Jedro

Pravica naročnika, da zahteva odpravo napake, ustreza podjemnikovi pravici, da od naročnika zahteva, naj mu dovoli odpravo napake (prvi odstavek 639. člena OZ). Če naročnik tega podjemniku ne omogoči, krši svojo dolžnost do podjemnika, kar povzroči prenehanje naročnikovih jamčevalnih zahtevkov.

Stranka sama se lahko odreče zaslišanju tudi tako, da brez opravičljivega razloga ne pride na zaslišanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati glavnico v višini 216,75 EUR in stroške postopka v višini 54,00 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se je iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. V konkretnem primeru je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo računa št. 303-2017 v višini 216,75 EUR, s katerim je toženi stranki zaračunala popravilo zavor na toženkinem viličarju. Tožena stranka se je plačilu upirala, ker, kljub opravljenem popravilu tožeče stranke, zavore na viličarju še vedno naj ne bi delovale.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin, ki so v spisu, (med drugim) ugotovilo, da je tožena stranka z dopisom z dne 26. 11. 2018 zavrnila plačilo vtoževanega računa ter v njem navedla, da zavore ne delujejo in da motor „trokira“ (priloga B4). Po prejemu tega dopisa je tožeča stranka toženo stranko z dopisom z dne 3. 12. 2018 (priloga A8) in nato še enkrat z dopisom z dne 7. 1. 2019 (priloga A5) pozvala, da ji omogoči pregled in preizkus viličarja, vendar se tožena stranka na poziva ni odzvala. Tožeča stranka zato niti ni mogla preveriti, ali domnevne napake dejansko obstajajo, niti ji ni bila dana možnost, da bi eventualne napake odpravila.

8. Pravica naročnika, da zahteva odpravo napake, ustreza podjemnikovi pravici, da od naročnika zahteva, naj mu dovoli odpravo napake (prvi odstavek 639. člena Obligacijskega zakonika). Če naročnik tega podjemniku ne omogoči, krši svojo dolžnost do podjemnika, kar povzroči prenehanje naročnikovih jamčevalnih zahtevkov.1

9. Glede na navedeno in dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki ni omogočila pregleda viličarja in odprave eventualnih napak, je s tem izgubila pravico, da bi se iz tega naslova upirala plačilu vtoževanega računa. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor tožene stranke o zatrjevanih napakah tožničinega dela zavrnilo kot neutemeljen, je tako že iz tega razloga pravilna in temelji na prvem odstavku 639. člena OZ, kar smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določil OZ, ki so za ta spor relevantne.

10. Pritožbene navedbe o tem, kakšna je bila vsebina reklamacije oziroma notifikacije napak, niso pomembne, saj je iz ravnanja tožeče stranke razvidno, da je ta sprejela dejstvo, da ji je tožena stranka reklamirala napake (samo dovolila ji ni, da bi jih odpravila).

11. V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama.2 Dokaz z zaslišanjem strank (257. do 263. člena ZPP) se namreč izvede tako, da se zasliši obe stranki. Vendar od tega pravila veljajo tudi izjeme. Strniti jih je mogoče v tri skupine (glej 258. člen ZPP): 1. primeri, ko eni stranki (oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko) niso znana sporna dejstva, 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati. Stranka sama se torej lahko odreče zaslišanju tudi tako, da brez opravičljivega razloga ne pride na zaslišanje.

12. V konkretnem primeru iz zdravniškega potrdila izhaja, da je bila udeležba zakonitega zastopnika tožene stranke na naroku za glavno obravnavo otežena, ker bi za prihod na sodišče potreboval pomoč drugega (zakonitemu zastopniku je bila mesec in 17 dni pred razpisanim narokom opravljena podkolenska amputacija leve noge). Takšnim, gibalno oviranim osebam, mora sodišče pomoč zagotoviti na način, da jim na sodišču omogoči nemoten dostop do razpravne dvorane. Ni pa dolžno zagotavljati pomoči od doma do sodišča. Le v primeru nepremagljivih ovir mora sodišče zaslišati stranko izven sodišča (259. člen ZPP). Trditev in predloga v tej smeri pa pooblaščenec tožene stranke ni podal. Kot je razvidno iz razlogov sodbe, je o tem, da zakoniti zastopnik tožene stranke fizično ne more pristopiti na narok, pooblaščenec sodišče obvestil šele na naroku, na katerega je bil zakoniti zastopnik pravilno vabljen zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke. Ob tem pa ni povedal, da ima zakoniti zastopnik težave z zagotovitvijo pomoči za dostop do sodišča, temveč le, da je domnevno na rehabilitaciji. Če bi se izkazalo, da je to res, višje sodišče ne dvomi, da bi sodišče prve stopnje narok preložilo, saj je na tem naroku določilo nov termin za primer, če bi bili razlogi za izostanek zakonitega zastopnika tožene stranke taki, da sodišču omogočajo preložitev naroka zaradi zaslišanja zakonitega zastopnika. Ker pa tožena stranka dokaza o rehabilitaciji ni predložila, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožeča stranka ni izkazala opravičljivega razloga za neudeležbo na naroku, na katerem bi bila zaslišana. Posledično tožena stranka s pritožbo neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS.

13. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako tudi VSL Sodba II Cp 179/2018 z dne 6. 6. 2018. 2 Glej na primer sklep Ustavnega sodišča Up 184/00 z dne 7.4.2003 (6. točka obrazložitve), in J. Zobec, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 516.