Jedro

Če carinski organ ni v smislu 93. čl. CZ od špediterja vnaprej zahteval položitve varščine oz. bančne garancije, to špediterja kot carinskega zavezanca ne odvezuje plačila carine, saj je to že iz naslova carinskega zavezanca dolžan plačati že po samem CZ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Carinske uprave št... z dne 21.12.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice ... št... z dne 20.12.1993, s katero je ta zavezala tožnika k plačilu carine in drugih uvoznih davščin za blago, ki je bilo s Carinske izpostave Š. napoteno na Carinsko izpostavo D., a ji ni bilo predano. V obrazložitvi navaja, da je bilo 24.8.1993 z enotno carinsko listino (v nadaljevanju: ECL) št... Carinske izpostave Š. prijavljeno blago - 220 kartonov oblačil z rokom predaje 25.8.1993 Carinski izpostavi D. Navedeno blago namembni carinarnici ni bilo predano, zato je Carinarnica ... po drugem odstavku 249. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 21/90, v nadaljevanju: CZ) po uradni dolžnosti uvedla postopek carinjenja. K plačilu carine in drugih carinskih dajatev je zavezala tožnika, ki je bil v ECL v polje 50 vpisan kot glavni zavezanec. V navedeno polje se vpiše naziv, naslov in sedemmestno matično številko špediterja, ki je pri vhodni carinarnici za prevoznika blaga vplačal varščino ali položil garancijo banke, kot to določa Pravilnik o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 8/93, v nadaljevanju: Pravilnik o ECL). Iz tega izhaja obveznost tožnika, da bo plačal vse uvozne davščine, če prevoznik blaga ne bo predal namembni carinarnici. Tožnikove navedbe v pritožbi o tatvini blaga je tožena stranka zavrnila kot neupoštevne glede na drugi odstavek 24. člena CZ. Ugotovila je, da niso bila kršena določila 5., 8., 142. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ker je bil tožnik pravilno obveščen in pozvan k sodelovanju v ugotovitvenem postopku. Carinski zavezanec je bil pravilno ugotovljen na podlagi 24., 93., 94. in 202. člena CZ in pravilno zavezan k plačilu dajatev na podlagi 249. člena CZ. Morebitno vodenje postopka o prekršku zoper prevoznika ne more vplivati na odločitev v tej upravni zadevi, saj se postopka vodita ločeno. Zavrnila pa je tudi tožnikovo navedbo, da ga njegov delavec D.F. ne more zastopati, ker je bistvenega pomena, da je bilo polje 50 pravilno izpolnjeno s potrebnimi podatki, podpisom in žigom.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so bila kršena pravila postopka, ker ni bil izveden ugotovitveni postopek, ki temelji na načelu zaslišanja stranke. Tožena stranka bi morala zaslišati tudi prevoznika in uradno osebo Policijske postaje ... glede tatvine, saj je višja sila vedno ekskulpacijski razlog pri objektivni odgovornosti. Prav tako bi morala zaslišati D.F. in ugotoviti, ali je bil pooblaščen za zastopanje tožeče stranke, še posebej glede na določilo 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD). Poleg tega špediter in pooblaščena oseba špediterja ni isto, v polje 50 pa mora biti vpisan špediter. F. pa ni vložil v imenu prevoznika ne varščine ne bančne garancije. Dalje tožeča stranka zatrjuje, da ni pasivno legitimirana za plačilo carine, saj nima statusa prevoznika v skladu z drugim odstavkom 14., 93., 94., drugim odstavkom 199., 200. in 202. člena CZ. Carinski dolg lahko nastane le na podlagi zakona ne pa polja 50. Drugi odstavek 24. člena ne omenja garanta, ampak je carinski zavezanec za blago, ki se na poti izgubi, prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice (drugi odstavek 199. člena CZ). Tožena stranka pa sploh ni ugotavljala, kdo je prevoznik (polje 44 ECL). Tožnik se tudi ne strinja s tem, da je postopek o prekršku ločen od carinskega postopka, ampak meni, da gre dejansko za predhodno vprašanje, kdaj uvede carinarnica postopek za plačilo carine po uradni dolžnosti (389. člen CZ). Tožena stranka tudi nima dokazov, da je bilo blago dano v prost promet. ECL ne more nadomestiti carinske deklaracije v smislu prvega odstavka 200. člena CZ. Deklaracija je pomembna za nastanek garantnega razmerja in ne ECL, v deklaraciji je špediter označen kot carinski zavezanec. Na koncu pa tožnik še navaja, da je D.F. slučajno srečal tujega prevoznika, mu nudil pomoč pri izpolnjevanju ECL in le zaradi tega za tožnika ne more nastati nobeno pravno razmerje. Tožena stranka naj uvede postopek o prekršku zoper tujega prevoznika in od njega izterja plačilo carinskih dajatev.

