Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, da uporaba sprehajalne palice (ki ni niti medicinsko indicirana) za hojo v hrib (torej le občasno) ne predstavlja skaženosti, saj tudi pri zdravih ljudeh uporaba takega pripomočka za razbremenitev nog pri vzpenjanju ni nekaj neobičajnega. Prav tako ima pritožbeno sodišče prav, ko pojasnjuje, da je enoletna uporaba opornic zajeta v odškodnini za telesne bolečine. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti gre namreč le za trajne spremembe zunanjosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu tako delno spremeni, da se glasi: "Tožničini pritožbi zoper sodbo z dne 12.10.1999 se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici v petnajstih dneh odškodnino za telesne bolečine poleg že prisojenih 1.700.000 SIT še 300.000 SIT, skupno torej 2.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1999, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti poleg že prisojenih 1.500.000 SIT še 1.000.000 SIT, skupno torej 2.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1999 dalje ter odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti poleg že prisojenih 300.000 SIT še 200.000 SIT, skupno torej 500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1999 dalje.

Sicer se tožničina pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožnici v petnajstih dneh povrniti 63.804 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje." V še preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožnici v petnajstih dneh povrniti 55.860 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2004 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora plačati tožnici 4.331.753 SIT z ustreznimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek za 3.450.000 SIT z obrestmi pa je zavrnilo. Za telesne bolečine ji je prisodilo 1.700.000 SIT, za strah 450.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 SIT. V celoti je ugodilo tožničinemu zahtevku za povrnitev premoženjske škode (381.753 SIT). Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožnici povrniti 255.884 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo razveljavilo glede odškodnine za materialno škodo iz naslova potnih stroškov ter v odločbi o stroških postopka, spremenilo pa glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tako da je iz tega naslova tožnici priznalo zadoščenje v skupnem znesku 2.000.000 SIT. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožnici povrniti 13.461 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Tožnica vlaga revizijo zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se njenim zahtevkom v celoti ugodi. Navaja, da so dosojeni zneski odškodnin za nepremoženjsko škodo prenizki, saj sodišči prve in druge stopnje nista dali ustrezne teže temu, da je tožnica utrpela zelo velik obseg nepremoženjske škode. Sodišči nista upoštevali njene starosti, premalo sta ovrednotili dejstvo, da je zdravljenje trajalo več kot eno leto, da je imela poškodovano tako roko kot nogo, da je imela na nogi zunanji fiksater, na roki pa opornico, da je bila v celoti odvisna od pomoči drugih. Ves čas se sama ni mogla niti premakniti in je bila prisiljena opravljati fiziološke potrebe le z asistenco drugih. Invalidski voziček je uporabljala vse do drugega prihoda iz bolnišnice. Med drugim je opravila kar 143 fizioterapij.

Pri odločanju o odškodnini za strah sta sodišči premalo upoštevali dejstvo, da je tožnica ob samem škodnem dogodku doživela izrazit primarni strah ter da je bila zaskrbljena za zdravstveno stanje najmanj eno leto. Za odločanje o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pomembno tudi to, da ji je ostala delna pareza živca na levi nogi, pri odmeri odškodnine iz tega naslova pa bi moralo pritožbeno sodišče bolj vrednotiti dejstvo, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 52 let ter še zelo aktivna. Vozila se je tako s kolesom kot z motorjem. Zaradi trajnih posledic poškodbe leve noge in desne rame tega sedaj več ne more. Prav tako ne more sama na obisk k prijateljicam in k hčerkama. Tudi vrta ne zmore več obdelovati. Za odločanje o višini odškodnine je pomembno tudi dejstvo, da bo v levem kolenu prišlo do hitrejšega razvoja artroze. Če bi sodišče druge stopnje upoštevalo vsa ta dejstva, bi zahtevku v celoti ugodilo.

Zaradi trajnih posledic poškodbe tožnica občutno šepa, pri hoji navkreber pa mora uporabljati palico, kar prav tako predstavlja skaženost. Brazgotine na nogi so dobro vidne, kadar je v krilu ali v kratkih hlačah. Vidno je tudi to, da ima zadebljeno levo golen.

Šepanja in brazgotin ni mogoče prikriti. Za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je pomembno tudi, da je bila tožnica več kot eno leto še posebej skažena, saj je lahko hodila le ob pomoči opornic (česar ni bilo mogoče skriti). Glede na vse te okoliščine je upravičena do celotnega zahtevanega zadoščenja. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi spregledali, da je prišlo do škodnega dogodka 9.5.1997 ter da tožena stranka še ni plačala odškodnine.

Škodno stanje tako še vedno traja, kar pomeni, da je tudi obseg škode občutno večji, kot bi bil, če bi bila odškodnina plačana v 14-dnevnem roku. Tudi iz tega razloga bi morali sodišči zahtevkom v celoti ugoditi.

