Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik prošnjo za nujno BPP vložil zaradi vložitve ugovora zoper plačilni nalog, hkrati pa je ugovor tudi vložil. Glede na to ter ob upoštevanju okoliščine, da postulacijsko sposobnost za vložitev navedenega pravnega sredstva tožnik izkazuje (ni predpisano obvezno pravno zastopanje), po presoji sodišča tožnik zmotno meni, da bi mu nujna BPP morala biti priznana ter da bi organ za BPP o njegovi vlogi ne mogel odločiti kot o prošnji za dodelitev redne BPP za zadevo, na katero se prošnja nanaša. Tožnik je prošnji priložil odločbo centra za socialno delo (po kateri je bil upravičen do enkratne izredne denarne socialne pomoči v enkratnem znesku v višini 229,52 EUR). Vendar na podlagi te odločbe tožnik ne šteje za prosilca, ki (redno) prejema denarno socialno pomoč, zato mu organ za BPP ni mogel dodeliti izredne BPP.

Pravilen je zaključek organa za BPP, da je tožnik z lastnim dohodkom, tj. povprečnim mesečnim dohodkom iz naslova pokojnine, ki je v obdobju od avgusta do oktobra 2010 znašal mesečno 818,92 EUR – pokojnina v skladu s 27. členom ZSV tudi prejemek, ki šteje kot lastni dohodek, s čimer je presegel mejni znesek iz drugega odstavka 13. člena ZBPP do višine katerega se šteje, da je socialno stanje prosilca zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, in je ta zato upravičen do BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v zemljiškoknjižni zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah Dn. št. 2150/2006. V obrazložitvi odločbe navaja, da je 22. 11. 2010 prejel tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v navedeni zemljiškoknjižni zadevi, v kateri je tožnik navedel, da je 17. 11. 2010 prejel plačilni nalog z dne 15. 11. 2010, zoper katerega želi ugovarjati. Organ je v postopku ugotovil, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od avgusta do oktobra 2010 v skupni višini 2.456,76 EUR, iz naslova pokojnine. V skladu z drugim odstavkom 23. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je štel, da je tožnik samska oseba. Organ za BPP je tako ugotovil, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnika 818,92 EUR in zaključil, da ta presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 22. členu Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in znaša 230,61 EUR, dvakratnik torej 461,22 EUR. Tako finančno stanje (dohodki) pa izključuje tožnikovo pravico do BPP.