V naknadno poslani dopolnitvi tožbe pa tožeča stranka svoje trditve, da je D.F. ne more zastopati, opira še na četrti odstavek 91. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), saj bi moral imeti posebno pooblastitev za vsak posamezni primer. Dalje navaja, da je izrek odločbe pomanjkljiv, saj za njo piše, da je garant, ni pa navedena oseba, za katero naj bi garantirala, in v nasprotju z obrazložitvijo, ker ni plačala nobene varščine, garantno razmerje pa lahko nastane le na podlagi pismene poroštvene izjave (998. člen ZOR). Garant je lahko le banka (porok pa vsak, ki izpolnjuje določene pogoje) in garancijska izjava mora biti v pismeni obliki (drugi odstavek 1083. člena ZOR). Tožnik zaključi s trditvijo, da je Pravilnik o uporabi ECL v carinskem postopku v nasprotju s 120. in 153. členom Ustave RS. Zakonodajna in izvršila oblast sta ločeni in ministrstva niso upravičena izdajati predpise brez podlage v zakonih.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisih in tožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka že v pritožbi izpodbijala pravilnost izpolnitve polja 50 v ECL in navajala, da je njen delavec D.F. ni mogel zastopati, ker ni imel pooblastila za zastopanje, s katerim bi se lahko izkazal v carinskem postopku kot pooblaščenec za zastopanje. To ponavlja tudi v tožbi in poudarja, da bi moral predložiti pooblastilo za nastopanje v imenu družbe, saj ni zastopnik družbe (kot ga določata zakon ali akt o ustanovitvi družbe). Na te trditve pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni odgovorila. Ugovore tožnika je zavrnila le z navedbo, da je bilo polje 50 ECL pravilno izpolnjeno z vsemi potrebnimi podatki, iz tega pa ne izhaja, da je te podatke vpisala pooblaščena oseba.

Carinski zakon v 254. členu določa, da so druge osebe, ki v postopku za ocarinjenje blaga nastopijo v imenu carinskega zavezanca (npr. špediterji - te zakon posebej navaja), odgovorne za pravilnost opravljenih dejanj ter da morajo imeti od carinskega zavezanca pisno pooblastilo oziroma dispozicijo. Tudi v polje 50 ECL mora biti poleg ostalega vpisano ime in priimek pooblaščene osebe špediterja (tudi pravilnik zahteva, da lahko za špediterja nastopa samo pooblaščena oseba). V to polje je namreč potrebno vpisati tako podatke o špediterju kot podatke o pooblaščeni osebi špediterja. Trditev tožeče stranke, da špediter in pooblaščena oseba špediterja ni isto, je pravilna. Špediter je pravna oseba, pooblaščena oseba špediterja pa je fizična oseba, ki zastopa po pooblastilu špediterja. Zahteva se pooblastilo, glede katerega tožeča stranka ves čas postopka zatrjuje, da ga njen delavec ni imel, tožena stranka pa na te trditve ni odgovorila oziroma jih ni v zadostni meri ocenila.

Tožeča stranka navaja, da ni bila položena ne varščina ne bančna garancija. Bančna garancija se namreč lahko položi namesto varščine (v višini carine in drugih uvoznih davščin), kot določa prvi odstavek 93. člena CZ. Če carinski organ od tožeče stranke ni v naprej zahteval ne varščine ne bančne garancije, jo to ne odvezuje plačila obveznosti, saj je iz naslova carinskega zavezanca to dolžna plačati po zakonu.

Carinski dolg je nastal na podlagi zakona (249. člen CZ) in ne polja 50, vendar je potrebno izhajati iz obveznosti carinskega zavezanca, ki je v primerih, ko navedeno polje 50 izpolni špediter (in ne prevoznik), ta prevzel obveznost carinskega zavezanca. V pravilniku je navedeno, da se v to polje vpiše glavni zavezanec - to je lahko tudi špediter, če se je v to polje vpisal kot carinski zavezanec - in v tem primeru se je tožeča stranka v navedeno polje tudi vpisala kot glavni zavezanec (vse svoje - potrebne podatke).

Tožeča stranka navaja tudi, da tožena stranka nima dokazov o tem, da je bilo blago dano v prost promet, vendar toženi stranki tega ni potrebno dokazovati ali izvajati posebnega dokaznega postopka.

Domneva se, da je bilo blago dano v prosti promet, če ni bilo predano namembni carinarnici in takrat začnejo carinski organi postopek carinjenja po uradni dolžnosti (drugi odstavek 249. člena CZ). Kot navaja že tožena stranka, podatki v spisih pa to potrjujejo, je bil o tem izveden postopek - opravljene poizvedbe, iz odgovora namembne carinarnice pa izhaja, da ji blago ni bilo predano. Tožeča stranka je bila dolžna v carinskem postopku predložiti dokazila, da je blago prešlo carinsko črto. Vendar, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, teh, kjub pozivu tožene stranke, v postopku ni predložila. Tudi v tožbi ne trdi, da je dokazila predložila, kar pomeni, da je carinski organ pravilno odločil. V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da se podzakonski predpisi ne smejo izdajati brez podlage v zakonu, sodišče pojasnjuje, da je bil pravilnik izdan na podlagi pooblastil, ki jih daje CZ, torej ima podlago v zakonu - med drugim tudi v petem odstavku 254. člena, ki govori o vložitvi deklaracije, v poglavju Carinjenje blaga - Uvoz. Iz navedenega izhaja, da je bil pravilnik izdan za izvajanje določb CZ, tudi tistih, ki se nanašajo na deklaracijo, njeno vsebino in obliko, način vlaganja ter priložene listine. Podlaga za izdajo tega pravilnika pa je še tudi v drugih členih CZ, ki so posebej navedeni v njegovi preamboli. Torej je tudi trditev tožeče stranke, da je pravilnik v nasprotju s 120. in 153. členom Ustave RS, neutemeljena. Iz navedenega tudi sledi, da je zmotna trditev tožeče stranke, da sta deklaracija in ECL dve različni listini.

Iz navedenega torej sledi, da tožena stranka ni v zadostni meri odgovorila na navedbe tožeče stranke v pritožbi glede pooblastila za zastopanje. V obrazložitvi odločbe mora namreč organ druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Ker tožena stranka tega ni storila, je podana kršitev drugega odstavka 245. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije, in prvega odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).