Jedro

Tožnici pisno mnenje predsednice Okrožnega sodišča v B. ni bilo vročeno. Tožnica zato utemeljeno ugovarja, da so bila pred izdajo izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, saj vročitev tega mnenja toženki izrecno nalaga peti odstavek 62.b člen ZS. Namen citirane zakonske določbe namreč ni v seznanitvi (zgolj) Sodnega sveta z mnenjem pred sprejetjem odločitve, temveč (in predvsem tudi), da se z mnenjem seznani kandidat, ki se lahko nato o njegovi vsebini na ustnem razgovoru ter torej še pred izdajo odločbe (tudi) izjavi.

Odločitev o tem, da se na mesto predsednika Okrajnega sodišča v A. ne imenuje nobenega od prijavljenih kandidatov, je po svoji vsebini akt o izbiri, kjer ima Sodni svet pravico sprejeti tako odločitev. Kandidati, ki se odzovejo na javni poziv Sodnega sveta z vložitvijo kandidatur, imajo ob siceršnjem izpolnjevanju predpisanih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje na razpisano mesto, nimajo pa s tem zagotovljene pravice, da bodo imenovani.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Sodnega sveta, št. 2/11-78 z dne 31. 3. 2011, nezakonita.

Toženka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 203,30 EUR, povečani za 20% DDV, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 2/11-78 z dne 31. 3. 2011, je toženka odločila, da se tožnica ne imenuje na mesto predsednice na Okrajnem sodišču v A. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, se je na javni poziv sodnikom k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika Okrajnega sodišča v A. (Uradni list RS, št. 77/10) prijavila (tudi) tožnica, s katero je toženka dne 27. 1. 2011 opravila razgovor. Toženka se v obrazložitvi odločbe sklicuje na 62.a člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in zagovarja stališče, da je pri vodenju sodišča vloga predsednika pomembna, saj ta odgovarja za celotno delovanje sodišča in je pri izbiri potrebno upoštevati predvsem njegove organizacijske in vodstvene sposobnosti. Tožnica je bil izvoljena za okrajno sodnico na Okrajnem sodišču v A. 20. 12. 2006, sodniško službo je nastopila 22. 12. 2006. Iz pravnomočne ocene sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da tožnica na sodišču ni opravljala nalog vodstvenega mesta. H kandidaturi je priložila tudi program dela Okrajnega sodišča v A., predsednica Okrožnega sodišča v B. kot neposredno višjega sodišča pa v svojem mnenju ocenjuje, da kandidatka ne ustreza razpisanemu mestu, saj do sedaj ni opravljala nobenega vodstvenega mesta oziroma ni nadomeščala vodstva sodišča. Okrajno sodišče v A. ni imelo organiziranih oddelkov, zato nima izkušenj niti z vodenjem oddelka na sodišču. Tudi minister za pravosodje RS v svojem mnenju z dne 1. 3. 2011 kandidature tožnice ne podpira. Čeprav tožnica sicer izpolnjuje formalne pogoje za imenovanje na mesto predsednice Okrajnega sodišča v A., so za vodenje ustrezne vodstvene izkušnje nujne. Ker teh tožnica nima, ne ustreza zahtevam razpisa. Toženka je v celoti sprejela mnenji predsednice Okrožnega sodišča v B. in ministra za pravosodje RS. Za razpisano mesto je treba zagotoviti izkušeno vodstvo. Kot izhaja iz razpisne dokumentacije, pa tožnica v dosedanjem delu v pravosodju vodstvenih funkcij še ni opravljala in ni pridobila organizacijskih in vodstvenih sposobnosti za vodenje Okrajnega sodišča v A. Tožnica je vložila tožbo iz tožbenih razlogov po prvi, drugi in tretji točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi je navedla, da izpolnjuje vse pogoje za mesto predsednika Okrajnega sodišča v A. glede na javni poziv in 62. člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Pogoj, da bi morala kandidatka v dosedanjem delu v pravosodju opravljati vodstveno funkcijo, nikjer ni zahtevan. Glede na zakonsko dikcijo drugega in tretjega odstavka 62. člena ZS bi bilo mogoče sklepati ravno nasprotno, saj zakon določa obvezno izobraževanje - program usposabljanja za vodstveno funkcijo v sodstvu, ki ga mora predsednik opraviti po imenovanju v roku 6 mesecev, sicer mu funkcija predsednika preneha. Ker je Sodni svet RS odločitev oprl na dejstvo, da tožnica do sedaj ni opravljala vodstvene funkcije, je napačno uporabil določbe ZS, zlasti 62. člen. V petem odstavku 62.b člena ZS je tudi določeno, da mora biti vsem kandidatom najmanj 5 dni pred razgovorom pred Sodnim svetom RS vročeno pisno mnenje predsednika okrožnega sodišča. Tožnici do danes pisno mnenje predsednice Okrožnega sodišča v B., na katero se sicer v svoji odločbi toženka sklicuje, ni bilo nikoli vročeno in se tožnica z njim ni mogla seznaniti in nanj na razgovoru odgovoriti. S tem Sodni svet ni ravnal po pravilih postopka, kar je vplivalo oziroma je moglo vplivati na zakonitost odločitve. Če bi bilo mnenje tožnici vročeno, bi se ona lahko z njim seznanila in na razgovoru dodatno obrazložila svoje organizacijske in vodstvene sposobnosti. Tožnica tako ni mogla vedeti, da je v njene organizacijske in vodstvene sposobnosti podvomila predsednica Okrožnega sodišča v B. in ji iz tega razloga ni izrekla podpore. Tožnica k svoji kandidaturi tudi ni prilagala dodatnih dokazil, ki bi dokazovala, da ima organizacijske in vodstvene sposobnostni, saj tega ni zahteval ne javni poziv in tudi ne ZS. Na samem razgovoru pa tudi ni bilo tovrstnih vprašanj. Tožnica tudi na razgovoru s tem mnenjem ni bila seznanjena, niti o stališču Sodnega sveta do tega vprašanja. Tožnica je bila že prej na vodstvenih mestih v državni upravi in je nadomeščala vodstveni kader (kar v nadaljevanju podrobneje obrazloži). Toženka je oprla svojo odločitev tudi na dejstvo, da tožnica ni niti vodja oddelka, pri čemer Okrajno sodišče v A. nima oddelkov in je organizacijska enota Okrožnega sodišča v B. Glede na zakonsko določene pristojnosti predsednika Okrajnega sodišča tožnica meni, da ne gre za tako zahtevno vodstveno mesto, kot ga želi prikazati Sodni svet. Iz odločbe tudi ni razvidno, da bi toženka ocenila predloženi program dela, kar pomeni, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, ob tem pa je še poudarila, da meni, da je predloženi program zelo dobro sestavljen in realen, zlasti glede na število sodnih zaostankov in nezasedenost sodniških mest, zaradi česar je to sodišče v zelo težki situaciji. Zato je predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo Sodnemu svetu v ponovno odločanje, sodišče pa naj tudi naloži toženki povrnitev stroškov postopka (sodna taksa po odmeri sodišča, nagrada za postopek v višini 183,30 EUR, poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20 EUR, z 20 % DDV).