Tožnik vlaga laično tožbo iz vseh tožbenih razlogov in zaradi kratenja pravice iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da je iz dokumentov, ki jih je predložil v drugih postopkih, sodišču znano, da je zaradi uvedbe postopka za odvzem poslovne sposobnosti ter zavračanja njegovih vlog za BPP brez socialne in pravne varnosti. Navaja, da je brez kakršnegakoli premoženja, brez pravdne sposobnosti ter da mu država od njegovih prihodkov od leta 2005 pušča le 70 % zakonsko določene minimalne plače v RS, trenutno 520,00 EUR, s čemer si tožnik ne more uresničevati enakih možnosti oziroma zagotoviti odvetniškega zastopanja v številnih upravnih in sodnih postopkih, ki so jih sprožili njegovi nasprotniki. ZBPP razlikuje več vrst BPP (redno, izredno, izjemno, posebno in nujno), kar se pri reševanju njegovih prošenj za dodelitev BPP vedno prezre. Navaja, da vedno prosi za nujno ali izjemno BPP, vendar iz izrekov odločb ni razvidno, da je za tako BPP prosil. Organi za BPP in to sodišče namerno prezrejo njegovo pravdno nesposobnost ter ne upoštevajo temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na to so odločbe nezakonite (kršitve vseh točk prvega odstavka 237. člena ZUP in kršitve 3., 4. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP) in celo nične (4. in 5. točka 279. člena ZUP). Navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana več kot po enem letu od vložitve prošnje. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Tožnik je prosil tudi za dodelitev BPP za tožbo zoper izpodbijano odločbo.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Po drugem odstavku tega člena se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Od 1. 7. 2010 je osnovni znesek minimalnega dohodka po 22. členu ZSV (v zvezi s sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2010) znašal 229,52 EUR (po sklepu od 1. 7. 2011 230,61 EUR), dvakratnik pa 459,04 EUR (oziroma od 1. 7. 2011 461,22 EUR). To pa pomeni, da je pravilen zaključek organa za BPP, da je tožnik z lastnim dohodkom, tj. povprečnim mesečnim dohodkom iz naslova pokojnine, ki je v obdobju od avgusta do oktobra 2010 znašal mesečno 818,92 EUR (te ugotovitve organa za BPP, ki je tudi izkazana v spisni dokumentaciji s potrdilom ZPIZ z dne 28. 10. 2010, pa tožnik niti ne prereka) – pokojnina v skladu s 27. členom ZSV tudi je prejemek, ki šteje kot lastni dohodek - presegel spredaj navedeni mejni znesek iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, do višine katerega se šteje, da je socialno stanje prosilca zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, in je ta zato upravičen do BPP. Glede na to je po presoji sodišča organ za BPP tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnil. Tožnik je prošnji za dodelitev BPP v predmetni zadevi sicer priložil med drugim odločbo centra za socialno delo z dne 2. 9. 2010 (po kateri je bil, kot iz nje izhaja, upravičen do enkratne izredne denarne socialne pomoči v enkratnem znesku v višini 229,52 EUR). Vendar na podlagi te odločbe tožnik ne šteje za prosilca, ki (redno) prejema denarno socialno pomoč, zato na podlagi te odločbe organ za BPP tožniku ni mogel dodeliti izredne BPP (drugi odstavek 12. člena ZBPP), za kakršno pa sicer tožnik v prošnji z dne 22. 11. 2010 niti ni prosil. Kolikor pa se je tožnik skliceval že v prošnji in se na to sklicuje tudi v tožbi, da se preživlja le z zneskom 520 EUR mesečno - zaradi obremenitve pokojnine s sodnimi prepovedmi, ter da si s takim lastnim dohodkom ne more zagotavljati odvetniškega zastopanja v številnih upravnih in sodnih postopkih, ki so zoper njega sproženi, pa tudi s temi navedbami ne more biti uspešen. Pri ugotavljanju lastnega dohodka se namreč dohodki in prejemki upoštevajo v višini, s katero prosilec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost (drugi odstavek 27.a člena ZSV, v zvezi s 14. členom ZBPP). Tožnik pa v prošnji tudi ni podal konkretnih navedb dejstev in dokazov zanje, na podlagi katerih bi organ mogel presojati, ali so to okoliščine, ki bi (ob izpolnjenih tudi drugih predpisanih pogojih po ZBPP) upravičevale izjemno odobritev BPP. Tudi s sklicevanjem na psihiatrično izvedeniško mnenje v prošnji za BPP pa tožnik ni navedel in izkazal okoliščine, po ZBPP relevantne za odločanje o dodelitvi BPP; enako velja za njegovo sklicevanje v tožbi na uvedeni postopek za odvzem poslovne sposobnosti. Okoliščina neobstoja procesne sposobnosti, ki je sicer tožnik ni izkazal, ter se tako brez podlage nanjo sklicuje, pa po določbah ZBPP tudi ni razlog za priznanje BPP (pač pa je to okoliščina, zaradi katere stranka ne more sama opravljati dejanj v postopku ter jo v postopku mora zastopati zakoniti zastopnik).

