Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo podatkom o vožnjah v pregledu aktivnosti voznika, čeprav se vsebina te listine nekoliko razlikuje od listine - protokol aktivnosti voznika. Toženka v pritožbi neutemeljeno opozarja na razlike in zmotno meni, da prav zaradi razlik sodišče prve stopnje nobene izmed listin ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo, pri čemer je kot ključno pravilno upoštevalo, da bi bili podatki o vožnjah tožnika navedeni v potnih nalogih, ki jih kljub sklepu sodišča toženka, ki bi jih bila dolžna hraniti, ni predložila. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje za vsak mesec posebej konkretno utemeljilo število dnevnic, ki tožniku pripadajo, in njihovo višino, pri čemer je upoštevalo, da je že tožnik utesnil svoj zahtevek na način, da je za tiste dni, za katere iz listine ni razvidno, v kateri državi je bil, zahteval dnevnice v nižji višini, kot je določena za države vzhodne Evrope.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika oziroma toženca po nasprotni tožbi do toženke oziroma tožnice po nasprotni tožbi iz naslova: - plače za avgust 2018 v višini 573,13 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2019 do plačila in plače za oktober 2018 v višini 424,91 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2018 do plačila; - dnevnic za april 2018 v višini 35,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2018 do plačila, maj 2018 v višini 209,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2018 do plačila, julij 2018 v višini 326,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2018 do plačila, avgust 2018 v višini 312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2018 do plačila, september 2018 v višini 351,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2018 do plačila, oktober 2018 v višini 480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2018 do plačila; - sorazmernega dela regresa za letni dopust za 2018 v višini 631,00 EUR bruto in po odvodu davkov v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2019 do plačila in sorazmernega dela regresa za letni dopust za 2019 v višini 221,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 do plačila (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev toženke oziroma tožnice po nasprotni tožbi do tožnika oziroma toženca po nasprotni tožbi v višini 1.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2019 do plačila (točka II izreka). Toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi je naložilo, da tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi plača v točki I izreka ugotovljene terjatve iz naslova plače (točka III izreka), dnevnic; v presežku je zahtevek iz naslova dnevnic po tožbi zavrnilo (točka IV izreka), in regresa za letni dopust (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zneska v višini 9.121,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2019 do plačila in zahtevo za plačilo pravdnih stroškov toženke oziroma tožnice po nasprotni tožbi (točka VI izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi plačati stroške postopka v zvezi s tožbo v višini 69,93 % in da je dolžan tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi plačati stroške postopka v zvezi s tožbo v višini 30,07 % (točka VII izreka) ter da je dolžna toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi plačati stroške postopka v zvezi z nasprotno tožbo v celoti (točka VIII izreka).

2. Zoper navedeno sodbo razen delno zoper odločitev v točki IV izreka (zavrnilni del sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka). Navaja, da tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) za svojo navedbo, da izjave z dne 23. 10. 2018 ni podpisal, ni predlagal nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je v tem delu dejansko stanje ugotovilo zmotno. Predložene dokaze je presojalo enostransko in izključno v korist tožnika. Tožnik je želel, da mu delovno razmerje pri toženki preneha, do toženke je imel obveznosti, zaradi česar je bil zainteresiran za podpis izjave. Direktor toženke je, ko je bil zaslišan, potrdil, da je tožnik podpisal izjavo v prisotnosti njega in A. A.. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje pomeni kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kot direktor toženke je izpovedal priča A. A.. Povsem razumljivo je, da se priča ob zaslišanju vseh podrobnosti ne spomni. Izpoved se nanaša na dogodek, ki se je zgodil pred tremi leti. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, s čimer je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izjavo je pripravila toženka, kar je razlog, zakaj v njej ni navedeno, da tožnik nima nobenih obveznosti do nje. Sodišče nima strokovnega znanja, da bi presojalo, ali je podpis na izjavi tožnikov. Toženka je listino predložila, breme dokazovanja je prešlo na tožnika. Tožnik bi moral s sodnim izvedencem grafologom dokazati, da je podpis ponarejen. Toženki ni bila dana možnost izjave v postopku. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno na podlagi dejstva, da je toženka tožniku v septembru 2018 nakazala 1.080,00 EUR posojila, sklepalo, da je avgusta in oktobra 2018 opravljal delo. Dela ni opravljal, ampak je bil neupravičeno odsoten. Zato do plače ni upravičen (sodba VS RS VIII Ips 206/2018). Direktor toženke in priča A. A. sta potrdila, da tožnik dela ni opravljal in da se na klice delodajalca ni odzival. Direktor toženke je izpovedal o zavračanju dela s strani tožnika, priča A. A. pa, da se je tožnik dogovoril za delo v septembru 2018, ko je opravil nekaj voženj, nato pa dela ni opravljal. Tožnik sam je izpovedal, da je delo opravljal le do 16. 10. 2018. Od tega dne dalje do prenehanja delovnega razmerja ni nobene podlage za izplačilo plače. Da bi tožnik delo opravljal med 16. 10. 2018 in 23. 10. 2018 ne potrjuje nobena listina v spisu, tožnik tudi ni bil upravičeno odsoten od dela. Tožnik je predložil dve listini, pregled aktivnosti voznika in protokol, katerih vsebina ni skladna. Iz listin se tako ne da ugotoviti voženj, ki jih je opravil. Poleg tega tožnik sploh ni podal zadostne trditvene podlage, da bi mu sodišče prve stopnje lahko prisodilo vtoževane dnevnice. Na to je toženka že opozorila. V tem delu je tožba nesklepčna. Dokazi ne morejo nadomeščati trditev (sodba in sklep VS RS VIII Ips 170/2014). Tožnik ni navedel, kateri dan je opravil vožnjo, koliko časa je bil v tujini in v kateri državi. Sodišče prve stopnje je kršilo 212. člen ZPP in storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je uporabilo uredbo, ki velja za javni sektor in ne za toženko. Neutemeljeno je verjelo izpovedi tožnika, da dne 15. 9. 2018 ni prejel posojila. Takšna izpoved ni potrjena z vsebino nobene listine. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje pomeni kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O posojilu sta skladno izpovedala direktor toženke in priča A. A., ki ni povezan s toženko in je njegova izpoved verodostojna. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sam plačal pnevmatike, je neživljenjska. Morebitno popravilo tovornjaka bi se izvršilo tako, da bi se račun izstavil na ime toženke. Pri ugotavljanju škodnih dogodkov je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo izpovedi tožnika, ki ni podprta z nobenim dokazom. Drugače sta skladno izpovedala direktor toženke in priča A. A., potrjeno je z vsebino listin v spisu. Ravnanje sodišča prve stopnje je pristransko. Posega v toženkino ustavno pravico do enakega varstva pravic. Tožnik je v času nastanka škode upravljal s tovornjakom, kar jasno kaže, da je podana njegova odgovornost. Ni konkretiziral, zakaj bi bila odgovornost izključena. Toženke o škodi sploh ni obvestil, kar je hudo malomarno. Da je nadgradnja na tovornjaku delovala, sta izpovedala tako direktor toženke kot priča A. A.. Škoda na vozilu B. ni nastala zaradi nadgradnje, saj je vozilo poškodovano na zadnjem delu. Takšna škoda zaradi okvarjene nadgradnje ne more nastati. Tudi o tem sta logično sprejemljivo izpovedala direktor toženke in priča A. A. Sodišče prve stopnje ni navedlo zadostnih razlogov, zakaj njuni izpovedi ne sledi. Tožnik okvare nadgradnje ni dokazal. Glede vozila C. je navedel le, da je škoda nastala med vožnjo, s svojo izpovedjo je nedopustno širil trditveno podlago. Sodišče prve stopnje neutemeljeno toženki očita, da ni podala zadostne trditvene podlage glede škode na vozilu C. oziroma da navedb tožnika ni prerekala. Toženka je dokazala, da ji je škoda v višini, v kateri uveljavlja odškodnino, nastala. Predložila je račune za popravilo vozil in listine o kompenzaciji, o tem sta izpovedala njen direktor in priča A. A.. Dokazno breme, da toženki škoda