Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je moldavsko sodišče tožbo in vabilo na narok za glavno obravnavo vročalo na naslov nasprotne udeleženke v Moldaviji in se je pošiljka vrnila z navedbo, da se nahaja v tujini. Za nov narok je sodišče vabilo vročalo preko moldavskega uradnega lista, odločbo pa na moldavski naslov in se je vrnila z oznako „oseba je v Sloveniji“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je predlagatelj že ob začetku postopka vedel, da nasprotna udeleženka živi v tujini, sodišče pa je najkasneje ob vročanju odločbe ugotovilo tudi v kateri državi se nahaja. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da moldavsko sodišče sploh ni skušalo zagotoviti, da bi se nasprotna udeleženka lahko seznanila s postopkom in je zato prekomerno poseglo v njeno pravico do kontradiktornega postopka. Tako je utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZMZPP, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrnilo zavrnilo predlog za priznanje moldavske odločbe o preživnini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti nasprotni udeleženki njene pritožbene stroške v znesku 93,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je po postopku, urejenem v Konvenciji združenih narodov o izterjavi preživnin v tujini, preko posredovalnega organa v Republiki Moldaviji in slovenskega sprejemnega organa, dne 20. 9. 2017 vložil predlog za priznanje sklepa Sodišča Orhei, Republika Moldavija, številka 2/106/2009 z dne 3. 2. 2009, na območju Republike Slovenije. S tem sklepom je bilo odločeno, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati svojemu očetu, predlagatelju, mesečni prispevek za vzdrževanje v višini 400 moldavskih lejev od dneva pravnomočnosti sklepa do spremembe materialnega stanja.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom R 66/2017 z dne 19. 3. 2018 predlogu ugodilo in sklep priznalo.

3. Zoper sklep je nasprotna udeleženka vložila ugovor in sodišče prve stopnje je s sklepom R 66/2017 z dne 21. 1. 2019 ugovoru ugodilo, sklep z dne 19. 3. 2018 razveljavilo in predlog zavrnilo. Ugotovilo je, da je moldavsko sodišče vsa pisanja v postopku odločanja o preživninskem zahtevku predlagatelja, nasprotni udeleženki vročalo s fikcijo vročitve na moldavski naslov in preko objave v moldavskem uradnem listu, ob tem, da je bilo že ob prvem vročanju seznanjeno, da se nasprotna udeleženka nahaja v tujini. Sodišče je ugotovilo, da po 108. členu Civilnega zakonika republike Moldavije predsedujoči sodnik lahko odredi vročitev pisanja preko medijev le v primeru, če tožeča stranka navede, da kljub prizadevanju ni bilo mogoče odkriti kraja prebivališča tožene stranke. Tožnik pa ni izkazal, da si je prizadeval odkriti prebivališče nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da so bile moldavske oblasti zaradi odpusta nasprotne udeleženke iz moldavskega državljanstva, seznanjene z njenim naslovom v Republiki Sloveniji. Ocenilo je, da je bilo s postopanjem moldavskega sodišča poseženo v pravico do izjave nasprotne udeleženke in je zato podan ugovorni razlog po 96. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP).

4. Zoper to odločitev predlagatelj vlaga pritožbo. Navaja, da je bil razlog za nemožnost udeležbe v postopku izključno na strani nasprotne udeleženke, ker ob preselitvi v tujino ni odjavila prebivališča v Moldaviji. Zato meni, da on ne bi smel nositi poledic njene opustitve. Predlagatelj navaja še, da nasprotna udeleženka v postopku z nobeno listino ni izkazala, da je pridobila odpust iz moldavskega državljanstva in da so bile zato moldavske oblasti seznanjene s tem, da prebiva v Sloveniji oziroma z njenim novim naslovom.

5. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne. Poudarja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo poseženo v njeno pravico do kontradiktornosti in se sklicuje na odločbo vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 95/2016 in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-279/08. 6. Pritožba ni utemeljena.

7. ZMZPP v prvem odstavku 96. člena določa, da sodišče Republike Slovenije zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku. Načelo kontradiktornosti oziroma obojestranskega zaslišanja je najpomembnejši izraz ustavne pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave.

8. Stranko je treba seznaniti z začetkom postopka, s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, čemur pa je namenjeno vročanje. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Res je, da se zato, da se tožeči stranki zagotovi pravica do učinkovitega sodnega varstva, v primerih, ko ni mogoča osebna vročitev naslovniku ali nadomestna vročitev, kateri od oseb, ki morajo sprejeti pisanje, dopušča tudi vročitev s fikcijo. Vendar so izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja). Ureditev pravil o vročanju in tudi njihova uporaba mora biti takšna, da zagotavlja, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Izjemna dopustitev fikcije vročitve namreč temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi (če do tega pride brez krivde naslovnika, bo načeloma možna vrnitev v prejšnje stanje), ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje (ni poskrbel zato, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil).1

9. Zato predlagatelj nima prav, ko v reviziji poudarja, da že dejstvo, da nasprotna udeleženka ob odselitvi v tujino ni odjavila stalnega prebivališča v moldavskih uradnih evidencah, zadošča za sklep, da ji smejo biti vsa sodna pisanja s fikcijo vročena na ta naslov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo, ko je pri presoji, ali je bila vročitev v postopku pred moldavskim sodiščem pravilno opravljena, ocenjevalo, ali so pristojni organi glede na okoliščine konkretnega primera izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju nasprotne udeleženke o postopku in je mogoče šteti, da se se je nasprotna udeleženka s svojim ravnanjem odrekla pravici, da nastopi pred sodiščem.2

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje 108. člen Civilnega zakonika Republike Moldavije določa, da če dejanski kraj prebivališča tožene stranke ni znan in tožeča stranka navede, da kljub prizadevanju ni bilo mogoče odkriti kraja prebivališča tožene stranke, predsedujoči sodnik odredi vročitev toženi stranki prek medijev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je moldavsko sodišče tožbo in vabilo na narok za glavno obravnavo vročalo na naslov nasprotne udeleženke v Moldaviji in se je pošiljka vrnila z navedbo, da se nahaja v tujini. Za nov narok je sodišče vabilo vročalo preko moldavskega uradnega lista, odločbo pa na moldavski naslov in se je vrnila z oznako „oseba je v Sloveniji“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je predlagatelj že ob začetku postopka vedel, da nasprotna udeleženka živi v tujini, sodišče pa je najkasneje ob vročanju odločbe ugotovilo tudi v kateri državi se nahaja. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da moldavsko sodišče sploh ni skušalo zagotoviti, da bi se nasprotna udeleženka lahko seznanila s postopkom in je zato prekomerno poseglo v njeno pravico do kontradiktornega postopka. Tako je utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZMZPP, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrnilo zavrnilo predlog za priznanje moldavske odločbe o preživnini.

11. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in je na podlagi 111. člena ZMZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 353. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Glede na 110. člen ZMZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP predlagatelj krije svoje stroške pritožbenega postopka, obenem pa mora nasprotni udeleženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 93,36 EUR (tar. št. 23/3 Odvetniške tarife, prva alineja, 2% mat. stroški).

1 J. Kramberger Škerl, Vročanje osebam z neznanim prebivališčem de lege lata in de lege ferenda, Pravni letopis 2010, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 76. 2 Glej sodbi Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic Aždajič proti Sloveniji (št. 71872/12 in Dilipak in Karakaya proti Turčiji (št. 7942/05 in 24838/05).