Jedro

Iz spisov nesporno sledi, da je tožnik 19. 3. 2018 najprej izrazil namen in nato 28. 3. 2018 na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. S tem je tožnik (kot tujec) pridobil položaj, ki mu ga zagotavlja tretji odstavek 78. člena ZMZ-1 in na katerega se tožena stranka pravilno sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. To pa pomeni, da je tožena stranka tožnika utemeljeno obravnavala enako kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zato lahko odredila ukrep omejitve gibanja na podlagi določb ZMZ-1 in ne na podlagi določb ZTuj-2, kot se zahteva v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ tožniku kot tujcu, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1990 v kraju Alžir, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odredilo ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44/c, Postojna ter v 2. točki izreklo, da se tožnika kot tujca iz 1. točke izreka pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 28. 3. 2018 od 13.45 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik, potem ko je bil 29. 12. 2017 prijet s strani policije pri ilegalnem prečkanju državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, 5. 1. 2018 vložil pri pristojnem organu prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob vložitvi prošnje je bil tožniku (pravnomočno) na podlagi 4. alinee prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odrejen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, saj je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih s strani Policije, ugotovljeno, da tožnik predstavlja grožnjo za nacionalno varnost Republike Slovenije. Pristojni organ je bil namreč 5. 1. 2018 s strani Policije obveščen o podatkih, ki kažejo na to, da je več držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) izrazilo sum, da tožnik predstavlja varnostno tveganje na evropskih tleh ter da mu je izrečenih več ukrepov, med drugim prepoved vstopa v državo. Nadalje je navedeno, da so francoski varnostni organi tožnika opredelili kot nevarno osebo, za katero sumijo, da je pripadnik teroristične organizacije in da mu je zato izrečena prepoved vstopa v Francijo. Do julija 2017 naj bi tožnik dvakrat poskušal dobiti vizo za Francijo, pa mu je bila prošnja obakrat zavrnjena. Njegov namen je bil priti v Francijo, od koder bi pot nadaljeval v Španijo, kar je tudi navedel pri podaji prošnje za izdajo vizuma na francoski ambasadi. Zato pristojni organ ne verjame tožnikovim trditvam, da je bil namenjen v katerokoli evropsko državo, saj je ciljno državo (v svojih izjavah) večkrat spreminjal. Da tujec - tožnik predstavlja grožnjo za nacionalno varnost Republike Slovenije pa izhaja tudi iz dopisa št. 8500-4/2017/4 z dne 4. 1. 2018, ki je označen s stopnjo tajnosti „TAJNO“. Zoper omenjeni sklep je tožnik sprožil upravni spor, v katerem je naslovno sodišče določilo s sodbo I U 100/2018-13 z dne 17. 1. 2018 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pristojni organ je nato odločil o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito in jo z odločbo 2142-22/2018/21 (1312-17) z dne 19. 2. 2018, zavrnil kot očitno neutemeljeno. Odločba je postala 12. 3. 2018, potem ko je sodišče zavrnilo vloženo tožbo, pravnomočna in pristojni organ je 19. 3. 2018 obvestil Policijsko postajo Ilirska Bistrica, ki je tožnika obravnavala pri vstopu v državo, o pravnomočno končanem postopku.

3. Nakar je tožnik 19. 3. 2018 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki je bil sprejet na zapisnik 28. 3. 2018 in o katerem do izdaje tega sklepa še ni odločeno. Glede na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v prvem postopku in na podlagi tretjega odstavka 78. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pa se tožniku z izpodbijanim sklepom ponovno omeji gibanje, saj pristojni organ ugotavlja, da je le z ukrepom omejitve gibanja mogoče preprečiti ogrožanje varnosti države. Pri tem se (obrazloženo) ugotavlja še, da so v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce, oziroma da milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma ni primeren, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih varnostnih mehanizmov, lahko iz azilnega doma odšel ter posledično lahko ogrozil varnost države.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga iz razloga nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka.

5. V tožbi navaja, da je v Centru za tujce zaprt na podlagi sklepa MNZ z dne 5. 1. 2018, kar pomeni, da je prekoračen najdaljši možni čas, ko je lahko omejen v gibanju na podlagi določb ZMZ-1. Zato bi moralo naslovno sodišče odločiti, da se opravi neposreden nadzor nad izvajanjem ukrepa iz 84. člena ZMZ-1 in ga odpraviti, kar tožnik tudi uvodoma (pravilno: sklepno) predlaga.

