Jedro

S terjatvami iz naslova manj izplačanih plač zaradi zakonitega, največ 20% znižanja po 62. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije, je v skladu s 25. a členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 in 31/93) mogoče sodelovati le pri interni razdelitvi delnic. Zato od zapadlosti posameznih razlik v plači do vplačila razlike v postopku interne razdelitve ni mogoče priznati zakonitih zamudnih obresti, ker delodajalec ni prišel v zamudo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo zahtevek tožnika, po katerem naj bi mu bila tožena stranka dolžna plačati zakonite zamudne obresti v znesku 222.078,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1998 dalje, ker je ugotovilo, da mu ne dolguje ničesar, saj je obveznost iz naslova znižanja osnovne plače izpolnila v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja in z izpolnitvijo ni zašla v zamudo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku. Priglaša stroške pritožbe. Sodba naj ne bi imela razlogov o tožbenih navedbah in v njej niso bile uporabljene določbe ZOR-a o denarnih terjatvah.

Meni, da bi tožena stranka morala računati na obresti, v kolikor se je poslužila dopustnega 20 %-nega znižanja osnovnih plač. Povdarja, da je sicer imela vedno dovolj denarja in ji sploh ni bilo potrebno zniževati plač, na kar naj bi kazalo njeno enormno luksuzno poslovanje oz. nastopanje v javnosti. Imela naj bi le špekulativen namen zadrževati glavnico za več let in jo brezplačno uporabljati.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnika, da bi pri odločanju o spornem zahtevku za plačilo 222.078,80 SIT zakonitih zamudnih obresti, obračunanih za čas od 18.1.1993 do 3.11.1997 od zneskov manj izplačanih plač od septembra 1990 do decembra 1992 v višini 61.250,00 SIT, bilo potrebno uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR), o učinkih obveznosti pri denarnih terjatvah. ZOR v 277. členu sicer določa, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonite zamudne obresti. Ta določba pa v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj je za upravičenost do zakonitih zamudnih obresti bistvena zamuda pri izpolnitvi glavničnega dela denarnega dolga. Razlike v manj izplačanih plačah načeloma res sodijo med denarne terjatve, vendar v tožnikovem primeru, ko glavnični del dolga ni bil izpolnjen v denarni obliki, že iz tega razloga ni prišlo do zamude v smislu 277. člena citiranega ZOR. Poleg tega terjatev v denarni obliki sploh ni nastala, zato ni zapadla v plačilo v tej obliki in tudi iz tega razloga ni moglo priti do zamude pri njeni izpolnitvi.

S terjatvami iz naslova manj izplačanih plač zaradi zakonitega, največ 20 %-nega znižanja po 62. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije, je v skladu s 25. a členom novele Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 in 31/93) mogoče sodelovati le pri interni razdelitvi delnic, saj v denarni obliki niso izterljive niti iztožljive, kar je tožnik tudi akceptiral. Iz tega naslova je namreč od tožene stranke 4.11.1997 prejel lastninsko nakaznico za 61.250,00 SIT, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predstavlja revalorizirane manj izplačane plače od 1990 do decembra 1992. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo le zakonitih zamudnih obresti utemeljeno zavrnilo, ker je pravilno zaključilo, da mu tožena stranka ne dolguje ničesar več. Ker se lastninsko preoblikovanje podjetij, v katerem je tožnik sodeloval z glavničnim delom terjatve v skladu s predpisi izvaja po nominalni vrednosti kapitala na dan 1.1.1993, tožnik s sodelovanjem pri lastninjenju šele v letu 1997, ni bil oškodovan. Gre za specifično ureditev vnovčevanja razlik plač v postopku lastninjenja, ki zagotavlja realne vrednosti teh razlik v odnosu na družbeni kapital, ki je predmet lastninjenja, kar izključuje uporabo določbo ZOR-a o zamudnih obrestih za denarne terjatve.

Ko glede na obrazloženo le pavšalno zatrjevana kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP) ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje bistveno pravilne dejanske ter pravne razloge, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pritožbene navedbe, da bi tožena stranka ob zniževanju plač za 20 % morala računati na obresti, niso upoštevne, ker za takšno stališče ni nobene zakonske podlage. Hkrati tožnik v tem postopku ne more uspešno zatrjevati nepotrebnosti zniževanja plač in s tem smiselno nakazovati na nezakonitost zniževanja, saj bi to kvečjemu lahko uveljavil v postopku o glavničnem delu terjatve, do česar pa zaradi sodelovanja pri lastninjenju podjetja, sploh ni prišlo.

Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe in glede na izid pritožbenega postopka hkrati skleniti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.