Jedro

Pritožbeno sodišče opozarja na ustreznost predloga izvedenke, da bi bilo v obravnavanem primeru, ob obstoju začasne odločitve o tem pri katerem od staršev naj bo otrok, in tudi za ceno začasne odložitve končne odločitve, zaradi uveljavitve največje koristi otroka, pritegniti oba starša v postopek strokovnega svetovanja oziroma mediacije, kjer bosta razjasnila starševsko vlogo in kaj je v otrokovo korist, hkrati pa omogočiti redno psihoterapijo otroka z namenom vzpostavitve pristnega odnosa z obema staršema.

Izrek

Pritožbi proti sodbi (odločitev pod I) se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba proti sklepoma (odločitvi pod II) se zavrne in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se mladoletni sin pravdnih strank D. P., rojen 1998 zaupa v varstvo in vzgojo tožencu. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna plačati za preživljanje mladoletnega sina mesečno preživnino v znesku 13.539,00 SIT od 1.4.2005 dalje, določilo stike med mladoletnim otrokom in tožnico, ki potekajo vsak drugi dan od 15.00 do 19.00 ure in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da naj se mladoletni sin pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo njej, oče pa naj zanj plačuje preživnino v znesku 20.000,00 SIT mesečno. S prvim izpodbijanim sklepom je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj se mladoletni sin začasno zaupa v varstvo in vzgojo njej, določijo stiki med otrokom in očetom, mladoletni otrok, kot tudi oba starša pa naj se vključita in udeležita strokovnega svetovanja pri klinični psihologinji v Dispanzerju za mentalno zdravje. Z drugim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin ugovor zoper začasno odredbo z dne 26.4.2005, s katero je sodišče zaupalo otroka v varstvo in vzgojo očetu in hkrati določilo stike med mladoletnim otrokom in tožnico.

Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo.

Navaja, da izpodbijana odločitev ni ne v njeno, ne v otrokovo korist. 5. decembra 2002 je zapustila stanovanje ponoči in sina pustila pri očetu, ker ni želela, da bi ga sredi noči vznemirjaala. Hotela je ravnati v otrokovo korist in pričakovala, da se bo vse uredilo po pravni poti in brez stresov. Pričakovala je, da jo bo sodišče razumelo. Takrat bi lahko otroka vzela s seboj, danes pa je obsojena, ker je otroka pustila.

V pritožbi, ki jo je tožnica vložila po svoji pooblaščenki, uveljavla vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in izpodbijanih sklepov, podrejeno pa razveljavitev navedenih odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb 4. in 217. člena pravdnega postopka.

31.5.2005 je bila glavna obravnava opravljena pred spremenjenim senatom in se je začela znova. Senat je dopustil dokaz z branjem izpoved prič, ki so bile zaslišane na naroku 25.11.2003, čeprav je branju njihovih izpovedi nasprotovala. Izjave teh prič se dejansko niso prebrale, sodišče, pa svojo odločitev temelji prav na izpovedi teh prič. Senat z vsebino teh izjav sploh ni bil seznanjen, zato sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti nanje. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je izvedenka svoje pisno mnenje na glavni obravnavi 31.3.2005 korigirala tako, da se otrok dodeli očetu, kar pa ne drži. Izvedenka je na obravnavi na izrecno vprašanje pooblaščenca tožene stranke vztrajala pri podanem mnenju, da je primerneje, da je otrok pri materi. Sodišče je prezrlo ugotovitev izvedenke, da nastaja otroku z ohranjanjem stanja škoda, saj ostaja otrok v istem čustvenem zapletu, kot je sedaj. Sodišče prve stopnje je torej napačno povzelo izvedensko mnenje in napravilo napačen zaključek, zato je izpodbijana sodba nezakonita. Izvedenka je na izrecno vprašanje sodišča pojasnila, da bi moralo odločanje o zaupanju otroka v tej fazi postopka preložiti. Iz navedenih razlogov sta nezakonita tudi izpodbijana sklepa glede izdane in glede predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje bi lahko z začasno odredbo naložilo pravdnima strankama, da se vključijo v svetovanje.

Pritožba proti sodbi je utemeljena, pritožba proti sklepoma pa je neutemeljena.