6. Nadalje tožnik na razume razlogov tožene stranke, konkretno v tistem delu, v katerem se sklicuje na tretji odstavek 78. člena ZMZ-1 ter vztraja, da je ukrep omejitve gibanja nezakonit po določbah ZMZ-1 ter da bi morala tožena stranka, če že, ukrepati po določbah Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

7. Še dalje tožnik navaja, da ga tožena stranka ni seznanila z dopisom, ki ga je prejela 4. 1. 2018, in po katerem tožnik predstavlja grožnjo za nacionalno varnost. Zato tožnik v tej zvezi ni mogel ničesar pojasniti in je torej kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Seznanila ga je, kot sledi iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 28. 3. 2018, samo z dejstvom, da mu je omejila gibanje zaradi štirih zadetkov v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju (SIS II) in da mu je gibanje omejeno, dokler se ne ugotovi, ali so ti ukrepi povezani s 4. alineo 84. člena ZMZ-1, kar pomeni, da še sama ni prepričana, da so ukrepi sploh povezani z omenjeno določbo ZMZ-1. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da mu v drugih državah niso vzeli prstnih odtisov in da ni tista oseba, za katero ga imajo. Tega tožena stranka sploh ni preverjala in tega tudi v obrazložitvi ne navede, kar pomeni, da je bil sklep izdan na podlagi dejstev, ki niso bila ugotovljena v postopku, dejstva, ki so bila ugotovljena, pa v sklepu niso navedena, in je torej obrazložitev v nasprotju z navedbami tožnika, ki jih je dal 28. 3. 2018 na zapisnik.

8. Izpodbijani sklep je delno tudi v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015, posebej z 11. točko navedene sodbe, po kateri lahko pristojni organ na podlagi določb ZMZ zgolj omeji gibanje, ne sme pa odvzeti prostosti, za kar je pristojna (samo) policija. V konkretnem primeru pa gre za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja, kar je obširneje obravnavano v sodbi naslovnega sodišča I U 1713/2016. 9. Nadalje obstoj nevarnosti, da bo tožnik državo zapustil, ni obrazložen. Samo dejstvo, da je tožnik ciljno državo spreminjal, ni dovolj. Prošnjo lahko poda kjerkoli želi, tožena stranka pa ni upoštevala oziroma preverila dejstva, da želi ostati v Sloveniji.

10. V zvezi z omejitvijo gibanja na Center za tujce pa tožnik navaja, da je takšen strožji ukrep nesorazmeren in nepotreben ter da je zasledovani cilj mogoče doseči tudi z omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Utemeljitev, zakaj za tožnika ne bi bil primeren milejši ukrep, je po navedbah v tožbi pavšalna in pomanjkljiva, argument, po katerem tožena stranka ne uspe zagotoviti, da bi prosilci za azil ostali na območju azilnega doma, pa neprimeren, saj gre za pomanjkljivost, ki je na njeni strani. Tudi sicer izpodbijani sklep (pravilno: ukrep) posega v pravico do osebne svobode, saj ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa, ta pa za prosilce po ZMZ-1 po stališčih, ki sta jih zavzeli Ustavno in Vrhovno sodišče v svojih odločbah, pa tudi po določbah EKČP ni dopusten. ZMZ-1 namreč tožene stranke ne pooblašča, da prosilcu odvzame prostost, lahko mu le omeji gibanje, pa še to le v primeru, če so izpolnjeni zakonski pogoji.

11. Obenem s tožbo tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero naj do pravnomočne odločitve uredi stanje tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, saj bo sicer tožniku prizadejana nepopravljiva škoda. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Poleg tega mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti in mu torej odvzem svobode že po svoji naravi povzroča nepopravljive posledice.

12. Poleg odprave izpodbijanega sklepa tožnik predlaga še, da sodišče odloči na podlagi določb 4. člena ZUS-1 in ugotovi, da je tožniku neprekinjeno kršena pravica do osebne svobode na podlagi obeh izdanih sklepov o omejitvi gibanja (z dne 5. 1. 2018 od 10. ure dalje in z dne 30. 3. 2018 od 28. 3. 2018 od 13.45 ure dalje) ter toženi stranki prepove nadaljnje izvrševanja obeh sklepov od 28. 3. 2018 dalje na način, s katerim se posega v osebno svobodo.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe.

14. Na naroku za glavno obravnavo in v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na naroku, tožeča stranka vztraja pri tožbi in pri predlogu za izdajo začasne odredbe ter prereka vse navedbe tožne stranke, ki jih vsebuje odgovor na tožbo.

