Jedro

Oškodovanec je pravočasno vložil ovadbo zaradi kaznivega dejanja po 2. odst. 211. člena KZ. Ker mu je bil predmet kaznivega dejanja na glavni obravnavi, ko je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja, vrnjen, premoženjskopravnega zahtevka ni uveljavljal, to ne pomeni, da ni podal predloga za pregon zoper obdolženca.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. Š. se zavrne kot neutemeljena in se sklep o sodnem opominu potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 400 (štiristo) EUR odmerjeno povprečnino v 15 (petnajstih) dneh od prejema tega sklepa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu A. Š. izreklo sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja zatajitve po 5. odstavku 215. člena KZ. Obdolžencu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka v znesku 3.000,00 SIT in na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, naj Višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) spremeni tako, da zavrne obtožbo zoper obdolženca, podrejeno pa izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) razveljavi.

Višja državna tožilka V. N. iz VDT RS je v pisnem predlogu, ki ga je podala na podlagi določbe 2. odstavka 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in s katerim sta bila seznanjena obdolženi A. Š. in njegov zagovornik, predlagala, da se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijanega sklepa ter pritožbenih navedb zagovornika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo kazenski zakon.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanec Z. R. dne 17.12.2003 podal kazensko ovadbo zaradi tatvine mobilnega telefona zoper neznanega storilca (l. št. 22), s čemer je nedvomno izkazal voljo za pregon storilca. 2. odst. 53. člena ZKP namreč določa, da se v primeru, da je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon. To pomeni, da si je s pravočasno podajo kazenske ovadbe zavaroval pravico do pregona za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog. Pri tem ni pomembno, kako je kaznivo dejanje sprva bilo opredeljeno v obtožnem predlogu in tudi ni pomembno, ali je oškodovanec vedel, za katero kaznivo dejanje gre, saj je odločitev o pravni opredelitvi dejanja prepuščena sodišču (enako s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr.št. I Ips 291/2001).

Dne 27.1.2004 je dobil oškodovanec GSM aparat vrnjen (l. št. 24), zato je na glavni obravnavi tudi izjavil, da premoženjskopravnega zahtevka ne bo uveljavljal (l. št. 44), kar pa nikakor ne more voditi v sklepanje, da ni podal predloga za pregon storilca, saj je uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka popolnoma drug institut od vložitve kazenske ovadbe in posledično predloga za pregon.

Preizkus sklepa o sodnem opominu po uradni dolžnosti je pokazal, da izpodbijani sklep nima bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 98. člena ZKP v zv. s 1. odst. 95. člena ZKP. Povprečnino je sodišče odmerilo glede na trajanje in zamotanost pritožbenega postopka ter premoženjske razmere obdolženca, kot izhajajo iz podatkov spisa.