Jedro

Šele če bi tožeča stranka zatrdila, da listin, katerih predložitev je od nje zahtevalo sodišče, nima in navedla, da so pri drugi stranki, bi jih bilo sodišče dolžno zahtevati od le-te in v primeru, da bi ta brez opravičenega razloga odklonila njihovo predložitev, po prostem prepričanju presodilo, kaj to pomeni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki dva računa za dobavljeno blago v skupnem znesku 606.870,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje na prvi stopnji.

Navedla je, da je v dokaz utemeljenosti svojega zahtevka predložila dva računa, izvleček iz konta ter sporočilo o odobritvi plačila 145.758,50 SIT. Iz teh listin dovolj jasno izhaja obstoj obligacijskega razmerja med strankama. Drugih listin tožeča stranka nima, zato bi jih sodišče moralo zahtevati od tožene stranke in - če jih ta ne bi hotela predložiti - razsoditi v njeno škodo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na ugovor tožene stranke, da vtoževanih računov nima v svoji evidenci in zato ne ve, na kakšni podlagi tožeča stranka zahteva plačilo, le-to pozvalo, naj predloži ustrezne listine. Na ta poziv je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo izjavila, da je obstoj obligacijskega razmerja med strankama izkazan z že predloženimi listinami. Drugih dokazov ni predlagala. Ni niti zatrdila, da kakšnih drugih listin nima. Šele če bi to zatrdila in navedla, da so listine pri drugi stranki, bi jih bilo sodišče dolžno zahtevati od nje (1. odst. 233. člena ZPP) in v primeru, da bi ta brez opravičenega razloga odklonila njihovo predložitev, po prostem prepričanju presodilo, kaj to pomeni (glej 2. do 5. odst. 233. člena ZPP). Pritožbena trditev, da sodišče ni ravnalo v skladu z ZPP, ko tega ni storilo, torej ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena, torej da s predloženimi listinami ni zadosti dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka, drugih dokazov pa kljub pozivu sodišče ni predlagala. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi materialnopravno pravilna. O tem je prvostopna sodba dovolj obširno in jasno obrazložena ter pritožbeni očitek, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne drži. Tako zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP ni podana in tudi kakšne druge bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP sodišče prve stopnje ni napravilo.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.