Jedro

Začasna odredba kot sredstvo zavarovanja denarne terjatve temelji le na verjetno izkazani pravici oziroma verjetnosti, da terjatev obstoji (ali da bo terjatev zoper dolžnika šele nastala). Intenzivnost oziroma stopnja zavarovanja mora zato biti v sorazmerju s stopnjo prepričanja glede obstoja upnikove terjatve, ki je predmet zavarovanja.

V tej fazi postopka je potrebno upoštevati, da vrednost nepremičnin znatno presega višino vtoževane terjatve, dejstvo, da so nepremičnine obremenjene s hipoteko, pa utemeljuje subjektivni pogoj zavarovanja z začasno odredbo, ne pa tudi sorazmernosti zavarovanja. Zgolj višina bančnega posojila in vrednost nepremičnin pri presoji sorazmernosti ni nujno odločilnega pomena, saj je potrebno upoštevati sorazmernost med vrednostjo izkazane terjatve in vrednostjo nepremičnin, ki naj bi služile zavarovanju te terjatve. S tega vidika je predlagana začasna odredba preširoko zastavljena, saj se zavarovanje lahko dovoli le v obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja.

Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnik nima izvršilnega naslova. Še toliko bolj restriktiven pristop je potreben, kadar se sredstvo zavarovanja nanaša na prepoved oziroma omejitev razpolaganja z likvidnimi sredstvi (v tej zadevi pa tudi z osnovnimi sredstvi za proizvodnjo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje VI Pg 1119/2022-27 z dne 30. januarja 2023 v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka stranka sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o zavarovanju ugodilo predlogu tožeče stranke za zavarovanje njene denarne terjatve do tožene stranke v višini 9.188.193,53 EUR s pripadki in izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo odtujiti ali obremeniti nepremičnine z ID znaki, ki so v izpodbijanem sklepu navedeni pod točko I.1. Odločilo je, da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tej pravdni zadevi (točka I.2. izreka). Sodišče prve stopnje je (II.1.) zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje njene denarne terjatve z začasnimi odredbami, s katerimi bi se v točki II.1. navedenim bankam kot organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka odprte transakcijske račune, zaradi zavarovanja denarne terjatve tožeče v višini 9.188.193,53 EUR s pripadki prepovedalo, da bi na podlagi zahteve tožene stranke ali komu drugemu po nalogu ali pooblastilu tožene stranke izplačal denarni znesek, za katerega je izdana začasna odredba, prav tako pa tudi predlog, (II.2.) da bi se v korist tožeče stranke za zavarovanje njene denarne terjatve do tožene stranke v višini 9.188.193,53 EUR s pripadki odredil rubež premičnin tožene stranke na naslovu tožene stranke Stahovica 15, 1242 Stahovica ali kjerkoli drugje (pri čemer rubež obsega to, da izvršitelj popiše toženkine premičnine, vidno označi, da so zarubljene, o njih sestavi rubežni zapisnik, odvzame listine iz označbe iz prvega odstavka 78. člena ZIZ), prepoved, da tožena stranka razpolaga s premičninami, hrambo premičnin pri toženi stranki ter vpis prepovedi razpolaganja s premičninami v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.

