Jedro

Tožnik ima prav, da bi morala toženka kriterij nekaznovanosti interpretirati tako, da bi na njegovi podlagi šle dodatne točke vsem ponudnikom, razen tistim, ki so v preteklem razpisnem obdobju nudili subvencionirano študentsko prehrano, pa jim je bila izrečena sankcija. Povedano drugače: Toženka bi morala obravnavati enako vse kaznovane in enako vse nekaznovane ponudnike.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 41022-408/2014/2 z dne 1. 12. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se ne ugodi tožnikovi vlogi za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane v letih 2015 in 2016, za prijavljeno lokacijo A. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik na podlagi pogojev in meril, navedenih v javnem razpisu in Pravilniku o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) ni dosegel vsaj 40 točk, kar je pogoj za izbiro. V nadaljevanju navaja, v katerih kategorijah je tožnik dosegel točke in koliko.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ni upravičen do točk po merilu št. 11 javnega razpisa, ker v preteklem razpisnem obdobju ni nudil subvencionirane študentske prehrane, nadaljnje tožnikove navedbe pa pomenijo izpodbijanje samega kriterija, kar po 231. členu Pravilnika ne more biti predmet pritožbe.

3. Navaja še, da je tožnik v svoji prijavi na javni razpis navedel, da se njegov lokal ne nahaja v stavbi, kjer se izvaja študijski proces oziroma kjer je študentski ali dijaški dom, zato njegove drugačne navedbe v pritožbi pomenijo nova dejstva. Pri tem ni izkazal upravičenih razlogov, zakaj teh dejstev ni uveljavljal oziroma ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, pri čemer ne zadostuje njegova navedba, da je bil z novim dejstvom seznanjen šele po prejemu sklepa o zavrnitvi, saj ni navedel razlogov, ki bi mu preprečevali, da bi se s tem dejstvom seznanil že prej.

4. Organ se ne strinja s tožnikovim stališčem, da Zakon o subvencioniranju študentske prehrane (v nadaljevanju ZSŠP) pri razpisu razpisuje kumulativno izpolnjevanje kriterijev kakovosti hrane in njene cene, temveč meni, da zakon določa le, da mora biti razpis pripravljen tako, da se iz naslova teh dveh kriterijev prejme največ točk. 5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni izpodbijal nobenega izmed meril razpisa, meni pa, da je bilo merilo iz 11. alineje napačno uporabljeno. Dejstvo, da je bil ustanovljen po začetku leta 2013 pomeni, da v preteklem razpisnem obdobju ni mogel nuditi subvencionirane študentske prehrane in zato ne more biti razlog, da mu toženka iz tega naslova ni priznala dodatnih petih točk, saj mu iz tega naslova ni bila izrečena nobena sankcija. Pripominja še, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni člani komisije, ki je opravila točkovanje, toženka pa se do te pritožbene navedbe ni opredelila, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka.

6. V pritožbi je nedvoumno navedel, zakaj navaja nova dejstva, in sicer je šele po prejemu izpodbijanega sklepa izvedel, da je v isti stavbi študentski dom, ki pa uporablja popolnoma drug vhod in ima tudi drugačen naslov. Zato s tem dejstvom ni mogel biti seznanjen v času oddaje vloge, toženka pa bi morala njegovo pritožbeno navedbo o tem upoštevati in mu priznati ustrezno število točk. 7. Meni še, da iz besedila tretjega odstavka 2. člena ZSŠP nedvoumno izhaja, da morata biti kriterija kakovosti hrane in njene cene izpolnjena kumulativno. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo tega sodišča I U 1929/2012. 8. Iz vseh navedenih razlogov sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, oziroma podrejeno, naj v celoti razveljavi predmetni javni razpis za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane, v vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz drugostopenjske odločbe („sklepa“) in dodaja več novih, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

10. Tožba je utemeljena.

11. Zakonska podlaga za objavo razpisa, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, je ZSŠP, ki v tretjem odstavku 2. člena med drugim določa, da se v javnem razpisu kot prednostni kriterij upošteva kakovost hrane in njena cena. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da je ta zakonska določba v razpisu ustrezno upoštevana s tem, da navedena kriterija (pri čemer je kriterij kvalitete razčlenjen v več posameznih kriterijev) pri ocenjevanju ponudb prinašata najvišje število točk, kot izhaja iz prvih osmih alinej 7. točke razpisa. Te točke je bilo mogoče pridobiti tako na podlagi prvega kot tudi drugega kriterija, pri tem pa točke, pridobljene na podlagi enega, niso izključevale pridobitve točk na podlagi drugega.

12. Taka ureditev, pri kateri se točke iz obeh kriterijev seštevajo, smiselno pomeni prav kumulativno točkovanje, za kakršnega se zavzema tožnik. Tožbene navedbe, da bi moralo biti točkovanje kumulativno, pa ni bilo, zato brez dodatne obrazložitve ostajajo povsem nerazumljive. Kolikor te navedbe temeljijo na možnosti, da ponudnik za katerega od teh kriterijev ne prejme nobene točke, pa sodišče pripominja, da to še ne pomeni, da ponudnik ni imel možnosti, da bi pridobil tudi točke po tem kriteriju.