Toženka v svojem odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da je tožničina ocena glede kršitve materialnega prava zmotna glede na prvi odstavek 62. člena ZS. Gramatikalna razlaga zakonskega besedila vodi do zaključka, da je izpolnjevanje določenih kriterijev nujen, ne pa zadosten pogoj za imenovanje na mesto predsednika. Kandidat mora izpolnjevati formalne pogoje. Šele vsebinska presoja njegovih organizacijskih in upravljavskih sposobnosti predstavlja zadosten temelj za oceno o primernosti za opravljanje vodstvene funkcije. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in ponovno navaja, da tožnica ni opravljala del na vodstvenih mestih, ki bi bila po zahtevnosti primerljiva z mestom predsednika sodišča. Izkušnje tožnice (vodenje referata in oddelka na Ministrstvu za obrambo ter namestništvo direktorja Uprave za obrambo ...) ne zadostujejo za uspešno opravljanje zadev sodne uprave na Okrajnem sodišču v A., podlage za pridobitev primernih izkušenj ne predstavlja niti vodenje letalskega društva. Ugotovitev, da tožnica nima ustreznih vodstvenih izkušenj, je podprta z mnenjem predsednice Okrožnega sodišča v B. z dne 29. 11. 2010 in mnenjem ministra za pravosodje RS z dne 1. 3. 2011. Tožnica ni prejela mnenja predsednice Okrožnega sodišča v B. z dne 29. 11. 2010, je pa Sodni svet RS izpodbijano odločitev sprejel po tem, ko se je z mnenjem seznanil. Kršitev petega odstavka 62.b člena ZS zato ne predstavlja podlage za zaključek o nezakonitosti izpodbijanega akta.

