Jedro

Staršem neposrednega oškodovanca ne gre odškodnina za strah zaradi sinove poškodbe, ki je ugotovljen v vsebini: prestrašila sta se, ker je sinu iz ušesa tekla kri, kljub temu pa sta šla s sinom k zdravniku šele naslednji dan, ker sta upala, da se bo sinovo zdravstveno stanje samo izboljšalo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati prvemu tožniku 415.300,00 SIT odškodnine, medtem ko je zavrnilo njegov višji zahtevek za plačilo še 159.700,00 SIT. Obenem je v celoti zavrnilo zahtevka drugih dveh tožnikov za plačilo odškodnine 15.000,00 SIT vsakemu.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevkom vseh tožnikov ali pa razveljavitev sodb prve in druge stopnje v izpodbijanem delu z novim sojenjem na prvi stopnji.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je uporabilo določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur.l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi z 10. členom zakona št. 2515, Ur.l. RS 55/92) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ 29/78-57/89) v skladu z določbo člena 4/1 Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS 1/91-I).

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354/2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijska graja uporabe materialnega prava pa ni utemeljena.

Odškodnina 250.000,00 SIT, ki je bila iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena prvemu tožniku, nikakor ne pomeni prenizke denarne odškodnine za ugotovljeno tovrstno prizadetost tožnika zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka. Ni čisto razumljivo revizijsko stališče, da bi moralo sodišče poleg izvedenskega mnenja upoštevati tudi tožnikovo izpoved - saj je iz sodbe prve stopnje jasno, da je bila pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode upoštevana tudi tožnikova izpoved. Ko sodišče druge stopnje ni teh razlogov (glede česa je sodišče prve stopnje tožniku verjelo, da je prizadet pri poslušanju glasbe in glede lova) ponavljalo, to še ne pomeni očitane zmotne uporabe materialnega prava. Vsaka nadaljnja presoja tega revizijskega stališča je izključena, saj z revizijo ni dovoljeno izpodbijati dejanske podlage pravnomočne sodbe (člen 385/3 ZPP). Materialno pravo torej z izpodbijano odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni bilo zmotno uprabljeno v škodo prvega tožnika. Glede preostalega zavrnjenega dela zahtevka prvega tožnika (9.700,00 SIT iz naslova gmotne škode) revizija ni obrazložena. Po uradni dolžnosti upoštevne zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Zmotne uporabe materialnega prava pa tudi ne pomeni zavrnitev zahtevkov drugih dveh tožnikov, staršev prvega tožnika, iz naslova odškodnine za strah - ki naj bi po revizijskem stališču pripadala tožnikoma zato, ker sta doživela po škodnem dogodku hudo tesnobo ob pogledu na močno okrvavljenega sina in se močno prestrašila. Zadošča opozorilo, da sta se po ugotovitvi sodišča prve stopnje drugi tožnik in tožnica prestrašila, ker je prvemu tožniku, njunemu sinu iz ušesa tekla kri, da pa sta kljub temu šla s sinom k zdravniku šele naslednji dan, ker sta upala, da se bo sinovo zdravstveno stanje samo izboljšalo. Pri taki dejanski podlagi ni potrebe, da bi se kaj podrobneje odgovarjalo, zakaj ugotovljenega strahu teh dveh tožnikov ni mogoče šteti za pravno priznano škodo, ki bi jima dajala pravico do denarne odškodnine (po revizijskem stališču na podlagi določbe člena 200.1 ZOR). Tudi glede teh dveh tožnikov torej ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ko sta bila njuna odškodninska zahtevka pravnomočno zavrnjena.

Obrazloženo je narekovalo zavrnitev revizije vseh treh tožnikov, ker ni bila utemeljena (člen 393 ZPP).