Revizija je bila vročena toženi stranki ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) so revizijsko sodišče in stranke vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožničinega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju, da ima tožnica še "vedno bolečine v nogi in sicer takorekoč pri vsakem koraku", da je prikrajšana za vožnje s kolesom in motorjem in podobno. Teh revizijskih trditev zato revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

Utemeljeno pa revizija opozarja, da sta sodišči prve in druge stopnje tožnici dosodili prenizko odškodnino za telesne bolečine. Glede na njihovo stopnjo in trajanje ter neugodnosti med zdravljenjem, kar je natančno in izčrpno ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje (gl. 4. stran sodbe sodišča prve stopnje in zadnji odstavek 5. strani ter prvi odstavek 6. strani sodbe sodišča prve stopnje) ter glede na sodno prakso v podobnih primerih, je tožnica upravičena do zadoščenja v znesku 2.000.000 SIT. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova sta sodišči prve in druge stopnje premalo upoštevali dolžino obdobja prestanih bolečin (štiri in pol mesece) ter potrebo po uporabi ortopedskih oziroma invalidskih pripomočkov (opornice, fiksater, invalidski voziček).

Tožnica, ki je ob škodnem dogodku utrpela izrazit primarni strah, je bila v trajanju enega leta tudi zaskrbljena za izid zdravljenja.

Dosojen znesek zadoščenja (450.000 SIT) tudi po mnenju revizijskega sodišča pravično odseva tako trajanje in intenzivnost strahu kot sodno prakso v podobnih primerih.

Pač pa sta prenizki dosojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Trajna posledica poškodbe (omejena gibljivost lažje stopnje v obeh ramah, v levem skočnem sklepu, motena senzibiliteta na zunanji strani leve goleni in stopala, minimalna omrtvičenost živca in artroza levega kolena) tožnico ovira pri dvigovanju okončine nad glavo, pri pripogibanju in klečanju ter daljšem in večjem obremenjevanju okončin, zaradi česar je prikrajšana na številnih področjih življenjske aktivnosti. Upoštevaje stopnjo in obseg prikrajšanja (gl. drugi odstavek na 5. strani in prvi ter drugi odstavek na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje in tretji odstavek na 6. strani sodbe sodišča druge stopnje) ter sodno prakso v podobnih primerih, se pokaže, da je tožnica upravičena do 2.500.000 SIT zadoščenja.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, da uporaba sprehajalne palice (ki ni niti medicinsko indicirana) za hojo v hrib (torej le občasno) ne predstavlja skaženosti, saj tudi pri zdravih ljudeh uporaba takega pripomočka za razbremenitev nog pri vzpenjanju ni nekaj neobičajnega. Prav tako ima pritožbeno sodišče prav, ko pojasnjuje, da je enoletna uporaba opornic zajeta v odškodnini za telesne bolečine. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti gre namreč le za trajne spremembe zunanjosti.

Kljub temu pa sta sodišči prve in druge stopnje tožnici iz tega naslova priznali prenizko zadoščenje. Premalo sta upoštevali dejstvo, da tožnica brazgotin ne more popolnoma prikriti, šepanja pa sploh ne. Ob pravilnem vrednotenju vseh objektivnih in subjektivnih elementov te oblike nepremoženjske škode (ki jih je sodišče druge stopnje natančno in izčrpno ugotovilo na 7. strani sodbe) in sodne prakse v podobnih primerih se pokaže, da je tožnica upravičena do zadoščenja v znesku 500.000 SIT.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ta merila je po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče zmotno uporabilo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti, saj dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti terjajo prisojo višje odškodnine. Zato je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnici odškodnino za telesne bolečine zvišalo na 2.000.000 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 2.500.000 SIT in odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti na 500.000 SIT. Pri tem je ugotovilo, da tudi celotni prisojen znesek zadoščenja za nepremoženjsko škodo (5.450.000 SIT) ustreza siceršnji prisoji odškodnin za take škodne primere. Revizijsko sodišče ob tem še dodaja, da pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno o sporu po daljšem času (sodba sodišča druge stopnje je bila izdana po štirih letih in pol od vložitve tožbe) sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač takšna, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi za nepremoženjsko škodo) praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterije časovne odmaknjenosti časa odločanja od časa uveljavitve (nastanka) škode. Pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo odločbo o stroških prvostopnega postopka, je revizijsko sodišče lahko odločilo le o stroških pritožbenega in revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tiste, ki predstavljajo nagrado za delo odvetnika (sestava pravnega sredstva), je odmerilo od zneska, s katerim je tožnica uspela s pritožbo oziroma revizijo, ostale pa je priznalo v celoti (prvi odstavek 155. člena ZPP)