2. Zoper zavrnilni del sklepa (II. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev sklepa v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v zavarovanje svoje denarne terjatve (270. člen ZIZ) predlagala tri sredstva zavarovanja: (1) prepoved toženi stranki, da bi odtujila ali obremenila svoje nepremičnine (2. točka prvega odstavka 271. člena ZIZ), (2) prepoved toženi stranki, da bi razpolagala s premičninami, ter hrambo teh stvari pri toženi stranki z vpisom prepovedi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (1. točka prvega odstavka 271. člena ZIZ) in (3) prepoved bankam kot organizacijam za plačilni promet, da bi na podlagi zahteve tožene stranke ali komu drugemu po nalogu ali pooblastilu tožene stranke izplačale denarni znesek z računa tožene stranke, za katerega je izdana začasna odredba (4. točka prvega odstavka 271. člena ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za zavarovanje tožničine denarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), zavrnilo pa predlog za zavarovanje s prepovedjo razpolaganja s premičninami in nalogom organizacijam za plačilni promet (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Upoštevajoč namen zavarovanja, okoliščine primera ter dejstvo, da vrednost nepremičnin, glede katerih je predlogu za zavarovanje ugodilo, presega višino vtoževane terjatve, je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta začasni odredbi s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženčevih premičnin ter razpolaganjem z denarnimi sredstvi na njenih bančnih računih nepotrebni. Dodalo je, da tožena stranka osnovna sredstva potrebuje za proizvodnjo, zato jih ne bo odtujila, začasna odredba s prepovedjo razpolaganja s sredstvi na bančnem računu pa bi toženi stranki praktično onemogočila redno poslovanje ter izpolnjevanje obveznosti, kar pomeni hud poseg v njeno sfero.

7. Tožeča stranka zaključek sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je predlagala zavarovanje izjemno visoke terjatve v višini 9.188.193,53 EUR s pripadki, pri čemer skupna vrednost toženkinih nepremičnin (zemljišč in zgradb) glede na zadnjo javno objavljeno bilanco stanja znaša 14.422.217 EUR. Na nepremičninah sta bili v korist banke A. z učinkovanjem od dne 27.9.2022 vpisani Hipoteki 1 in 2 za zavarovanje terjatev banke na vračilo kreditov v skupni višini 18.000.000 EUR, višina s hipotekami na toženkinih nepremičninah zavarovanih terjatev banke pa občutno presega celotno vrednost vseh nepremičnin tožene stranke. Ker ima zavarovanje prvega vrstnega reda na toženkinih nepremičninah banka kot hipotekarna upnica, in sicer za terjatve, ki po višini presegajo skupno vrednost vseh toženkinih nepremičnin, se v primeru izvršbe tožnica zelo verjetno ne bo mogla poplačati. Samo zavarovanje s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin torej ne zadošča. Enako velja glede premičnin. Toženka je v korist banke A. v zavarovanje svojih obveznosti v skupni višini 18.000.000 EUR zastavila praktično vse svoje premično premoženje oziroma vso poslovno opremo. V primeru izvršbe se tožnica zaradi toženkinega zastavljenega premičnega premoženja zelo verjetno ne bo mogla poplačati niti iz toženkinih premičnin. Zato je kot tretje zavarovanje predlagala še nalog bankam, da toženi stranki ali komu tretjemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska s toženkinega računa, za katerega je izdana začasna odredba. Tako intenzivno sredstvo zavarovanja je po prepričanju tožeče stranke potrebno zato, ker je tožena stranka z obremenjevanjem svojih nepremičnin in premičnin povzročila, da le-te ne dajejo zadostnega zavarovanja za vtoževano terjatev. Razlog nezadostnosti prvih dveh sredstev zavarovanja je tudi ekstremno visoka terjatev, ki jo je prav tako povzročila tožena stranka, s tem, ko tožeči stranki ne plačuje računov za dobavljeno električno energijo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da višina terjatev banke, ki so zavarovane s Hipotekami 1 in 2 znatno presega vrednost vseh toženkinih nepremičnin. V 8. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da skupna vrednost nepremičnin tožene stranke znaša nekaj čez 14 mio EUR, skupna višina glavnic kreditov pa 18 mio EUR, kar kaže na jasen namen tožene stranke, da ostali upniki ne bodo poplačani. To pa pomeni, da že iz izpodbijanega sklepa izhaja, da zgolj eno sredstvo zavarovanja ne zadošča. Obrazložitev sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve, in sicer, da naj bi tožena stranka osnovna sredstva tako ali tako potrebovala za proizvodnjo, zato jih ne bo odtujila, tožeča stranka šteje kot neprepričljivo, saj iz elektronskega sporočila predstavnika tožene stranke z dne 30. 12. 2021 izhaja, da je tožena stranka prisiljena v ustavljanje in omejevanje proizvodnje. Tožeča stranka zato šteje, da tožena stranka proizvodne opreme zelo verjetno ne bo več potrebovala v takem obsegu kot doslej, posledično pa ne drži zaključek sodišča, da je ne bo odtujila. Poleg tega je bistveno, da tožena stranka premičnine obremenjuje z zastavnimi pravicami v korist banke, zato bo izvršba na te predmete otežena oziroma onemogočena. Sodišče je v 9. točki obrazložitve navedlo, da je izkazana nevarnost uveljavitve terjatve tudi s tem, ker bi tožena stranka zelo verjetno preselila svoje proizvajalne naprave in stroje, kljub temu pa je po stališču tožeče stranke napačno štelo, da je prepoved razpolaganja s premičninami nepotrebna. Ugovor tožene stranke glede sorazmernosti predlaganih sredstev zavarovanj je bil povsem pavšalen, saj je tožena stranka navedla zgolj to, da je predlog v celoti nesorazmeren in po vsebini pomeni stečaj tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je pri presoji (ne)sorazmernosti po pritožbenem stališču znatno preseglo trditveno podlago tožene stranke.

8. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Sodišče lahko na upnikov predlog glede na okoliščine primera izda tudi več začasnih odredb, če je to potrebno (276. člen ZIZ). Svoj predlog za izdajo več začasnih odredb oziroma več sredstev zavarovanja sočasno pa mora upnik ustrezno obrazložiti. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji in v pritožbi navedla več razlogov, ki naj bi utemeljevali več sredstev zavarovanja, vendar višje sodišče ugotavlja, da večina teh navedb predstavlja okoliščine, ki utemeljujejo subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe (iz drugega odstavka 270. člena ZIZ), ne pa tudi tako intenzivnega zavarovanja, kakršnega v tej zadevi predlaga tožeča stranka.

9. Pri odločanju o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo je potrebno upoštevati načelo iz 3. člena ZIZ, po katerem se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. To pomeni, da je treba upoštevati potrebni obseg zavarovanja oziroma takšno vrsto zavarovanja, ki doseže svoj namen, hkrati pa najmanj prizadane dolžnika. Presoditi je torej potrebno, ali gre za poseg, ki je v konkretnem primeru tudi potreben. Na ravnovesje med vrednostjo predmeta zavarovanja in vrednostjo upnikove terjatve, ki se zavaruje, je potrebno paziti tudi v primeru, da upnik v zavarovanje iste terjatve predlaga več sredstev zavarovanja ali več zavarovanj (kar dovoljuje 276. člen ZIZ).

10. Tožeča stranka izhaja iz predpostavke, da je njena terjatev „ekstremno“ oziroma „izjemno“ visoka, zaradi česar je (že zato) potrebno zavarovanje z več (v konkretnem primeru tremi) sredstvi zavarovanja. Čeprav je terjatev upnika v višini 9.188.193,53 EUR s pripadki visoka, pa je pretirana ocena, da gre za „ekstremno“ oziroma „izjemno“ visoko terjatev, ki bi že sama po sebi potrebovala tako intenzivno zavarovanje, kot ga je predlagala tožeča stranka.

11. Stališče, da zgolj zavarovanje s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin ne zadošča, je tožeča stranka utemeljevala tudi z navedbami, da sta bili v korist banke A. z učinkovanjem od dne 27.9.2022 vpisani hipoteki za zavarovanje terjatev banke na vračilo kreditov v skupni višini 18.000.000 EUR, višina s hipotekami pa presega celotno vrednost vseh nepremičnin tožene stranke, vendar na navedbe tožene stranke (v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe), da ima v lasti večje število nepremičnin (tožeča stranka jih je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla skupno 80), pri čemer jih je obremenjenih zgolj 12, ni (konkretizirano) odgovorila.

