Jedro

Ugotovitev vsebine dednega dogovora ne pomeni ugotovitve pravice (ali pravnega razmerja), gre za ugotovitev pravno relevantnega dejstva.

Ker ima dedni dogovor učinke sodne poravnave, je nepravdno sodišče vezano tudi na dejstva, dogovorjena v njem.

Od priglašenih odvetniških stroškov sodišče ni priznalo stroškov za poročila stranki in posvete s stranko, saj so ti stroški zajeti v priznanih stroških za vloge.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.437,05 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v korist tožnika obstoji pravica, da se ob delitvi solastnine parc. št. 1/0 k. o. X izključno v njegovo korist upošteva celotna vrednost poslovnega prostora – delavnice na parc. št. 1/0 k. o. X, to je stavbe št. 1 k. o. X ter tožencema naložilo v plačilo 1.408,94 EUR pravdnih stroškov tožnika, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi tožena stranka predlaga višjemu sodišču, naj razveljavi izpodbijano sodbo in tožbo zavrže ali zavrne zahtevek. Tožba zasleduje namen zavlačevanja delitvenega postopka, ki teče že 9 let. Sodišče je odločilo o zahtevku, ki je del procesnega vprašanja delitvenega postopka in ni predmet materialnopravnega razmerja. Pravdno sodišče ni pristojno nalagati nepravdnemu sodišču, kako se bo ob delitvi solastnine upoštevala vrednost delavnice in ga omejevati, da se v obseg obračunske vrednosti solastnine ne bi vključevalo drugih parcel. Delitev je možna na več načinov in iz izreka, ki ni izvršljiv in ne ustanavlja materialnopravnih učinkov, ni jasno, kako se bo vrednost upoštevala, če se bo opravila delitev s prodajo celotnega kompleksa. Poleg tega je odločeno o pravnomočno razsojeni zadevi – o v sklepu o dedovanju sklenjenem dednem dogovoru z dne 18. 5. 2006. Ugotovitvena tožba na dejstva, priznana s sodno poravnavo, ni dovoljena. V dednem dogovoru je priznano zgolj dejstvo, da se vrednost izgradnje delavnice priznava tožniku, ne pa, da se to upošteva samo in izključno pri delitvi ene nepremičnine – parc. št. 1/0. Pravni interes za ugotovitveno tožbo ni izkazan, ugotovitvena tožba s procesnimi učinki ni dovoljena. Tožnik ni v nobeni pravni povezavi z drugo toženko, ki je obligacijski dogovor v sporazumu o delitvi zapuščine ne obvezuje. Ker gre za obligacijski zahtevek iz leta 2006, je do druge toženke zastaran. Tožnik s trditvami ni utemeljil materialnopravnega upravičenja. Zmotno je sodišče ugotovilo velikost poslovnega prostora in da je tožba potrebna, ne glede na to, da dejansko tožnik že razpolaga s sodno poravnavo – dednim dogovorom. Nepravdno sodišče je tisto, ki bi moralo odločiti o navedenih vprašanjih. O neobstoju izključno tožnikove lastninske pravice na delavnici je bilo odločeno v treh pravdah. Sodišče pride samo s seboj in razlogi sodbe v nasprotje, ko pravi, da je prvotoženec priznaval tožniku, da je z lastnimi sredstvi zgradil delavnico in priznaval, da tožniku vrednostno pripada celotni poslovni prostor, da pa je sedaj potrebna tožba. Graja tudi višino dosojenih stroškov postopka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravilna so stališča pritožbe, da tožba, kakršno je vložil tožnik, ni dopustna. Z njo želi doseči ugotovitev sodišča, kaj sta se s prvim tožencem dogovorila v dednem dogovoru, ki sta ga sklenila glede dedovanja po njunem očetu. Skladno s prvim in drugim odstavkom 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko tožnik zahteva, da sodišče ugotovi, da obstoji oziroma ne obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, če je tako določeno s posebnimi predpisi, ali če ima pravno korist od zahtevane ugotovitve, preden zapade dajatveni zahtevek iz tega razmerja, ali če ima kakšno drugo pravno korist od vložitve ugotovitvene tožbe.

6. Glede na povzeta zakonska določila je predmet ugotovitvene tožbe lahko le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ne pa tudi ugotovitev dejstev. Edino dejstvo, ki je lahko predmet ugotovitvene tožbe, je pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. In ker tožnik na vložitev predmetne ugotovitvene tožbe ni bil napoten s strani nepravdnega sodišča, niti ga na vložitev take tožbe ne napotuje noben predpis, mora izkazati pravni interes za njeno obravnavo.

7. Tožbeni zahtevek je treba presojati vsebinsko, ne kako je ubeseden. Ugotovitev vsebine dednega dogovora ne pomeni ugotovitve pravice (ali pravnega razmerja), gre za ugotovitev pravno relevantnega dejstva, ki bo vplivalo na odločitev v postopku delitve pravdnim strankam solastnih nepremičnin, to je postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju pod opr. št. N 9/2007. Kaj je bilo dogovorjeno z dednim dogovorom, bo moralo sodišče ugotavljati v navedenem nepravdnem postopku in to upoštevati pri odločitvi o delitvi solastnih nepremičnin po 70. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pritožbeno sodišče glede na to, da je zaključenih že več postopkov, ki so se nanašali na nepremičnine, ki so predmet delitve, opozarja na vezanost na pravnomočne odločitve: o vprašanjih, o katerih je že bilo pravnomočno razsojeno, sodišče ne bo smelo ponovno odločati. Pravnomočne odločitve so postale pravno relevantna dejstva, ki jih bo moralo nepravdno sodišče upoštevati v postopku delitve pravdnim strankam solastnih nepremičnin. Ker ima dedni dogovor učinke sodne poravnave, je nepravdno sodišče vezano tudi na dejstva, dogovorjena v njem.

8. Pravni interes za ugotovitveno tožbo je podan, če se tožeča stranka glede svojega pravnega položaja nahaja v negotovosti, ki bo z ugotovitveno sodbo odstranjena. Zato mora tožnik kot verjetno izkazati, da mu bo uspeh v pravdi odprl možnosti, da bo uveljavil kakšno pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon, pa je brez pravde ne bi mogel doseči. Če se kljub morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku pravni položaj tožnika ne spremeni, pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe ni izkazana. Tožnik bo lahko svoje koristi dosegel v postopku delitve nepremičnin, zato pravni interes za predmetno tožbo ni izkazan.

9. Presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnik izkazal predpostavke za obravnavano ugotovitveno tožbo, je materialnopravno zmotna. Takšna ugotovitvena tožba ni dopustna in bi jo moralo zavreči že sodišče prve stopnje (274. člen ZPP). Ker je ni, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 181. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato skladno z drugim odstavkom 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Glede na tako odločitev na druge pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora tožencema povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo na podlagi priloženih stroškovnikov na koncu glavne obravnave (list. št. 30 spisa) in v pritožbi (list. št. 44 spisa) ter skladno z Odvetniško tarifo (OT). Odvetniški stroški prvostopenjskega postopka znesejo 972,58 EUR, za pritožbo pa 391,97 EUR, skupaj je to 1.364,55 EUR. Od priglašenih odvetniških stroškov sodišče ni priznalo stroškov za poročila stranki in posvete s stranko, saj so ti stroški zajeti v priznanih stroških za vloge. Priznalo je še 72,50 EUR potnih stroškov tožencev. Natančnejša specifikacija je razvidna na stroškovnikih v spisu. Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov postopka. Če jih tožnik v postavljenem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).