Pritrditi je treba pritoženemu očitku o nasprotju med ugotovitvami izvedenke klinične psihologinje in zaključki sodišča prve stopnje o njih oziroma razlogi izpodbijane sodbe. Izvedenka je v svojem pisnem mnenju ugotovila, da je v otrokovem doživljanju prisotna potreba po materi in čustvena navezanost nanjo, prav tako pa tudi čustvena navezanost na očeta, s katerim se identificira. Hkrati je ugotovila, da otrok zavestno izraža odklonilno stališče do matere. Navedla je, da otrok s tem izkazuje svojo lojalnost do očeta, katerega stališča do matere so odklonilna. Takšna zavestno izražena stališča do matere pa niso v skladu z njegovo čustveno navezanostjo na mater in psihološko potrebo po njej. Te potrebe si otrok ne upa izraziti očetu, temveč mu izkazuje, da tako kot on, odklanja mamo. Deček je čustveno manipuliran in ni upoštevana ena od osnovnih otrokovih potreb, ki so nujne za njegov optimalni psihosocialni razvoj. Otrok doživlja očeta kot edinega, ki mu omogoča psihično preživetje, mati pa kot ogrožujočo. S tem pa postane od očeta odvisen. Izvedenka je svoje pisno mnenje zaključila, da bi bilo v otrokovo korist, da bi bil pri materi, s pogostim bivanjem pri očetu, kar bi bilo treba izvesti postopoma, ob tedenski mediaciji s staršema, kjer bi razjasnjevala starševsko vlogo in kaj je v otrokovo korist ter redni psihoterapiji otroka z namenom vzpostaviti pristen odnos z obema staršema.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tožničinemu stališču, da izvedenka ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo svojega stališča ni spremenila, kot naj bi to izhajalo iz obrazložitve izpodbijane sodbe (čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno zapisalo), ampak ga je, glede na izvedene dokaze, ki jim je sledila in druge okoliščine, le korigirala (popravila, dopolnila). Navedla je, da je še vedno mnenja, da bi bilo primerneje, da je otrok pri materi, da pa je v konkretni situaciji problem, ker je otrok toliko let pri očetu, in da je otrok zaradi konfliktnega odnosa staršev in zaradi njunega nesodelovanja, v čustvenem zapletu. Prav zato otrok očitno še ni dovolj pripravljen za določeno obliko stikov npr. tako, da pri materi tudi prespi. Pri tem poudarja, da je mati pravilno ravnala, ko je odstopila od vztrajanja, da otrok pri njej prespi, kar izhaja iz poročila dežurne socialne delavke Centra za socialno delo Radovljica o telefonskem posredovanju. Ugotovila je tudi, da bi bilo treba v takšni situaciji odločanje o zaupanju otroka enemu ali drugemu staršu preložiti, starša pa pritegniti v postopek strokovnega svetovanja, v katerem bosta razčistila vsebino svoje starševske vloge glede na otrokove biološke, psihološke in psihosocialne potrebe. Prav tako pa bi bilo treba zaradi otrokovega čustvenega zapleta v psihoterapijo pritegniti tudi njega.

Glede na navedeno je mogoče izvedenkino izjavo, da se pridružuje mnenju CSD, razumeti edino tako, da je otroku v korist, da zaradi čustvenega zapleta v katerem se nahaja in zaradi katerega ni zmožen in pripravljen na drugačno vsebino stikov z materjo, ostane v očetovem varstvu, vendar le začasno, dokler starša ne bosta s pomočjo strokovne pomoči uspela predelati svojega konflikta in razčistiti vsebino svojih starševskih vlog v smeri zagotovitve otrokovega najbolj optimalnega razvoja. Če je tako, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je z začasno odredbo otroka (začasno) zaupalo v varstvo in vzgojo očetu. Tožničina pritožba proti takšni odredbi in hkrati proti odločitvi, da se zavrne njen nasprotni predlog za izdajo začasne odredbe, je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Po drugi strani pa bi končna sodna odločitev s takšno vsebino pomenila pristanek na ohranitev dejstva čustvene manipulacije z otrokom oziroma na to, da tudi vnaprej ostane v čustveni zagati in tako prikrajšan glede ene od osnovnih otrokovih potreb potrebnih za njegov optimalen psihosocialni razvoj, kot je poudarila izvedenka.

Glede na zakonsko določeno obveznost staršev, da je v otrokovo korist, če s svojim ravnanjem zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe (5.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), bi bila takšna končna odločitev (sodba) in ob takšnem stanju v nasprotju z otrokovimi koristmi.

Zaradi nasprotja med ugotovitvami izvedenke in razlogi izpodbijane sodbe o teh ugotovitvah, ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Takšna bistvena kršitev postopkovnih določb (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) je pogojevala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

Tožnica pa utemeljeno uveljavlja tudi kršitev načela neposrednosti (4. člen ZPP). Po določilu 3. odstavka 302. člena ZPP se mora glavna obravnava začeti znova, če se narok opravlja pred spremenjenim senatom; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. V obravnavani zadevi je senat potem, ko sta se stranki o tem izjavili, očitno odločil, da se priče, ki so bile zaslišane pred drugim senatom na naroku dne 25.11.2003, ne zaslišijo znova, vendar pa nato zapisnikov o zaslišanju prič, ni prebral, izpodbijana sodba pa temelji tudi na izpovedih teh prič.

Glede nadaljnjega postopanja sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče opozarja na ustreznost predloga izvedenke, da bi bilo v obravnavanem primeru, ob obstoju začasne odločitve o tem pri katerem od staršev naj bo otrok, in tudi za ceno začasne odložitve končne odločitve, zaradi uveljavitve največje koristi otroka, pritegniti oba starša v postopek strokovnega svetovanja oziroma mediacije, kjer bosta razjasnila starševsko vlogo in kaj je v otrokovo korist, hkrati pa omogočiti redno psihoterapijo otroka z namenom vzpostavitve pristnega odnosa z obema staršema. V tej smeri je tožnica že izkazala določene aktivnosti z poskusom vključitve strank postopka v strokovno svetovanje v Dispanzerju za mentalno zdravje. Uspešnost takšnega tretmana, pripravljenost obeh staršev za postopanje v tej smeri in njun drugačen angažma pri ureditvi navedenih razmerij in odnosov, bodo ob vseh drugih pravnorelevantnih okoliščinah pogojevali končno odločitev o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo enemu ali drugemu staršu, o otrokovem preživljanju in odločitev o obsegu pravice do stikov z otrokom.