Jedro

Po uveljavljenem stališču sodne prakse je za presojo o najvišje dovoljeni pogodbeni obrestni meri za posojila, dogovorjena med posamezniki in zavarovana z valutno klavzulo, odločilna določba prvega odstavka 399. člena ZOR, po kateri pogodbena obrestna mera med posamezniki ni smela presegati obrestne mere, ki se je v kraju izpolnitve plačevala za hranilne vloge na vpogled. Na tej podlagi temelji tudi izpodbijana sodba.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je (1) zavrglo tožbo v delu, v katerem se je nanaša na ugotovitev ničnosti 4. člena posojilne pogodbe z dne 12. 2. 1998, (2) ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je 1. člen navedene pogodbe v delu, v katerem kot pogodbeno obrestno mero določa višjo obrestno mero od zakonsko predpisane, nično, in da za posojilno pogodbo z dne 12. 2. 1998 in sporazum strank opr. št. R 15/98 z dne 20. 2. 1998 velja obrestna mera, ki se za tuje hranilne vloge na vpogled plačuje v kraju izpolnitve, (3) ugodilo zahtevku za plačilo 7.804,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2007 do plačila, (4) zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, in (5) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2.Toženec je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da za uveljavljano terjatev iz razloga, ker se nanaša na obresti, velja triletni zastaralni rok, sodišče pa je izhajajoč iz petletnega zastaralnega roka ugovor zastaranja zavrnilo in štelo, da je pravni interes za obravnavano tožbo podan. V sodbi ni ugotovitev, kakšna je ponderirana medbančna obrestna mera, določena v 1. člena posojilne pogodbe, in tudi ne, ali presega dovoljeno obrestno mero. Podano je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker se izrek tako v ugotovitvenem kot v dajatvenem delu nanaša na 1. člen posojilne pogodbe, s katerim je bila dogovorjena ponderirana medbančna obrestna mera, obrazložitev pa izhaja iz obrestne mere, dogovorjene z aneksom. Denarni zahtevek je neutemeljen tudi iz razloga, ker sta denarni znesek 13. 10. 2004 plačala tožničina poroka in ne tožnica. Upoštevaje tožničin uspeh v višini 42,6 % je napačna tudi odločitev o stroških. Ob koncu je toženec še dodal, da je nenavadno, da je tožnica, ki je v letih 1998 in 1999 plačevala obresti po izračunih posrednika, na katere ni imela pripomb, šele 13. 12. 2007 vložila tožbo na ničnost pogodbe, še bolj nenavadno pa je, da je sodišče taki zapozneli tožničini reakciji nudilo sodno varstvo. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, pridobljenega v pravdi, bi upoštevanje obrestne mere v višini 1 % pomenilo oškodovanje tožene stranke, obračunana obrestna mera v višini 15 % na letni ravni pa je bila glede na posojilne pogoje februarja 1998 ekonomsko upravičena. Določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki izvirajo globoko iz socialističnih časov, v spremenjeni družbeno ekonomski ureditvi, kjer je glavna vrednota kapital, ni moč razlagati enako kot prej. Pogoje posojila je kot zakonite potrdilo tudi sodišče, kjer je bil sestavljen sporazum strank. Nenazadnje je realna obrestna mera zakonskih zamudnih obresti v istem obdobju znašala 25 %. Sodišče bi moralo zato upoštevati, ali je tožnica plačevala oderuške ali ekonomsko neupravičeno visoke obresti. Toženec predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka ter povrnitev stroškov, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3.Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da že s prvotno pogodbo ni bila dogovorjena obrestna mera v višini ponderirane medbančne obrestne mere, kot je bilo zapisano v 1. členu pogodbe, ampak obrestna mera v višini D + 15 %. Vsebina pogodbe je bila torej enoznačno ugotovljena. Tako tudi II. točke izreka sodbe ni mogoče razumeti drugače, kot da se nanaša na dejansko dogovorjeno obrestno mero.