ni nastala, ker je bila krita z zavarovanjem, je bilo na tožniku. Toženka listin v zvezi s tem ni predložila, ker z njimi ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da te listine obstojijo in da je njihova vsebina takšna, kot je navedel tožnik. Listine, ki jih je predložil tožnik, se ne nanašajo na vozila, ki so bila poškodovana v obravnavanih škodnih dogodkih, niti ne gre za relevantno zavarovalno polico. V zvezi z akontacijami je sodišče prve stopnje ponovno upoštevalo le izpoved tožnika, ne pa izpovedi direktorja toženke in priče A. A.. Ugotovitev, da je šlo za „listo stroškov“, presega trditveno podlago tožnika. Na tožniku je bilo dokazno breme, da je prejete akontacije razdolžil. Tega ni dokazal niti tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo s stopnjo gotovosti, ampak le verjetnosti. Verjetnost je prenizek dokazni standard. Moralo bi sklepati po dokaznem bremenu. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Sodišču prve stopnje toženka neutemeljeno očita kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njena pravica do izjave v postopku ni bila z ničemer kršena. Toženka dokaza s sodnim izvedencem grafologom ni predlagala in ker ga ni predlagal (razen pogojno) niti tožnik, ga sodišče prve stopnje ni izvedlo, da bi podal izvid in mnenje o tožnikovem podpisu na izjavi z dne 23. 10. 2018. Toženka ni bila z ničemer ovirana, da poda navedbe glede podpisa. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe v tem delu in tudi sicer navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, med drugim o razlogih, zakaj je verjelo izpovedi tožnika, ne pa izpovedim direktorja toženke in priče A. A.. S tem, ko je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot je o njem izpovedal direktor toženke, ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak je sprejelo drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, kot jo ponuja pritožba. Pritožba v tem delu uveljavlja drug pritožbeni razlog, zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar je prav tako neutemeljeno.

6. Toženka je v odgovoru na tožbo v zvezi z izjavo z dne 23. 10. 2018 navedla, da je tožnik z njo jasno in nedvoumno izjavil, da toženka do njega nima nobenih obveznosti, da se s to izjavo tožnik ni odpovedal uveljavljanju zahtevkov zoper toženko, ampak je potrdil, da mu je toženka vse, kar mu je dolgovala iz naslova delovnega razmerja, že plačala, in da se je tožnik zavedal, da je on tisti, ki ima obveznosti do toženke. Kot dokaz je predlagala vpogled v izjavo in zaslišanje direktorja. Z vlogo z dne 7. 10. 2020, v kateri je le ponovila, da je tožnik potrdil, da ob prenehanju delovnega razmerja toženka do njega ni imela nobenih obveznosti, je izjavo predložila (B25). Drugih navedb ni podala.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izjavo ugotavljalo, ali drži navedba tožnika, da je ni podpisal, ali navedba toženke, da jo je. Pri tem ni bilo vezano na dokazna pravila. Katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo, kot mu nalaga 8. člen ZPP, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. V točki 14 obrazložitve sodbe je povzelo izpoved tožnika, da izjave enako kot odpovedi z istega dne, ni podpisal, in izpoved direktorja toženke ter pisne izjave in izpovedi priče A. A., da je tožnik izjavo podpisal oziroma da je podpisal določene listine. Utemeljilo je, zakaj je verjelo izpovedi tožnika; tožnikova izpoved je bila prepričljiva, predvsem pa skladna s predloženimi listinami. Tožnik je tako na primer izpovedal, da se je 16. 10. 2018 vrnil iz tujine po več kot tridesetih dneh neprekinjenega dela, pri čemer njegovo vrnitev in delo pred tem potrjuje vsebina predloženih listin, voznikova kartica in pregled aktivnosti voznika. Dejstvo, da je po 16. 10. 2018 rabil odmor, o katerem je izpovedal tožnik, je utemeljeno ocenilo za življenjsko sprejemljivo, prav tako dejstvo, da ni želel podpisati ničesar, ne da bi se predhodno posvetoval z odvetnikom, česar mu toženka ni omogočila. Kot bistveno je izpostavilo tudi, da ni izkustveno sprejemljivo, da bi tožnik potrdil, da mu toženka ničesar ne dolguje, ko mu obveznosti iz delovnega razmerja, ki se nanašajo na zadnji mesec dela, tj. oktober 2018, še niso bile izplačane, in da ne bi vztrajal, da se v izjavo vnese ugotovitev, da tudi toženka do njega nima nobenih odprtih terjatev.