Ob povedanem tožnik brez podlage očita, da je bil pri izdaji izpodbijane odločbe materialni predpis napačno uporabljen, da je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno ter da je organ kršil pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev v zadevi (1. do 3. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). Tožnik se neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do izjave, kajti organ je v zadevi mogel odločiti v skrajšanem postopku (144. člen ZUP), saj je glede na določbe ZBPP in ZSV njegov finančni položaj mogel ugotoviti na podlagi uradnih podatkov o njegovih prejemkih, na tej dejanski podlagi pa je nato o njegovi prošnji lahko odločil. Če se na 4. točko drugega odstavka 237. člena ZUP tožnik sklicuje iz razloga, ker meni, da bi moral biti zastopan po zakonitem zastopniku, je v zmoti, kajti obveznost takega zastopanja velja le za stranko, ki nima procesne sposobnosti (prvi odstavek 47. člena ZUP), tožnik pa odvzema poslovne sposobnosti ni izkazal (v tožbi navaja, da je postopek uveden). Prav tako brez podlage tožnik zatrjuje kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (da se odločbe ne da preizkusiti), kajti v odločbi so navedeni tako dejanski kot pravni razlogi za odločitev ter je mogoč preizkus njene materialne zakonitosti. Drugačne presoje sodišča pa tožnik tudi ne more doseči s povsem pavšalnim zatrjevanjem, da v postopku niso bila spoštovana temeljna načela ZUP, v zvezi s katerim sodišče zgolj dodaja, da pri uradnem preizkusu bistvenih kršitev pravil postopka ni ugotovilo, ter da je izpodbijana odločba iz razlogov po 4. in 5. točki 279. člena ZUP nična, kajti organ za BPP je izpodbijano odločbo izdal na podlagi tožnikove prošnje, tožnik pa tudi ne navaja nobene okoliščine, ki bi bila lahko podlaga za presojo, da je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

Nujno BPP organ za BPP odobri samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje (prvi odstavek 36. člena ZBPP). To pa pomeni, da glede na navedeno organ presodi, ali je tako obliko BPP (za določeno dejanje) potrebno priznati. V obravnavani zadevi je tožnik prošnjo za nujno BPP vložil zaradi vložitve ugovora zoper plačilni nalog, hkrati pa je ugovor tudi vložil. Glede na to ter ob upoštevanju okoliščine, da postulacijsko sposobnost za vložitev navedenega pravnega sredstva tožnik izkazuje (ni predpisano obvezno pravno zastopanje), po presoji sodišča tožnik zmotno meni, da bi mu nujna BPP morala biti priznana ter da bi organ za BPP o njegovi vlogi ne mogel odločiti kot o prošnji za dodelitev redne BPP za zadevo, na katero se prošnja nanaša. V zvezi s tem sodišče dodaja, da mora biti presoja glede dodelitve nujne BPP posebej tehtna, saj za prosilca po četrtem odstavku 36. člena ZBPP nastanejo posledice neutemeljene dodelitve BPP, če se kasneje izkaže, da predpisanih vseh zahtevanih pogojev po ZBPP ne izpolnjuje (kar mora prosilec na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZBPP najkasneje v 8 dneh po odobritvi nujne BPP dokazati). Na tožbeni očitek, ki se nanaša na čas reševanja zadeve, pa sodišče odgovarja, da organ za BPP sicer o tožnikovi prošnji ni odločil v zakonskem roku, vendar pa tudi tožnik ni izkoristil pravnih možnosti (uveljavljanje molka organa), da bi dosegel hitrejšo odločitev.

Tožnik po presoji sodišča brez podlage zatrjuje tudi kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi tožnik izpolnjeval z zakonom določene pogoje za uveljavitev BPP, pa zaradi nezakonitega postopka pravice do zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč ne bi mogel uveljaviti. Sodišče pa je po povedanem presodilo, da je organ za BPP tožnikovo prošnjo pravilno obravnaval po določbah ZBPP, in da je zavrnitev prošnje za dodelitev BPP utemeljil s pravilnimi pravnimi argumenti (da tožnik ne izpolnjuje pogoja za upravičenost do BPP po 13. členu ZBPP, v zvezi z določbami ZSV).

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnikovo prošnjo za BPP za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo pa je organ za BPP tega sodišča zavrnil z odločbo Bpp 31/2012 z dne 14. 3. 2012.