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).