8. Nejasna je pritožbena navedba, da je tožnik izjavo podpisal, ker se je zavedal, da ima obveznosti do toženke. Ravno v tem primeru bi najbrž vztrajal, da se tudi to v izjavo navede (sploh če se je o tem ustno dogovoril s toženko, kot je izpovedal direktor, ko je bil zaslišan). Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja vsebino pisne izjave in izpovedi priče A. A.. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo razlike. A. A. je v pisni izjavi, ki jo je podal 28. 5. 2021, navedel, da je tožnik podpisal tako odpoved kot pisno izjavo, ko je bil zaslišan, pa je izpovedal, da ne ve, kaj je tožnik podpisal. Zaslišanje priče A. A. je bilo na naroku za glavno obravnavo dne 13. 9. 2021, torej le nekaj mesecev po tem, ko je podal pisno izjavo. Spremenjene izpovedi nekaj mesecev kasneje ni pripisati časovni oddaljenosti dogodka, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Prav tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je samo ugotavljalo dejstvo, za katero je potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. Tega ni storilo, ampak je opravilo le laično primerjavo podpisov, pri čemer je pravilno ugotovilo, da se podpis na izjavi že na prvi pogled razlikuje od podpisa tožnika na drugih listinah v spisu, kar je dodatno upoštevalo pri ugotovitvi, da tožnik izjave z dne 23. 10. 2018 ni podpisal. 9. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi tožnik od 16. 10. 2018 do 23. 10. 2018 neupravičeno izostal od dela oziroma za to obdobje sploh ni podala nobenih navedb. V pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2020 je navedla, da tožnik že od od sredine avgusta 2018 dela ni opravljal. Tožnikovo navedbo, da je v drugi polovici avgusta 2018 izrabil letni dopust, nato pa nadalje opravljal delo, je na prvem naroku za glavno obravnavo prerekala in navedla, da je tožnik samovoljno avgusta 2018 prenehal z delom.

10. O tem, da je tožnik samovoljno v sredini avgusta 2018 prenehal z delom, je sicer izpovedal direktor toženke, da je v sredini meseca tožnik samovoljno izrabil letni dopust, je pa izpovedal tudi, česar pritožba ne povzame, da je do sredine oktobra 2018, ko je podpisal odpoved in izjavo, opravljal delo. Tako že direktor toženke v svoji izpovedi ni potrdil njene navedbe, da tožnik od sredine avgusta 2018 ni več opravljal dela, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo. Prav tako je pravilno upoštevalo vsebino predloženih listin, kot so voznikova kartica, izpis tahografa, protokol aktivnosti voznika, ki kažejo opravljanje dela do dne 16. 10. 2018. O tem je izpovedal tudi tožnik, kot poudarja pritožba, pri čemer je izpovedal še, da dela nato ni opravljal, ker se je s toženko dogovarjal o prenehanju delovnega razmerja. Tega ni šteti kot samovoljno odklanjanje dela oziroma neupravičen izostanek z dela, da tožnik ne bi bil upravičen do plače. Plačo mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo v višini, kot jo tožnik vtožuje, pri čemer gre za zneske, kot jih je toženka sama prikazala na plačilnih listah za avgust 2018 in oktober 2018. Za oktober 2018 je prisodilo sorazmerni del plače za čas do 23. 10. 2018. Dejstvo, da je toženka tožniku plačala plačo za september 2018, posredno dokazuje, da je v tem mesecu opravljal delo, in ovrže njene navedbe, da od avgusta 2018 dalje dela ni več opravljal. 