K I. točki izreka

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po nespornih podatkih upravnih spisov je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 5. 1. 2018, z dnem 12. 3. 2018 pravnomočno zavrnjena, kar pomeni, da tožnik od omenjenega dne ni več prosilec za priznanje mednarodne zaščite in da so s tem dnem prenehali tudi razlogi in s tem podlaga za omejitev gibanja, ki mu je bila kot prosilcu odrejena s sklepom št. 2142-22/2018/7 z dne 5. 1. 2018. O tem so bili po navedbah v izpodbijanem sklepu in v odgovoru na tožbo, in ki so skladni s podatki spisov, obveščeni tudi vsi organi, ki so bili v nadaljevanju pristojni obravnavati tožnika kot tujca. Ne drži torej, da je tožnik v CT zaprt na podlagi sklepa z dne 5. 1. 2018 ter da je prekoračen najdaljši možni čas, ko je tožnik lahko omejen v gibanju na podlagi ZMZ-1, kot se zatrjuje v tožbi.

17. Iz spisov tudi kot nesporno sledi, da je tožnik 19. 3. 2018 najprej izrazil namen in nato 28. 3. 2018 na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. S tem je tožnik (kot tujec) pridobil položaj, ki mu ga zagotavlja tretji odstavek 78. člena ZMZ-1 in na katerega se tožena stranka pravilno sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. To pa pomeni, da je tožena stranka tožnika utemeljeno obravnavala enako kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zato lahko odredila ukrep omejitve gibanja na podlagi določb ZMZ-1 in ne na podlagi določb Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), kot se zahteva v tožbi. To je po presoji sodišča tudi na dovolj razumljiv način navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato sodišče poleg očitka kršitve materialnega prava (določb ZMZ-1) zavrača tudi tožbeni očitek, da tega dela odločbe (pravilno: sklepa) ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka.

18. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje dovolj jasno sledi, da ostaja dejanska in pravna podlaga za odločitev enaka, kot je bila tista, na kateri temelji omejitev gibanja, ki je bila tožniku odrejena s sklepom z dne 5. 1. 2018, in ki jo tožena stranka povzame v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Iz sklepa, predvsem pa iz spisov, upravnih in sodnega (I U 100/2018), pa dovolj jasno izhaja tudi, da se je tožnik s pravno podlago kot tudi z dejanskimi okoliščinami, na katerih sloni izpodbijana odločitev, seznanil in o njih lahko izrekel že v prvem postopku. To sledi iz listin, ki so v spisih, pa tudi iz izjave, ki jo je dal tožnik na zaslišanju pred sodiščem v tem in v prvem postopku. Tako je bil, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 1. 2018 in iz sodbe I U 100/2018-13 tožnik seznanjen tudi z vsebino dopisa z dne 4. 1. 2018 (z oznako TAJNO), za katerega se v tožbi torej povsem neutemeljeno trdi, da toženka tožnika z njim ni seznanila in da je bilo zato kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

19. Možnost izjave in pojasnil glede dejanskih okoliščin, ki izhajajo iz podatkov (štirih zadetkov) SIS II, Poročila policije z dne 5. 1. 2018 in dopisa z dne 4. 1. 2018 pa je imel tožnik ponovno na tokratnem zaslišanju pred sodiščem. Pri tem je, drugače kot v tožbi, ko je zanikal, da bi mu v drugih državah vzeli prstne odtise, tokrat povedal, da je res dal štirikrat prstne odtise v štirih različnih državah, enako kot v tožbi pa vztrajal, da on ni tista oseba, za katero ga imajo in da ne ve nič o tem, da bi imel prepoved vstopa v določene države. Drugače izhaja iz do sedaj zbranih podatkov, na katere se v izpodbijanem sklepu sklicuje pristojni organ in ki se dovolj konkretno nanašajo na tožnika. Kot izhaja iz sodbe I U 100/2018-13 (14. odstavek), gre za konkretizirane očitke in zlasti v dokumentu službe SOVA za konkretizirane dogodke oziroma dogajanje iz bližnje preteklosti. Poleg tega gre pri navedenih dokumentih Policije in vladne službe SOVA za podatke, zbrane s strani državnih organov, ki so jih le-ti pridobili pri izvrševanju pooblastil, ki jim jih daje zakon in ki so jih sporočili pristojnemu organu na zakonski podlagi. Depeše, ki jo omenja tožnik v pripravljalni vlogi, sicer v upravnih spisih, ki so bili predloženi sodišču v tem postopku, ni, zato pa je na več mestih oziroma v več dokumentih (npr. v zapisniku o seznanitvi tujca s pridržanjem z dne 28. 3. 2018) povzeta njena vsebina, to je, da ima tožnik štiri zadetke v SIS II, posebej pa je bila njena vsebina obravnavana tudi že v sodnem postopku (sodba I U 100/2018, 13. odstavek). Zato sodišče v vsebino depeše in njeno verodostojnost ne dvomi in šteje predlog tožnika, da se vanjo še posebej vpogleda, za nepotreben. Prav tako šteje sodišče, enako kot v prvem postopku, za verodostojne in hkrati dovolj konkretne podatke, ki jih vsebujejo ostali že navedeni dokumenti, medtem ko ostajajo tožnikovi ugovori, še zlasti ob dejstvu, da je brez dokumentov, ki bi na nedvoumen način izkazovali njegovo identiteto, preveč splošni in neprepričljivi, da bi jim sodišče lahko sledilo in podvomilo v izpodbijano odločitev. Iz zbranih podatkov namreč še vedno zadosti utemeljeno sledi, da tožnik predstavlja grožnjo za nacionalno varnost Republike Slovenije, to pa glede na vsebino 4. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki jo v celoti citira že tožena stranka v izpodbijanem sklepu in s katero je bil tožnik posebej seznanjen v postopku pred pristojnim organom, pomeni, da je zaradi preprečitve ogroženosti varnosti države dopustno izreči tožniku ukrep omejitve gibanja iz prvega odstavka omenjenega člena.