K 1. točki izreka Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločba, s katero je Sodni svet RS odločil, da se tožnica ne imenuje na mesto predsednika Okrajnega sodišča v A. V drugem odstavku 62.a člena ZS (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB in nadaljnji) je določeno, da predsednike ostalih sodišč (razen predsednika Vrhovnega sodišča RS, ki ga po prvem odstavku 62.a člena ZS imenuje državni zbor na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, po predhodnem mnenju sodnega sveta in občne seje Vrhovnega sodišča RS) imenuje z odločbo sodni svet po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za pravosodje in predhodnem mnenju predsednika neposredno višjega sodišča oziroma predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, ki je organizacijska enota tega okrožnega sodišča, za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja. Pri izbiri oziroma imenovanju kandidata sodni svet upošteva zlasti naslednje kriterije: - potrebe konkretnega sodišča; - strateški program dela sodišča, ki ga pripravi in predstavi kandidat; - kandidatove strokovne kvalifikacije in posebna znanja, izkušnje, priporočila in dosežke v zvezi z sojenjem; - kandidatovo znanje tujih jezikov. V petem odstavku 62.b člena ZS je nadalje določeno, da se pisno mnenje predsednika neposredno višjega sodišča oziroma predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, ki je organizacijska enota tega okrožnega sodišča, iz drugega odstavka 62.a člena tega zakona, vroči vsem prijavljenim kandidatom najmanj 5 dni pred razgovorom iz naslednjega odstavka (ustni razgovor, ki ga mora sodni svet pred izbiro in imenovanjem opraviti s prijavljenimi kandidati, ki najbolje izpolnjujejo pogoje in kriterije za imenovanje).

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov (kot tudi iz odgovora na tožbo) izhaja, da tožnici pisno mnenje predsednice Okrožnega sodišča v B. (Okrajno sodišče v A. je njegova organizacijska enota) ni bilo vročeno. Tožnica zato po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da so bila pred izdajo izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, saj vročitev tega mnenja toženki izrecno nalaga zgoraj citirani peti odstavek 62.b člen ZS. Toženka v odgovoru na tožbo sicer meni, da s tem očitana kršitev ni podana, zlasti ker je sama sprejela odločitev po tem, ko se je z mnenjem seznanila, vendar pa se s tako razlago sodišče ne strinja. Namen citirane zakonske določbe namreč ni v seznanitvi (zgolj) Sodnega sveta z mnenjem pred sprejetjem odločitve, temveč (in predvsem tudi), da se z mnenjem seznani kandidat, ki se lahko nato o njegovi vsebini na ustnem razgovoru (šesti odstavek 62.b člena ZS) ter torej še pred izdajo odločbe (tudi) izjavi. Ker pa tožnici mnenje ni bilo vročeno, možnosti izjave ni imela, zaradi česar se tudi ni mogla opredeliti do vsebine mnenja predsednice Okrožnega sodišča v B. oziroma morebiti podati dodatna dokazila o svoji usposobljenosti za opravljanje funkcije predsednice sodišča. Opisana kršitev je po določbi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) razlog za odpravo akta, izdanega v postopku, v katerem je do kršitve prišlo. To pomeni, da bi bilo potrebno sporno izpodbijano odločbo o (ne)izbiri odpraviti. Ker pa, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, v postopku ni bil imenovan noben kandidat, poleg tega pa je bil v Uradnem listu RS, št. 26/11 z dne 8. 4. 2011, objavljen ponovni Sklep Sodnega sveta RS, s katerim ta poziva sodnike k vložitvi kandidatur za mesto predsednika Okrajnega sodišča v A. (ta rok se je iztekel dne 9. 5. 2011), sodišče izpodbijane odločbe ni odpravilo, pač pa je odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe. Odprava odločbe bi v takem primeru namreč lahko nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi oseb, ki so se prijavile na nov (tudi že časovno zaključen) poziv.

V zvezi s tožničinimi navedbami, da ima ustrezne vodstvene in organizacijske sposobnosti, sodišče še dodaja, da je odločitev o tem, da se na mesto predsednika Okrajnega sodišča v A. ne imenuje nobenega od prijavljenih kandidatov, po svoji vsebini akt o izbiri, kjer ima Sodni svet pravico sprejeti tako odločitev. Kandidati, ki se odzovejo na javni poziv Sodnega sveta z vložitvijo kandidatur, imajo ob siceršnjem izpolnjevanju predpisanih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje na razpisano mesto, nimajo pa s tem zagotovljene pravice, da bodo imenovani. Nenazadnje to izhaja tudi iz dikcije uvodnega stavka prvega odstavka 62. člena ZS, ki določa, da je za predsednika sodišča lahko imenovan sodnik, ki izpolnjuje v nadaljevanju določene pogoje. Ob tem pa mora biti izbirni postopek izveden povsem skladno z določbami, ki jih za potek postopka do imenovanja predpisuje 62.b člen ZS.

Sodišče v zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji, tega pa ne dopušča tudi narava zadeve (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Imenovanja predsednika sodišča namreč ni mogoče iztožiti, zato sodišče o tem ne more meritorno odločati.

K 2. točki izreka Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) in tožničini zahtevi po 20 % DDV.