Jedro

Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije, ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Iz navedenega razloga se zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Pritožba se v celoti nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je v pritožbi nasprotovala trditvam tožeče stranke glede okoliščin njunega medsebojnega poslovanja. Zato je pritožba nedopustna in se pritožbeno sodišče v njeno vsebinsko presojo ne sme spuščati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. TOžečastranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo: plačilo 8136,00 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka). Presodilo je, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe ter da je upoštevajoč trditve tožeče stranke tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

2. Tožena stranka je na zamudno sodbo vložila laično vlogo, ki jo je poimenovala odgovor na zamudno sodbo. Sodišče je navedeno vlogo, ki vsebinsko dejansko predstavlja odgovor na tožbo, štelo kot pravočasno pritožbo proti zamudni sodbi. V vlogi je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da ugodi njenemu „ugovoru“ in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano zamudno sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta od leta 2009 poslovno sodelovali, in sicer je tožena stranka za tožečo stranko opravljala računovodske storitve, tožeča stranka pa ji je za opravljene računovodske storitve plačevala dogovorjeni znesek. Ker tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni opravila (ni oddala obračunov DDV, ni prevzela e-davčnih dokumentov, ni obvestila tožeče stranke o prejemu davčnih dokumentov, ...) je tožeči stranki nastala škoda (globe zaradi neoddaje obračunov DDV, zavrnitev zahteve za pridobitev temeljnega dohodka zaradi neizpolnjevanja pogojev - neplačane davčne obveznosti, …). V tem postopku je tožeča stranka vtoževala povračilo škode v skupni višini 8136,00 EUR, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke. Tožena stranka na tožbo v zakonsko predpisanem roku ni odgovorila.

6. Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),1 ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ne odgovori na tožbo, ob izpolnitvi sledečih pogojev: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije, ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Iz navedenega razloga se zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).

7. Pritožba se v celoti nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je namreč v pritožbi nasprotovala trditvam tožeče stranke glede okoliščin njunega medsebojnega poslovanja. Zato je pritožba, upoštevajoč predhodno pojasnjeno, nedopustna in se pritožbeno sodišče v njeno vsebinsko presojo ne sme spuščati.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo še po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in zaključilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je pravilno uporabilo materialno pravo. Kot temelj zahtevka je pravilno opredelilo pogodbeno odškodninsko odgovornost tožene stranke (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika). Pravilno je zaključilo tudi, da so v tem primeru izpolnjene vse predpostavke za pogodbeno odškodninsko odgovornost, in sicer: (1) kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja, (2) da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti ter (3) obstoj in višina škode zaradi kršitve. S tem je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nastopila dolžnost tožene stranke za povračilo nastale škode.

9. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Stroški tožeče stranka pa niso utemeljeni, saj tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla rešitvi pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.