20. Dejansko stanje je torej glede na razpoložljive podatke po presoji sodišča ugotovljeno pravilno in zato sodišče tožbene očitke v tej zvezi kot neutemeljene zavrača. Že v izreku izpodbijanega sklepa pa je tudi pravilno in skladno z določbami petega odstavka 84. člena ZMZ-1 navedeno, da odrejena omejitev gibanja lahko traja le do prenehanja razlogov. Kar pomeni, da bo pristojni organ v primeru, če se tožnikove navedbe o tem, da ni ta oseba, na katero se nanašajo zbrani podatki, izkažejo za resnične, dolžan odpraviti omejitev gibanja po uradni dolžnosti.

21. Kot je sodišče navedlo že v sodbi I U 100/2018-13 (15. odstavek), izpodbijani sklep ni delno v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/205 z dne 1. 4. 2015- V zvezi s sodbo naslovnega sodišča I U 1713/2016 pa je ugotovilo, da se na področje mednarodne zaščite ne nanaša. Iz istih razlogov enak tožbeni ugovor zavrača sodišče tudi v tem postopku. V zvezi s tožbenim ugovorom, da obstoj nevarnosti, da bi tožnik državo zapustil, ni obrazložen, pa sodišče le še dodaja, da z ozirom na pravno podlago, to je 4. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, navedena okoliščina sama po sebi za odločitev ni bistvena in je zato pristojni organ ni bil dolžan posebej utemeljiti.

22. Pač pa je bil pristojni organ dolžan obrazložiti, zakaj se tožniku omeji gibanje na Center za tujce, kar je strožji ukrep in kar je mogoče v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 storiti samo, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka istega člena, to je obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je pristojni organ to presojo opravil in pri tem ugotovil ter obširno obrazložil, zakaj meni, da so navedeni pogoji izpolnjeni. Sodišče se z razlogi tožene stranke, ki jih vsebuje izpodbijani sklep in ki so še dodatno utemeljeni v odgovoru na tožbo, strinja in jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu nanje (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje. Tožbene navedbe ter tožnikov izpovedba na naroku sodišča ne prepričajo o nasprotnem. Opis razmer v Centru za tujce, ki ga je podal tožnik na naroku, se v bistvenem sklada z opisom razmer, kakršnega vsebuje odgovor na tožbo in ga tožnik na naroku ni prerekal. Sodišče verjame tožniku, da si želi več svobode ter da pogreša prosto gibanje izven Centra za tujce, vendar pa s tem še niso podane takšne okoliščine, ki bi z ozirom na opisano situacijo (t.j. nezadostne mehanizme za preprečitev odhoda iz azilnega doma) pretehtale že navedeni razlog (t.j. ogrožanje varnosti države) za omejitev gibanja tožniku.

23. Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 24. Za odločanje sodišča o tožbenem predlogu, da se opravi neposreden nadzor nad izvajanjem ukrepa iz 84. člena ZMZ-1, v zakonu ni podlage. V skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je namreč predsednik upravnega sodišča tisti, ki lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa omejitve gibanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena. To pa pomeni, da gre za odločitev, ki je v izključni pristojnosti predsednika sodišča in da torej s tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja ni mogoče zahtevati od sodišča, ki odloča o tožbi, tudi odreditve nadzora.

25. Z ozirom na to, da je bilo o omejitvi gibanja in s tem o zatrjevanem posegu v osebno svobodo tožnika, ki se zatrjuje v tožbi, odločeno z izpodbijanim sklepom oziroma pred tem s sklepom z dne 5. 1. 2018, in torej z upravnim aktom, katerega zakonitost se presoja na podlagi 2. člena ZUS-1, pa tudi ni podlage za to, da bi se o zakonitosti ukrepanja pristojnih organov in s tem zatrjevani kršitvi pravice do osebne svobode odločalo še posebej na podlagi 4. člena ZUS-1,, kot se predlaga v tožbi.

K II. točki izreka

26. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožeča stranka zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

27. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.