Jedro

Odločanje o zahtevi za priznanje statusa pristopnika k Teritorialni obrambi RS ni odločanje o upravni stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/1997 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 13. 11. 2003, s katerim je bila tožnikova zahteva za priznanje položaja pristopnika k Teritorialni obrambi Republike Slovenije (dalje TO) na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavržena.

Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke, da odločanje o tožnikovem zahtevku – priznanju položaja pristopnika k TO ni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava, torej ni odločanje o upravni stvari, saj tovrstni zahtevki v veljavnih predpisih niso opredeljeni kot upravna stvar v smislu prvega oziroma drugega odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999, 70/2000 in 52/2002). Materialnopravne podlage za odločanje o priznanju tožnikovega položaja pristopnika k TO ne more predstavljati niti 14. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Uradni list RS/1, št. 1-6/91), ki je bil podlaga za odločitev Predsedstva Republike Slovenije, da se pripadnikom JLA ob tam določenih pogojih priznajo določene pravice. Pravočasen pristop k TO je pristopniku zagotavljal zgolj nadaljevanje dela v TO, torej delovnopravni status, katerega varstvo pa se v upravnem postopku ne zagotavlja. Predlagane glavne obravnave v smislu 51. člena ZUS sodišče prve stopnje ni opravilo, saj njegova odločitev ni bila odvisna od morebitnega ugotavljanja dejanskega stanja; šlo je zgolj za pravno vprašanje.

Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in po opravljeni glavni obravnavi spremeni sodbo sodišča prve stopnje oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša stroške postopka. Med drugim navaja, da naj bi mu šle pravice na podlagi 14. člena UZITUL, zato predstavlja izjava o pristopu k TO odločanje o upravni stvari v smislu 2. oziroma 4. člena ZUP. Stališče da omenjeni zakon ne predvideva izdaje ugotovitvenih odločb, je nesmisel ter predstavlja kršitev 14. člena UZITUL v povezavi z 22. členom Ustave RS; za odločitev o tožnikovem zahtevku naj bi bila potrebna glavna obravnava.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev neutemeljene revizije. Med drugim navaja, da se s pristopom k TO niso vzpostavila nobena upravičenja, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v upravnem postopku, ampak delovnopravni status z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz takšnega statusa izhajajo. Pristopna izjava tudi ni listina, ki bi jo izdal državni organ, temveč je bila oblikovana kot obrazec, ki je imel naravo prošnje za zaposlitev (nadaljevanje dela) v TO. Sam pristop v TO pa je bil formaliziran z izdajo odločbe o sprejemu pristopnika v delovno razmerje, ki je vključevala tudi razporeditev na ustrezno formacijsko dolžnost ter določitev akontacije plače. Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se že vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je opravil tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Po presoji vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi oziroma tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu, da se tožnikova zahteva za priznanje položaja pristopnika k TO zavrže, pravilna in pravilno temelji na določbi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi se zahteva s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna stvar. Upravna stvar pa je po določbah 2. člena ZUP odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Šteje se, da gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek).

Ker odločanje o tožnikovi zahtevi za priznanje položaja pristopnika k TO v smislu 14. člena UZITUL ne predstavlja odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti ni z nobenim predpisom določeno, da tožena stranka v tej stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, je odločitev o zavrženju tožnikove zahteve, ker ne gre za upravno stvar, pravilna in zakonita. Zakaj 14. člen UZITUL ne predstavlja materialnopravne podlage za odločanje o tožnikovi zahtevi v upravnem postopku z izdajo upravne odločbe, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Omenjeni člen je bil namreč zgolj podlaga za odločitev Predsedstva RS, da se pripadnikom JLA ob tam določenih pogojih priznajo določene pravice, kar pa priznanje statusa pristopnika k TO ni. Status kot samostojna stvar je v konkretni zadevi dejansko vprašanje, ki ga pristojni organ rešuje, če stranka uveljavlja kakšno odločitev o eventualni pravici, ki se na ta status opira. Iz vsebine odgovora tožene stranke na revizijo, ki ga je po presoji vrhovnega sodišča treba v obravnavanem primeru upoštevati, pa izhaja, da se je s pristopom v TO vzpostavil delovnopravni status s pravicami in obveznostmi, ki iz takšnega statusa izhajajo (izdaja odločbe o sprejemu pristopnika v delovno razmerje, razporeditev na ustrezno formacijsko dolžnost ter določitev akontacije plače), ne pa upravna upravičenja, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v upravnem postopku. Ker so bile določbe 1. točke prvega odstavka 129. člena ter 2. člena ZUP pravilno uporabljene, zatrjevani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Kdaj je potrebno opraviti glavno obravnavo, je določeno v 51. členu ZUS-1. Samo v primeru, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju s to določbo, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, za kar pa po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru sploh ne gre. Na glavni obravnavi namreč po določbi drugega odstavka 51. člena ZUS-1 sodišče izvaja dokaze, kadar in koliko je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Ker gre v obravnavanem primeru zgolj za presojo pravilnosti uporabe določb procesnega zakona (ZUP), ki urejajo zavrženje zahteve stranke, je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno in pravilno sprejelo na nejavni seji. Zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu niti po drugem niti po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1. O reviziji odloča Vrhovno sodišče brez obravnave (91. člen ZUS-1), zato zahtevane glavne obravnave ni opravilo.

Ostali revizijski ugovori so ugovori dejanske narave. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1) teh ugovorov revizijsko sodišče ni preizkušalo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka z revizijo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku: Uradni list RS, št. 36/04 – ZPP-UPB2, 2/04 – ZDSS – 1, 69/05 in 90/05 – odločbi US RS, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).