Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bil z ugoditvijo zahtevku tožnici omogočen neomejen vstop v stanovanjsko stavbo, kjer imata toženec in sin pravdnih strank svoje bivališče, kar bi pomenilo poseg v njuno pravico do zasebnosti, nedotakljivosti stanovanja, poleg tega pa tudi v pravico do osebne varnosti. Gre za položaj, ko je toženec zaradi odločbe nepravdnega sodišča pridobil pravico do izključne posesti sporne nepremičnine, pa čeprav za omejeno obdobje. Tožnica se tako neutemeljeno sklicuje na to, da sodno varstvo posesti zaradi odločbe, izdane po ZPND, ne more biti izključeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala: - da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni izročiti en izvod ključev vhodnih vrat v stanovanjsko stavbo z naslovom X., ki stoji na nepremičnini ID znak 0001, - da se toženi stranki prepoveduje, da v bodočnosti še kdaj moti posest tožeče stranke na stavbi iz 1. točke z zamenjavo ključavnice ali na drug način, ki bi tožeči stranki oviral dostop v stavbo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 746,64 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je predmet te pravde posest na stanovanjski hiši, ki je predstavljala zadnje skupno bivališče pravdnih strank. Tožnica zatrjuje in za to ponuja dokaze, da je na sporni hiši vse do spornega motilnega ravnanja izvrševala soposest skupaj s tožencem. Ohranila je ključe za dostop vanjo in tako možnost kadarkoli vanjo dostopati ter se vanjo vseliti, v njej ima še zmeraj pretežni del svojih osebnih stvari, vse do spornega motilnega ravnanja pa je vanjo pogosto prihajala, četudi tu ni nekaj časa stanovala. Toženec je v času tožničine odsotnosti samovoljno zamenjal ključavnico vhoda v sporno hišo, s tem pa tožnici trajno odvzel soposest, ki jo je do takrat tu imela. Sodišče dejanskega stanja ni raziskovalo, dokazov v tej smeri pa ne izvajalo. Sodno varstvo civilnih pravic po splošnem civilnem pravu, vključno s sodnim varstvom posesti, in začasni ukrepi po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND2) sta dva medsebojno povsem ločena in neodvisna sistema pravnega varstva, eden ne nadomešča drugega, ravno tako se medsebojno ne izključujeta. V določbah ZPND ni nobene določbe, ki bi izključevala sodno varstvo po splošnih predpisih, med drugim tudi ne sodnega varstva posesti po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ3). Ukrep začasne prepovedi približevanja določenemu objektu po ZPND v razmerju do osebe, zoper katero je ta ukrep izrečen, slednji ne odvzame njene posesti tega objekta, ampak pomeni samo to, da je taki osebi začasno, do izteka veljavnosti ukrepa, prepovedano, da posest tega objekta fizično izvršuje. Če bi sodišče tožnici nudilo zahtevano sodno varstvo njene posesti na sporni hiši v smislu 34. člena SPZ, bi tožnica na tej podlagi (zgolj) prejela ključ njenih vhodnih vrat, ki ji ga je toženec samovoljno odvzel, s tem pa bi se ji vrnila njena soposest na sporni hiši. Zgolj ponovna pridobitev ključa ne bi prav nič posegala v samo začasno odredbo po ZPND, na katero se sklicuje sodišče (priloga B5). Ukrep prepovedi približevanja po začasni odredbi v prilogi B5 je bil izrečen le začasno, za obdobje 12 mesecev, torej je še pred vložitvijo te pritožbe njegova veljavnost že pretekla. Kljub začasni naravi pa je sodišče prve stopnje tožnici trajno odreklo sodno varstvo njene posesti, kar je materialnopravno zmotno, v nasprotju s 33. členom SPZ in brez podlage v določbah ZPND. Pravno stališče, da začasna odredba izključuje sodno varstvo pred motenjem posesti po SPZ, je nezdružljivo s pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS in 6. členu EKČP. Sodišče se tudi neutemeljeno sklicuje na ustavnopravne vidike konflikta med varstvom posesti in zasebnostjo ter nedotakljivostjo stanovanja. Sodišče v obrazložitvi ne poda konkretnih ugotovitev o tem, ali toženec v sporni hiši res živi ali ne, ravno tako ne pove, na podlagi katerih dokazov to ugotavlja. Zgolj morebitna ugotovitev, da toženec v hiši zares živi in da ne gre hkrati tudi za dom tožnice, pa bi bila lahko podlaga za morebitno nadaljnje tehtanje ustavnopravnega varstva doma in posestnega varstva. Tožnica med drugim v tej pravdi trdi in dokazuje tudi to, da