11. Tožnik je v tožbi svoj zahtevek iz naslova dnevnic utemeljil na način, da je navedel, koliko dnevnic zahteva za posamezni mesec, in se skliceval na listino – pregled aktivnosti voznika oziroma voznikova kartica (A9), v kateri so podatki o vožnji za vsak dan posebej. Navedbe, da so takšne tožbene navedbe premalo konkretizirane, da tožba ni sklepčna in da gre pri sklicevanju na vsebino listine za nedopustno nadomeščanje trditev z dokazi, ki jih toženka ponavlja v pritožbi, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v točki 19 obrazložitve, da bi bilo v tožnikovem primeru neracionalno, da bi podatke, ki so navedeni v listini, povzemal v vloge. Toženka je imela možnost, da se do trditev tožnika, vključno s podatki v predloženi listini opredeli, pa tega razen pavšalno in v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2019 za dan 18. 4. 2018 ni storila. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tako kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP kot kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pravna podlaga za dnevnice, ki jih je toženka v določeni (prenizki) višini tožniku že izplačala, je v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki v prvem odstavku 130. člena določa, da mora delodajalec delavcu med drugim zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. V drugem odstavku 130. člena ZDR-1 določa, da se v primeru, če višina stroškov ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, določi s podzakonskim aktom. Pri tožniku gre za primer, ko višina stroškov ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti in tudi ne s podzakonskim aktom, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo „davčno uredbo“, Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadalj.), ki v drugem odstavku 4. člena napotuje na uporabo predpisa Vlade Republike Slovenije, ki ureja povračilo stroškov za službena potovanja v tujino, konkretno Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nadalj.). V prilogi te uredbe je višina dnevnic določena za države zahodne Evrope 44,00 EUR, za države vzhodne Evrope pa 32,00 EUR. Stroške na službenem potovanju (prehrano) krijejo dnevnice, pri čemer je nebistveno, ali gre za enkratno oziroma izredno opravljanje dela ali pa za redno opravljanje dela v drugem kraju po nalogu delodajalca, kot pri tožniku.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo podatkom o vožnjah v pregledu aktivnosti voznika, čeprav se vsebina te listine nekoliko razlikuje od listine – protokol aktivnosti voznika. Toženka v pritožbi neutemeljeno opozarja na razlike in zmotno meni, da prav zaradi razlik sodišče prve stopnje nobene izmed listin ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo, pri čemer je kot ključno pravilno upoštevalo, da bi bili podatki o vožnjah tožnika navedeni v potnih nalogih, ki jih kljub sklepu sodišča toženka, ki bi jih bila dolžna hraniti, ni predložila. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje za vsak mesec posebej konkretno utemeljilo število dnevnic, ki tožniku pripadajo, in njihovo višino, pri čemer je upoštevalo, da je že tožnik utesnil svoj zahtevek na način, da je za tiste dni, za katere iz listine ni razvidno, v kateri državi je bil, zahteval dnevnice v nižji višini, kot je določena za države vzhodne Evrope.

14. Sodišče prve stopnje tudi pri presoji utemeljenosti pobotnega ugovora toženke ni storilo uveljavljanih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V točki 31 obrazložitve sodbe je navedlo jasne in prepričljive razloge za svojo odločitev, med temi tudi razloge, zakaj je verjelo izpovedi tožnika in ne direktorja toženke ter priče A. A.. Pojasnilo je, s katerimi listinskimi dokazi je tožnikova izpoved skladna. Gre za voznikovo kartico, ki potrjuje, da je bil 25. 9. 2018 v D., in fotografije, ki so bile posnete dne 25. 9. 2018 in ki jih je tožnik predložil v spis (A8) oziroma jih na naroku za glavno obravnavo dne 17. 5. 2021, ko je bil zaslišan, tudi pokazal. Toženka s pritožbenimi navedbami oporeka sprejeti dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ji ni kaj očitati. Nasprotno, je skladna z zahtevami iz 8. člena ZPP, pa tudi vsebinsko prepričljiva.

15. Pritožbeno sodišče soglaša, da navedba ob transakciji, da gre za „posojilo“, ki ga izbere tisti, ki transakcijo izvrši, torej toženka, še ne dokazuje, da gre za posojilo. Toženkine navedbe glede posojila pred sodiščem prve stopnje so se spreminjale, v odgovoru na tožbo je navedla, da ga je tožnik prejel v februarju in marcu (v teh dveh mesecih tožnik dela za toženko sploh ni opravljal), v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2019 pa je svoje navedbe popravila, da je bilo nakazilo posojila 25. 9. 2018. Drugih okoliščin glede posojila toženka ni navedla, sta pa o tem res izpovedala direktor toženke in priča A. A., ki je o posojilu izvedel od direktorja toženke, kot poudarja pritožba, in sicer da je bilo tožniku posojilo nakazano za osebne potrebe in da bi ga vrnil v roku dveh mesecev. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da takšna izpoved ob upoštevanju dejstva, da mu toženka niti plače za avgust 2018 ni nakazala (in da v tem sporu zatrjuje, da je tožnik od sredine avgusta 2018 samovoljno izostal z dela), ni izkustveno verjetna. Sodišče prve stopnje je pravilno kot bolj verodostojno ocenilo izpoved tožnika, ki je konsistentna in, kot že navedeno, v določenih delih skladna z vsebino predloženih listin, da sta počili pnevmatiki, ki ju je bilo treba zamenjati, in da mu je toženka nakazala denar za pnevmatike. Počeni pnevmatiki sta razvidni iz fotografij, pri čemer pritožbeno sodišče zavrača navedbe toženke, da bi šlo lahko za katerekoli pnevmatike, saj so bile fotografije posnete dne 25. 9. 2018, ko je bil tožnik na vožnji v D.. Vožnjo potrjujejo podatki voznikove kartice.

16. Odškodninska odgovornost delavca je urejena v prvem odstavku 177. člena ZDR-1, pri čemer mora biti škoda povzročena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Ne gre torej za krivdno odgovornost za škodo, kot je urejena v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), kjer se krivda domneva, ampak je oškodovanec, delodajalec tisti, ki mora navesti in v primeru spora dokazati vse elemente odškodninskega delikta, torej protipravno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med njima in odgovornost povzročitelja, slednjo najmanj v obliki hude malomarnosti.

17. Toženka je v zvezi s škodnima dogodkoma dne 21. 6. 2018 v E., ko je bilo poškodovano vozilo B., in 20. 7. 2018 v F., ko je bilo poškodovano vozilo C., kot protipravno opredelila ravnanje tožnika, ki pri razkladanju ne bi pravočasno umaknil vozila s prikolice, ko je spuščal nadgradnjo, nadalje (nekonkretizirano) ravnanje tožnika v nasprotju z navodili disponentske službe in nepravočasno obveščanje o škodi. Dejstvo, da tožnik toženke o škodi ne bi obvestil (kar je tožnik prerekal oziroma je izpovedal drugače), samo po sebi ni ravnanje, ki bi povzročilo škodo na vozilih (ni vzročne zveze).

18. Pri ugotavljanju, ali je podano zatrjevano protipravno ravnanje tožnika pri razkladanju vozil oziroma, ali držijo navedbe tožnika, da je do škode prišlo zaradi okvarjene hidravlike (B.) in nepravilno naložene prikolice (C.), je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedi tožnika, ne pa izpovedim direktorja toženke in priče A. A. Svojo dokazno oceno je izčrpno utemeljilo, v toženkino pravico do enakega varstva pravic ni z ničemer poseglo. Pravilno je upoštevalo, da niti direktor toženke ni vedel izpovedati o povzročitvi škode na vozilu B., priča A. A. pa je v zvezi s tem izpovedal le, da je tožnik neskrbno upravljal z dvigalom (nadgradnjo). V zvezi z vozilom C. sta oba v nasprotju z navedbami toženke izpovedala, da se je vozilo poškodovalo pri natovarjanju. Poleg tega je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, da je toženka predlagala izvedbo dokaza s sodnim izvedencem avtomobilske stroke, ki bi podal mnenje o načinu poškodovanja, in zaslišanje prič, ki so bile ob raztovarjanju prisotne, nato pa ni založila predujma niti ni substancirala dokaznega predloga za zaslišanje prič v smislu 236. člena ZPP (ni navedla imena in priimka prič ter njihovega prebivališča oziroma zaposlitve).

19. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnikova izpoved tudi v tem delu ni podprta z vsebino listin v spisu in da škoda na vozilu B. zaradi okvarjene nadgradnje ne more nastati. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vsebino predloženih fotografij vozila (A11), ki kažejo poškodbe na odbijaču, takšne poškodbe pa so nastale, ker je ob vzvratni vožnji vozila z nadgradnje popustila hidravlika. Do poškodbe vozila C. je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, narejene predvsem na podlagi ocene izpovedi tožnika, prišlo ob obračanju tovornjaka s prikolico, na katero je bilo naloženih preveč vozil (štiri). Da so bila na prikolici naložena štiri vozila, potrjuje vsebina listine – CMR obrazec, ki jo je predložila toženka. Tožnik o škodi ob obračanju tovornjaka s prikolico ni izpovedal izven trditvene podlage, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi. Takšne navedbe je podal v pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2020. 20. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala protipravnega ravnanja tožnika in da ni dokazala niti, da ji je škoda, za katero uveljavlja odškodnino z nasprotno tožbo, sploh nastala. Toženka je na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da škode, kot je bila na vozilih B. in C., zavarovalnica ne krije, in da lahko predloži splošne in posebne zavarovalne pogoje kot dokaz, česar ni storila (na naroku dne 13. 9. 2021 je drugače navedla, da zavarovanja nima) niti ni predložila listin, v zvezi z uveljavljanjem škode pri zavarovalnici, kot ji je bilo naloženo s strani sodišča prve stopnje. V pritožbi neutemeljeno oporeka dokazni moči listin, ki jih je predložil tožnik. Elektronska sporočila, ki se sicer nanašajo na druga poškodovana vozila, potrjujejo, da je tovrstna škoda krita z zavarovanjem. Ne glede na navedeno pa je bistveno predvsem, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, da toženka škode v višini stroškov popravila vozil ni dokazala, in sicer ni dokazala, da je račune za popravilo plačala oziroma pokrila s kompenzacijo. Pri tem je pravilno izpostavilo dejstvo, razvidno s strani toženke predložene izjave o kompenzaciji, da je toženka takšno izjavo podala, še preden je bil izstavljen račun za popravilo vozila B., in se tako izjava o kompenzaciji nanj ne more nanašati. Kompenzacija za popravilo vozila C. pa bi bila po navedbah toženke razvidna iz listine – odprte postavke (B23), pri čemer toženka konkretnih navedb v zvezi s tem ni podala, kje bi bila na listini navedena kompenzacija, pa tudi direktor toženke ni vedel izpovedati, ko je bil zaslišan kot stranka.

21. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov, predvsem izpovedi strank in priče A. A., tudi v delu, v katerem je ugotavljalo, ali je vrnitveni zahtevek po nasprotni tožbi podan, torej ali tožnik akontacij, ki jih je prejel, ni vrnil toženki oziroma ni porabil za stroške, ki jih je imel na poti. Pravilno je verjelo izpovedi tožnika, ki jo je ocenilo za verodostojno, drugače kot izpoved direktorja toženke, ki ni vedel izpovedati, zakaj bi tožniku nakazoval akontacije, če jih ni porabil za stroške. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni konkretno navedel, da se je listina, s katero so predložili dokazila o porabi akontacij, imenovala „lista stroškov“ (o tem je izpovedal; priča A. A. je izpovedal o „listi razdolžitve“), kar pa za odločitev sploh ni bistveno. Ni bistveno, na kakšen način so delavci, konkretno tožnik pri delodajalcu upravičili akontacije, ampak ali so jih porabili za namen, za katerega so bile dane, za stroške na poti.

22. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki v tem postopku ni uspela, po načelu uspeha v postopku sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP).