Jedro

Besedilo druge alineje drugega odstavka 28. člena ZVK je takšno, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot da organ tržne inšpekcije mora izdati ukrep začasne prepovedi dejanja, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja, kar pomeni, da za izdajo tega ukrepa pristojni organ ni pristojen predhodno ugotavljati obstoja zakonskih elementov nelojalne konkurence. Bistveno je, da je tožba vložena zaradi dejanja, ki ga je pristojni organ začasno prepovedal in bistveno je, da je tožba ali ovadba vložena zaradi nelojalne konkurence.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tržni inšpektorat RS, Območna enota Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku, začasno, do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča, prepovedal dejanja nelojalne konkurence s protipravnim pridobivanjem poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičenim izkoriščanjem zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja, z dejanji navedenimi pod točkami : a), b), c) in d), za katera je vložena tožba pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, Oddelek za gospodarsko sodstvo, pod opravilno številko IV Pg 2225/2008 (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ 18. 2. 2011 zoper tožnika prejel prijavo družbe A. d.o.o.. Slednja je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, Oddelku za gospodarsko sodstvo, pod IV Pg 2225/2008 vložila tožbo zaradi kršitev pravic industrijske lastnine in nelojalne konkurence zaradi protipravnega pridobivanja poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičenega izkoriščanja zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja. V zvezi z navedeno prijavo je bil 13. 4. 2011 opravljen inšpekcijski pregled pri tožniku. Prvostopenjski organ se sklicuje na Zakon o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK), ki v 13. členu določa, da je nelojalna konkurenca prepovedana. Kot dejanja nelojalne konkurence se med drugim šteje: protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja. Po določbi 2. alineje drugega odstavka 28. člena ZVK mora organ tržne inšpekcije v skladu s svojimi pooblastili na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja. Na podlagi navedene zakonske določbe je prvostopenjski organ tožniku z izpodbijano odločbo začasno prepovedal v izreku izpodbijane odločbe navedena dejanja.

2. Ministrstvo za gospodarstvo kot drugostopenjski organ je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo, saj meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Zavrača tožnikove ugovore o neizvršljivem izreku izpodbijane odločbe kot tudi tožnikove ugovore o napačni uporabi 28. člena ZVK.

3. Tožnik v tožbi izpodbija pravilnost navedene odločitve in meni, da so bile z navedeno odločitvijo tožniku kršene tudi pravice iz Ustave RS. Sklicuje se na kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in navaja, da je tožnik 16. 3. 2011 podal na Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici kazensko ovadbo zoper družbo A. d.o.o.. V zvezi s kazensko ovadbo in zaradi dejanja nelojalne konkurence je tožnik pri prvostopenjskemu organu podal tudi prijavo dejanja nelojalne konkurence, vendar ga je slednji z dopisom seznanil, da ni pogojev za nadaljevanje postopka. Iz omenjenega dopisa izhaja, da je takšno odločitev sprejela ista tržna inšpektorica, ki je sodelovala v predmetnem postopku. Zato ima tožnik utemeljen dvom v nepristranskost in objektivnost njenega postopanja. Na navedeno kaže tudi okoliščina, da je v predmetni zadevi, zaradi vložene tožbe v zadevi IV Pg 2225/2008, prvostopenjski organ tožniku z izpodbijano odločbo začasno prepovedal dejanja nelojalne konkurence. Za razliko od takšnega ukrepanja pri tožniku pa prvostopenjski organ proti družbi A. d.o.o., zoper katerega je tožnik vložil kazensko ovadbo zaradi dejanja nelojalne konkurence, organ ni postopal na enak način, temveč je ugotovil, da kljub vloženi kazenski ovadbi niso izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa začasne prepovedi dejanj nelojalne konkurence. O slednjem je upravni organ tožnika obvestil zgolj z dopisom in niti na tožnikovo zahtevo z dne 24. 8. 2011 ni izdal odločbe, da bi tožnik zoper odločitev pridobil pravico do pravnega sredstva.

4. Tožnik nadalje navaja, da je bilo v zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Iz obrazložitve obeh odločb (prvostopenjske in drugostopenjske odločbe) izhaja, da je upravni organ ugotovil, da so podani vsi elementi, ki predstavljajo dejanje nelojalne konkurence, pri čemer je evidentno, da je organ takšno odločitev sprejel na podlagi tožbenih navedb prijavitelja, ki jim je nekritično sledil in zgolj na njihovi podlagi zaključil, da gre za nelojalno konkurenco. S tem pa je presegel svoja pooblastila in posegel v pristojnost sodišča, kar je nedopustno. Opredeliti bi se moral tudi do tožnikovih navedb, ki jih je podal v odgovoru na tožbo v zadevi IV Pg 2225/2008, saj je bila tožba s strani družbe A. d.o.o. vložena izključno z namenom, da izrine tožnika iz trga in pridobi njegov tržni delež. Kljub temu, da so od vložitve omenjene tožbe potekla že tri leta, sodišče še ni razpisalo prvega naroka za glavno obravnavo in tudi ni odločilo o izdaji začasne odredbe, kar je družba A. d.o.o. ob vložitvi tožbe predlagala. Tožnik se tudi sklicuje na kazensko zadevo, v kateri je sodišče že (pravnomočno) ugotovilo, da „v spisu ni nobenih dokazov, da gre v primeru predmetne tehnično-tehnološke dokumentacije za intelektualno lastnino subsidiarnega tožilca“. S tem pa naj bi se potrdile tožnikove navedbe, da so peskalni stroji družbe A. d.o.o. javno znani ter da skuša navedena družba kot poslovno skrivnost določiti podatke, ki v resnici niso njeni. Iz navedenih razlogov po mnenju tožnika niso izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 28. člena ZVK.

5. Tožnik tudi meni, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen, nedoločen in posledično neizvršljiv ter da omogoča različne razlage. Navaja, da tožnik izdeluje peskalne stroje in rezervne dele po lastnih načrtih, vendar v primeru nadzora izvajanja inšpekcijske odločbe niti tožnik niti upravni organ ne moreta ugotoviti konkretno na katere stroje in rezervne dele se prepoved nanaša. Med drugim navaja, da je protipravno ravnanje družbe A. d.o.o., ki je večino načrtov „starega A.“ zgolj prerisala in shranila v svoje elektronske podatkovne zbirke. Zato je odločitev upravnega organa nezakonita. Družba A. d.o.o. je od „starega A.“ prevzela tudi kodni sestem za številčenje oziroma označevanje sestavnih delov stroja, zato brez pravne podlage trdi, da so te kode njene. Z izpodbijano odločitvijo pa prvostopenjski organ dovoljuje protipravno ravnanje družbe A. d.o.o..

6. Tožnik nadalje meni, da je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi kršil načelo sorazmernosti iz 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1065/2003, iz katere izhaja nasprotno stališče, kot v predmetni zadevi. Na kršitev načela sorazmernosti kaže dejstvo, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločitev sprejel zgolj na podlagi tožbenih trditev. Posledice, ki jih bo izpodbijana odločitev povzročila tožniku pa so takšne, da bodo pripeljale do prenehanja njegovega poslovanja. Kolikor se pri uporabi zakonskega določila 2. alineje drugega odstavka 28. člena ZVK izhaja iz jezikovne razlage zakona, pa je po stališču tožnika navedena določba ZVK v nasprotju s 15. členom in 75. členom Ustave RS. Ureditev, ko ima zgolj vložena tožba za posledico prepoved opravljanja gospodarske dejavnosti pri domnevnem kršitelju, pri čemer se lahko takšen ukrep izvršuje več let (do pravnomočne odločitve o tožbi) nedvomno vodi v poslovni propad domnevnega kršitelja. Takšna ureditev predstavlja kršitev ustavnega načela pravne države in načela sorazmernosti. Ker je 2. alineja drugega odstavka 28. člena ZVK v neskladju z 74. členom Ustave RS, ustavnim načelom sorazmernosti ter 15. členom Ustave RS, tožnik predlaga, da sodišče predmetni postopek prekine in pri Ustavnem sodišču RS prične s postopkom za oceno ustavnosti citirane določbe ZVK. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa spremeni tako, da ugotovi, da v ravnanju tožnika ni izkazano, da bi protipravno pridobival poslovne tajnosti oziroma neupravičeno izkoriščal zaupane poslovne tajnosti družbe A. d.o.o. ter da postopek ustavi. Podrejeno pa tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. V vsakem primeru pa predlaga, da sodišče naloži toženi stranki v plačilo tožnikove stroške postopka.

7. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo tožniku prepovedal dejanja, za katera je zaradi nelojalne konkurence vložena tožba pri pristojnem sodišču. 11. Iz prvega odstavka 28. člena ZVK izhaja, da organi tržne inšpekcije v skladu s svojimi pooblastili nadzirajo izvajanje določb tega zakona in izrekajo ukrepe v skladu z zakonom. Iz 2. alineje drugega odstavka istega člena pa izhaja, da mora organ tržne inšpekcije v skladu s svojimi pooblastili na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen ZVK). Iz citirane zakonske določbe tako izhaja, da organ tržne inšpekcije mora izdati ukrep začasne prepovedi dejanja, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja. Tožnikovi tožbeni ugovori, iz katerih izhaja, da takšna razlaga navedene zakonske določbe ni pravilna, zato niso utemeljeni. Tudi po presoji sodišča citirane zakonske določbe ni mogoče razlagati drugače, kot da organ tržne inšpekcije mora izdati ukrep začasne prepovedi dejanja, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja. To pa pomeni, da za izdajo tega ukrepa pristojni organ ni pristojen predhodno ugotavljati obstoj zakonskih elementov nelojalne konkurence. Bistveno je, da je tožba vložena zaradi dejanja, ki ga je pristojni organ začasno prepovedal in bistveno je, da je tožba ali ovadba vložena zaradi nelojalne konkurence.

12. V predmetnem postopku so bila navedena dejstva ugotovljena, tožnik navedenim dejstvom ne oporeka, pač pa se sklicuje na to, da vložena tožba ni upravičena ter da v tožnikovem ravnanju, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, niso podani zakonski znaki za dejanje nelojalne konkurence. Kot že pojasnjeno, ugotavljanje zakonskih elementov nelojalne konkurence ni v pristojnosti upravnega organa. Navedeno stališče izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 1301/2006 z dne 31. 3. 2010, X Ips 525/2004 z dne 8. 5. 2008). Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1065/2003 z dne 21. 4. 2006. Iz slednje namreč izhaja, da pri prepovedi iz 2. alinee 28. člena ZVK ni bil naložen čas, na katerega se je prepoved nanašala. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na dolgotrajnost postopka v zadevi IV Pg 2225/2008 kot tudi ne tožnikovo sklicevanje na ugotovitve v kazenskem postopku. Sodišče v upravnem sporu namreč presoja zakonitost upravne odločbe in to po pravnem in dejanskem stanju ob njeni izdaji. Zato tožnikovi ugovori, da je bilo v zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo, niso utemeljeni.

13. Glede tožnikovega ugovora, da pomeni izpodbijana odločba kršitev načela sorazmernosti in načela pravne države ter da pomeni pregrob poseg v tožnikovo pravico, sodišče ugotavlja, da se z izpodbijano odločbo sicer res posega v pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave RS). Vendar pa drugi odstavek 74. člena Ustave RS določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Določilo tretjega odstavka 74. člena Ustave RS pa določa, da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence, kar pomeni, da je prepoved nelojalne konkurence že ustavodajalec določil kot tisto omejitev gospodarske dejavnosti, ki je v javnem interesu. Ker je ukrep, ki ga tožnik izpodbija, predpisan z zakonom, je bistven kriterij v okviru presoje načela sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave RS), ki je relevanten za presojo v upravnem sporu, izpolnjen. Nadaljnja vprašanja v okviru načela sorazmernosti ali je tak ukrep nujen oziroma ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom doseči enak namen in če obstoja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v pravico tožnika do svobodne gospodarske pobude in varstvom pravic drugih in javnega interesa iz tretjega odstavka 74. člena Ustave RS, pa so po mnenju sodišča na predmetnem področju do tolikšne mere vprašanja (ekonomske) primernosti, da sodišče meni, da niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po 156. členu Ustave RS. Zato sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu o prekinitvi predmetnega postopka in predlogu, da sodišče pri Ustavnem sodišču RS prične s postopkom za oceno ustavnosti citirane določbe ZVK.

14. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da gre za kršitev načela enakosti pred zakonom, pri čemer se tožnik sklicuje na postopanje prvostopenjskega organa v zvezi s tožnikovo prijavo dejanja nelojalne konkurence zoper družbo A. d.o.o. Po presoji sodišča ravnanje prvostopenjskega organa v drugem postopku za predmetni postopek ne more biti relevantno. Iz enakega razloga sodišče zavrača tožnikove navedbe, da je v obeh postopkih sodelovala ista oseba, kar naj bi bil razlog za dvom o nepristranskosti njenega postopanja. Prav tako sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in posledično neizvršljiv (sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe enak tožbenemu zahtevku v zadevi IV Pg 2225/2008), in kot pravilne sprejema razloge, ki jih je ob obravnavanju navedenih ugovorov v pritožbenem postopku navedel drugo-stopenjski organ v obrazložitvi drugostopenjske odločbe.

15. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker dejansko stanje, ki je v zadevi relevantno (vložena tožba zaradi dejanja nelojalne konkurence), ni sporno. Tožnik v tožbi utemeljuje, da niso podani zakonski elementi nelojalne konkurence, kar po presoji sodišča, in tudi po sodni praksi v tovrstnih zadevah, ni bistveno.

16. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.