6.Stališče izpodbijane sodbe, da za uveljavljeni zahtevek velja petletni – in ne triletni – zastaralni rok, je materialnopravno pravilno. Predmet zahtevka ni stranska občasna terjatev v pomenu prvega odstavka 372. člena ZOR (ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika uporablja v obravnavanem primeru), ampak gre za obogatitveni zahtevek na podlagi odpadle pravne podlage, za katere je veljal splošni petletni zastaralni rok (371. člen ZOR).

7.Neutemeljen je tudi očitek o odsotnosti razlogov o tem, kakšna je bila višina ponderirane medbančne obrestne mere. Kot je bilo že zgoraj navedeno, sodba temelji na ugotovitvi, da je bila kljub drugačnemu zapisu v pogodbeni listini dogovorjena obrestna mera v višini D + 15 %. Ugotavljanje skupne volje pogodbenih strank, ki je drugačno od zapisa v pogodbi, je bilo potrebno zaradi spora o vsebini pogodbenega dogovora (drugi odstavek 99. člena ZOR). Dokazni oceni, na kateri temelji navedena ugotovitev, pritožba ne nasprotuje. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila dogovorjena obrestna mera drugačna od zapisane, trditve o ničnosti pa so bile naslovljene na dogovorjeno obrestno mero, za odločitev v zadevi ni bilo potrebno ugotavljanje, kakšna je bila v času sklepanja višina ponderirane medbančne obrestne mere in ali je presegala najvišje dovoljeno obrestno mero.

8.Po uveljavljenem stališču sodne prakse je za presojo o najvišje dovoljeni pogodbeni obrestni meri za posojila, dogovorjena med posamezniki in zavarovana z valutno klavzulo, odločilna določba prvega odstavka 399. člena ZOR, po kateri pogodbena obrestna mera med posamezniki ni smela presegati obrestne mere, ki se je v kraju izpolnitve plačevala za hranilne vloge na vpogled. Na tej podlagi temelji tudi izpodbijana sodba. Drugačno stališče, za katerega se zavzema pritožba, bi bilo v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. Kot je navedeno v izpodbijani sodbi, je Ustavno sodišče že odločilo, da navedena določba ZOR ni (bila) v neskladju z Ustavo. (1) Razlogi pravne in socialne države so tedaj narekovali omejevanje pogodbene volje strank v posojilnih razmerjih. Ekonomska upravičenost dogovorjene obrestne mere zato sama za sebe ne more utemeljevati obida izrecne zakonske določbe. Tak razlog ne more biti niti čas odločanja o zadevi. Sankcioniranju zamude z izpolnitvijo je namenjen institut zamudnih obresti. Že v izpodbijani sodbi pa je – sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča – dan tudi pravilen odgovor na toženčeve trditve, da pred sodiščem dogovorjeno zavarovanje terjatve ovira uveljavljanje ničnosti pogodbenih določb v razmerju med posojilodajalcem in posojilojemalcem v obravnavani zadevi.

9.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je zahtevek neutemeljen iz razloga, ker sta denarni znesek, na vrnitev katerega se nanaša zahtevek, v izvršilnem postopku plačala poroka in ne tožnica. Tožnica je res v tožbi navedla, da sta ta znesek plačala poroka, vendar toženec v pravdi ni vzpostavil nobenega dvoma, da poroka ne bi bila plačala za račun tožnice in da je šlo torej za notranje razmerje med njimi, ki na utemeljenost tožničinega zahtevka ne more vplivati. Odsotnost toženčevih navedb v opisani smeri predstavlja tudi upravičen razlog, da se izpodbijana sodba do tega vprašanja ni izrecno opredelila.

10.Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti uporabe drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v primeru delnega uspeha odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške. Zneskovno gledano je razmerje uspeha tako, kot ga je navedel pritožnik, vendar so v izpodbijani sodbi navedene okoliščine, ki po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep o pravilnosti sprejete odločitve.

11.Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam trpi stroške, nastale z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Odločba U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994, Uradni list RS, št. 74/94.