se je bila iz sporne hiše prisiljena izseliti zaradi toženčevega nasilja, toženec pa, da v sporni hiši sploh več ne biva, vendar sodišče tega dejanskega stanja sploh ni preizkušalo, dokazov v tej smeri pa ne izvajalo. Gre za kršitev po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice tožnice do izjave in s tem do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP, materialno pravo pa je zmotno uporabljeno, saj s strani sodišča prve stopnje niso ugotovljena nobena konkretna dejstva, ki bi zaradi ustavnopravnega varstva zasebnosti in nedotakljivosti doma izključevala tožničino varstvo pred toženčevim motenjem posesti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je toženec proti tožnici (tudi) zaradi dogodka, ki je predmet te tožbe, vložil predlog, s katerim je sodišču predlagal, da se tožnici prepove približevanje njemu in sinu na domu, v vrtcu, delodajalcu toženca. Sodišče pa je dne 17.7.2018 izdalo sklep II N 454/2018 (B5), s katerim je tožeči stranki prepovedalo približevanje na razdaljo od 100 metrov za obdobje 12 mesecev tožencu in mladoletnemu sinu pravdnih strank, stalnemu bivališču toženca in A. A. na naslovu X., pisarni toženca, vrtcu Y. ter naslovu Z. Med tekom tega postopka je sodišče izdalo tudi sklep opr. št. IV P 20178/2017 z dne 11.2.2019, s katerim so bili stiki in vsakršna komunikacija med tožnico in mld. sinom pravdnih strank ukinjeni in da se tožnica zaradi tretje ponovitve dejanja odtujitve mld. sina nahaja v priporu od 9.12.2018 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je sklep o prepovedi približevanja v delu, ki se nanaša na prepoved približevanja stalnemu bivališču tožene stranke, potrdilo. Na stanovanjsko hišo na istem naslovu se nanaša tudi zahtevek v tej zadevi.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče nuditi pravnega varstva iz naslova motenja posesti, saj bi sodišče z ugoditvijo zahtevku poseglo v odločbo drugega sodišča, ki tožeči stranki prepoveduje približevanje naslovu X. Sklep sodišča, ki tožnici prepoveduje približevanje spornemu naslovu, je veljal tudi še v času zaključka glavne obravnave, tožnici pa so bili s sodno odločbo prepovedani tudi stiki z mld. otrokom, ki živi na tem naslovu skupaj s tožencem. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi z ugoditvijo zahtevku bil tožnici omogočen neomejen vstop v stanovanjsko stavbo, kjer imata toženec in sin pravdnih strank svoje bivališče, kar bi pomenilo poseg v njuno pravico do zasebnosti, nedotakljivosti stanovanja, poleg tega pa tudi v pravico do osebne varnosti. Gre za položaj, ko je toženec zaradi odločbe nepravdnega sodišča pridobil pravico do izključne posesti sporne nepremičnine, pa čeprav za omejeno obdobje. Tožnica se tako neutemeljeno sklicuje na to, da sodno varstvo posesti zaradi odločbe, izdane po ZPND, ne more biti izključeno. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi z ugoditvijo zahtevku tožnica prejela le ključ sporne hiše, kar pa ne bi posegalo v izdano odločbo sodišča po ZPND. Splošno znano je, da razpolaganje s ključem ni samo sebi namen, temveč omogoča uporabo sporne nepremičnine, ki pa je bila tožnici z odločbo z dne 17.7.2018 prepovedana. Odločbe, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica, ne obravnavajo podobnega primera in se zato tožnica nanje neutemeljeno sklicuje. Že iz odločbe z dne 17.7.2018 jasno izhaja, da toženec in sin pravdnih strank stalno bivata na naslovu X. Tožeča stranka v tej pravdi tudi ni navedla drugega naslova, kjer naj bi bivala toženec in sin pravdnih strank. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec in sin pravdnih strank bivata na naslovu X. Glede na razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z drugimi vprašanji, ki so pomembna v motenjskih sporih, to je, ali je tožnica imela soposest na sporni hiši in ali je bila ta posest s strani toženca motena (33. člen SPZ). Glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana, prav tako pa tudi ne kršitev tožničine pravice do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS).

7. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve, zato njeni stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 16/2008 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami