Jedro

Tožnik v upravnem postopku ni sodeloval niti kot stranka niti kot stranski udeleženec, niti ni pravni naslednik stranke v upravnem postopku, zato tudi ne more biti stranka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega in petega odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 17. člena in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 1. 12. 2006. Z navedeno odločbo je bilo družbi A. po opravljenem inšpekcijskem postopku naloženo plačilo davkov in prispevkov. Zoper odločbo se je družba A. pritožila, pritožbeni postopek pa je bil s sklepom tožene stranke z dne 4. 3. 2008, ustavljen zaradi zaključka stečajnega postopka in izbrisa davčnega zavezanca iz sodnega registra.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da ima pravni interes za izpodbijanje prvostopenjske odločbe. Izpodbijana odločba posega v njegove pravice, drugo sodno varstvo pa ni zagotovljeno. Davčni zavezanec, ki je bil stranka v davčnem postopku, ni mogel izkoristiti pravnega sredstva oziroma vložiti tožbe, ker je upravni organ druge stopnje kršil zakonski 30-dnevni rok za izdajo odločbe. Prvostopna davčna odločba je podlaga za kazenski postopek, ki teče zoper tožnika, ki tako nima drugih možnosti zavarovanja svojih pravic. Sklepa o ustavitvi pritožbenega postopka tožnik ni prejel. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka in se je s tem strinjalo tudi prvostopno sodišče, potrjujejo pa podatki sodnega registra, je bila družba A., ki je bila stranka v postopku izdaje izpodbijanega akta, dne 30. 10. 2007 izbrisana iz sodnega registra zaradi zaključka stečajnega postopka. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 lahko kot tožnik v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta nastopa samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik v upravnem postopku ni sodeloval niti kot stranka niti kot stranski udeleženec, niti ni pravni naslednik stranke v upravnem postopku, saj pravne osebe, ki so izbrisane iz sodnega registra zaradi stečaja, nimajo pravnih naslednikov, zato tudi ne more biti stranka v upravnem sporu. To pomeni, da je tožbo vložila oseba, ki za njeno vložitev ni aktivno legitimirana, zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo zavrglo.

5. Tožnikovo stališče, da je aktivno legitimiran za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, je pravno zmotno. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba, ki jo je tožnik vložil v tem primeru, nima elementov iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, saj iz nje izrecno izhaja, da tožnik izpodbija upravni akt, tožbeni zahtevek pa se glasi na odpravo tega akta. Tožnik s tožbo ni uveljavljal, da izpodbijani akt posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, in ni zahteval, da prvostopno sodišče to ugotovi, iz samega izpodbijanega akta pa tudi ne izhaja, da bi bila z njim tožniku naložena kakšna obveznost, saj se izpodbijani akt ne glasi nanj, temveč na družbo, ki je z zaključkom stečajnega postopka prenehala.

6. Na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva, da pritožbeni organ v upravnem postopku ni odločil v roku, ki ga predpisuje prvi odstavek 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Gre za instrukcijski rok in v primeru prekoračitve lahko stranka sproži upravni spor, tožnik pa ni bil stranka v upravnem postopku, temveč je bila to gospodarska družba, ki je z zaključkom stečajnega postopka prenehala, tožnik pa ni njen pravni naslednik. Prav tako pomanjkanja sposobnosti biti stranka ne spremeni dejstvo, da je tožnik kot ustanovitelj družbe, ki ji je bila z izpodbijanim aktom naložena obveznost, v kazenskem postopku.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.