12. Isto velja za navedbo tožene stranke, da je hipotekarno obremenjenost nepremičnega premoženja glede na leto 2021 oziroma 2020 bistveno zmanjšala, hkrati pa si je zagotovila dodatna likvidnostna sredstva, zaradi česar morebitno poplačilo terjatve tožeče stranke ni ogroženo. Predvsem pa ne gre spregledati, da začasna odredba kot sredstvo zavarovanja denarne terjatve temelji le na verjetno izkazani pravici oziroma verjetnosti, da terjatev obstoji (ali da bo terjatev zoper dolžnika šele nastala). Intenzivnost oziroma stopnja zavarovanja mora zato biti v sorazmerju s stopnjo prepričanja glede obstoja upnikove terjatve, ki je predmet zavarovanja, pri čemer se v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje z verjetnostjo terjatve ni obrazloženo ukvarjalo niti v izpodbijanem sklepu niti v sklepu z dne 29.3.2023, s katerim je ugovoru tožene stranke ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo.

13. Ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s subjektivnim pogojem zavarovanja (v 8. točki obrazložitve), da skupna vrednost vseh nepremičnin tožene stranke znaša nekaj čez 14.000.000 EUR, zavarovanje terjatve na vračilo kredita pa 18.000.000 EUR, samo po sebi še ne more utemeljevati zaključka, da (zgolj) eno sredstvo zavarovanja ne zadošča. V tej fazi postopka je namreč potrebno upoštevati, da vrednost nepremičnin znatno presega višino vtoževane terjatve, dejstvo, da so nepremičnine obremenjene s hipoteko, pa utemeljuje subjektivni pogoj zavarovanja z začasno odredbo, ne pa tudi sorazmernosti zavarovanja. Zgolj višina bančnega posojila in vrednost nepremičnin pri presoji sorazmernosti ni nujno odločilnega pomena, saj je potrebno upoštevati sorazmernost med vrednostjo izkazane terjatve in vrednostjo nepremičnin, ki naj bi služile zavarovanju te terjatve. S tega vidika je predlagana začasna odredba preširoko zastavljena, saj se zavarovanje lahko dovoli le v obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja.

14. Začasna odredba s svojimi učinki ne sme nesorazmerno posegati v dolžnikov pravni položaj. Poseg ne sme biti nesorazmeren, glede na to, da upnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe, zoper dolžnika za terjatev, ki jo želi zavarovati, (še) nima izvršilnega naslova. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, in sicer, da začasne odredbe, z izvršitvijo katere bi nastopili pogoji za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ni dopustno izdati, saj je v nasprotju z namenom zavarovanja, katerega cilj gotovo ni uničenje dolžnika, pri čemer pa je tudi vsakršno privilegiranje upnikov v obdobju pred začetkom stečajnega postopka nedopustno1. 15. Sredstva zavarovanja, kot jih je predlagala tožeča stranka, zato v obravnavani situaciji presegajo domet in namen zavarovanja, kot ga ureja 270. člen ZIZ, in nesorazmerno posegajo v dolžnikov pravni položaj. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavani restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnik nima izvršilnega naslova. Še toliko bolj restriktiven pristop je potreben, kadar se sredstvo zavarovanja nanaša na prepoved oziroma omejitev razpolaganja z likvidnimi sredstvi (v tej zadevi pa tudi z osnovnimi sredstvi za proizvodnjo), ki jih nenazadnje vsak poslovni subjekt potrebuje za poslovanje2. 16. Višje sodišče je s tem odgovorilo na odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je višje sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tax-Fin-Lex e-paket ZIZ, Komentar 270. člena ZIZ. 2 Prim. VSL Sklep I Cpg 726/2018 z dne 10.10.2018.