13. Po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, ki pa se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da tožnik zgolj z navedbo, da za študentski dom v stavbi, kjer se nahaja njen lokal, ni vedel zaradi različnih vhodov in hišnih številk, ne pomeni upravičenega razloga iz navedene zakonske določbe. Posebno ker gre za stavbo, v kateri ima po lastnih navedbah gostinski lokal, poznavanje značilnosti te stavbe tudi po presoji sodišča ne pomeni okoliščine, ki bi mu pretirano otežila ali celo onemogočila seznanitev oziroma pravočasno navajanje pravno pomembnega dejstva v zvezi s to stavbo. Tudi ta tožbena navedba je zato po presoji sodišča neutemeljena.

14. Enako velja tudi za navedbo, da je toženka bistveno kršila določbe upravnega postopka s tem, ko v izpodbijanem sklepu ni navedena komisija, ki je izvedla ocenjevanje ponudb. Taka kršitev ne spada med kršitve, ki se v vsakem primeru štejejo za bistvene (drugi odstavek 237. člena ZUP), tako da bi tožnik moral navesti, zakaj jo šteje za bistveno (drugi odstavek 248. člena ZUP), česar ni storil. Drugostopenjski organ na tako pomanjkljive pritožbene trditve ni bil dolžan oziroma niti ni mogel odgovarjati. V zvezi s tem je zmotno tudi tožnikovo stališče, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Taka kršitev (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) se namreč nanaša le na materialne razloge za odločitev, za katere pa tožnik ne trdi, da jih ne bi bilo mogoče preizkusiti. Kot je bilo že povedano, zatrjevana kršitev pomeni kvečjemu kršitev pravil postopka (216. člen ZUP), za katero pa tožnik niti ne navaja, v čem je ali bi lahko vplivala na zakonitost odločitve.

15. Strinja pa se sodišče s tožbenimi navedbami, da je toženka napačno interpretirala kriterij razpisa, ki se nanaša na nekaznovanost v preteklem razpisnem obdobju (11. alineja 7. točke razpisa). Po tem kriteriju so prejeli pet točk ponudniki, ki so v preteklem razpisnem obdobju nudili subvencionirano študentsko prehrano in niso prejel sankcije po ZSŠP. 16. Sodišče se sicer strinja s toženko, da je kriterij na prvi pogled jasen in dodeljuje pet točk zgolj tistemu ponudniku, ki kumulativno (torej hkrati) izpolnjuje oba navedena pogoja, namreč da je v preteklem razpisnem obdobju nudil subvencionirano študentsko prehrano in da ni prejel sankcije. Vendar pa ima tožnik prav, da taka interpretacija daje neupravičeno prednost ponudnikom, ki so v preteklem razpisnem obdobju nudili subvencionirano študentsko prehrano. Ti ponudniki so namreč prejeli dodatne točke že zgolj zato; okoliščina, da so to počeli v skladu s pogodbo in jim zato niso bile izrečen sankcije, ne pomeni, da je njihova ponudba v čemer koli boljša od sicer enakovredne ponudbe ponudnikov, ki v preteklem obdobju subvencionirane študentske hrane niso nudili.

17. Taka interpretacija je torej v očitnem nasprotju z enakopravnim obravnavanjem vseh ponudnikov, ki so se prijavili na javni razpis, s tem pa tudi v nasprotju s pravico enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Pri tem kriterij nekaznovanosti (oziroma dela v skladu s sprejetimi obveznostmi) ni neustaven ali nezakonit sam po sebi, temveč je taka le njegova interpretacija, ki ne obravnava enako vseh nekaznovanih ponudnikov, temveč daje prednost tistim, ki so že bili ponudniki subvencionirane prehrane. Povedano drugače: zgolj to, da so ti ponudniki v preteklosti že bili v situaciji, ko bi objektivno lahko kršili svoje obveznosti, pa tega niso storili, ne more predstavljati njihove prednosti pred ponudniki, ki v taki situaciji še sploh niso bili.

18. Tožnik ima torej prav, da bi morala toženka kriterij nekaznovanosti interpretirati tako, da bi na njegovi podlagi šle dodatne točke vsem ponudnikom, razen tistim, ki so v preteklem razpisnem obdobju nudili subvencionirano študentsko prehrano, pa jim je bila izrečena sankcija. Povedano drugače: Toženka bi morala obravnavati enako vse kaznovane in enako vse nekaznovane ponudnike.

19. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa ni bil pravilno uporabljen materialni predpis, zato je v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani sklep odpravilo. V takem primeru sodišče vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena), ta organ pa mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišče glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena).

20. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

21. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR.

22. Plačana taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (smiselna uporaba opombe 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).