Jedro

V predmetni zadevi ne more biti razlog za zavrnitev prošnje v tem, da tožnik ni verodostojno navajal dejstev, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ampak je v zadevi bistveno, ali je uspel izkazati strah pred preganjanjem, ki pa mora biti dovolj objektivno utemeljen oziroma bi moral izkazati tako obliko in intenzivnost zatrjevanega preganjanja, da bi ta ustrezala kriterijem oziroma lastnostim preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Tega pa tožnik očitno ni izkazal. Zato, ker ni navedel nobenih na zunaj zaznavnih konkretnih dejanj preganjanja, kar bi sicer lahko situacijo spremenilo v tem smislu, da njegov zahtevek ne bi bil očitno neutemeljen, toženi stranki tudi ni bilo treba njegovih izjav preverjati z informacijami o stanju v izvorni državi v smislu tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Stroga presoja dejstev, ki nujno zahteva uporabo informacij o stanju v izvorni državi, po potrebi pridobljene tudi po uradni dolžnosti, pride v poštev, če stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“). Tožnik pa tudi ni sam predložil nobenega poročila o stanju v Maroku glede ravnanj, obravnave, ali preganjanja ateistov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je .... (roj. ..... 1990 v kraju Bensliman), državljan Kraljevine Maroko. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik prošnjo vložil dne 25. 4. 2019. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec navedel, da je po narodnosti Arabec, po prepričanju ateist, njegov materni jezik je arabski, govori pa še francosko in angleško. Prosilec je navedel, da ni član nobene politične stranke ali organizacije, vojaškega roka ni služil, ravno tako ni prestajal zaporne kazni v izvorni državi. Kraljevino Maroko je zapustil januarja 2019. Najprej je odšel z letalom legalno v Turčijo in je tam prebival 5 dni. Nato je odšel v Grčijo, tam prebival 8 dni, po tem pa je šel na pot preko Albanije (8 dni), Kosova, Srbije (2 meseca) in Hrvaške do Slovenije. Na meji ga je prijela policija, nakar je podal namero za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je prosilec ob podaji prošnje navedel Avstrijo. Pravi, da je potni list izgubil v Turčiji, osebno izkaznico pa ima v Italiji.

2. Uradna oseba je nato prosilcu predočila, da je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. V zvezi z razlogi, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo, je prosilec navedel, da je v izvorni državi prejemal grožnje zaradi njegovega prepričanja (ateizma). Ljudje, po navadi so to bili muslimani in skrajneži, namreč niso sprejemali, da je ateist, zato je z njimi imel težave. Grozili so mu tudi s smrtjo. Težave so se pričele leta 2013, ko je postal ateist. Ateist je postal, ker ne verjame v to, kar vera zapoveduje, ampak verjame v različnost. Ko je uradna oseba prosilca vprašala, če je v Maroku po zakonu prepovedano, da je človek ateist, je prosilec pojasnil, da zakon dovoljuje drugačna prepričanja, kljub temu pa ne nudi zaščite. Nadalje je prosilec navedel, da fizično v Maroku ni bil ogrožen, prejemal je zgolj očitke in grožnje.

3. Na osebnem razgovoru dne 8. 5. 2019 je po povzetku tožene stranke tožnik povedal, da ko je meseca januarja 2019 zapustil Maroko, je želel oditi v Avstrijo ali na Švedsko. Na Švedskem je namreč največ ateistov na svetu, v Avstriji pa je enostavno želel živeti. Zaključil je filozofsko fakulteto in v Maroku je bil zaposlen kot učitelj filozofije. Kar je zaslužil, mu ni zadostovalo za življenje, ravno tako ni mogel finančno pomagati svoji družini, živel je v najetem stanovanju.

4. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil Maroko, je prosilec povedal, da je v času študija na filozofski fakulteti pričel z branjem svetih knjig. Konec leta 2013 je začel dvomiti v religijo ter pričel razmišljati o razlikah, ki obstajajo med drugačnimi veroizpovedmi. Povedal je, da verjame v drugačnost in se ne strinja s tem, da oseba ob rojstvu avtomatsko prevzame veroizpoved (prepričanje) svojih staršev, saj ima vsakdo pravico biti drugačen. Študij je zaključil leta 2016 ter se po šestmesečni praksi zaposlil kot učitelj na zasebni šoli. Poskušal se je vključiti v maroško družbo, vendar mu to mi uspelo, saj se njegova mentaliteta razlikuje od mentalitete ostalih Maročanov. Povedal je, da je v Maroku težko živeti, še posebej, če imaš drugačno (versko) prepričanje. Zaradi tega je tudi sam imel v Maroku težave. Nadalje je povedal, da v Maroku živijo kristjani, judje in ateisti. Težave pa imajo predvsem ateisti. Na vprašanje uradne osebe, kako so ljudje vedeli, da je ateist, je prosilec sklepal, da verjetno po njegovem obnašanju oziroma načinu govora. Svojega razmišljanja o veri ni mogel zadržati zase. Velikokrat je povedal, kaj si misli, pri čemer so ga ljudje obtoževali za nevernika.

5. Povedal je, da ga ni toliko motilo, da so ga označili za ateista, ampak, da so se do njega ljudje vedli nespoštljivo ter da so mu grozili s smrtjo. Tega sicer nihče ni poskusil narediti. Groženj, ki jih je prejemal, nikoli ni prijavil na policijo, saj pravi, da ni vedel, kako naj prijavi zgolj grožnje. Ko je uradna oseba prosilcu predočila, da je kljub grožnjam, ki jih je začel prejemati leta 2017, v Maroku prebival še dve leti, je prosilec pojasnil, da je tam poskušal živeti, ker je bil zaposlen. Ker je ugotovil, da v Maroku zaradi svoje drugačnosti ne more več živeti, je državo zapustil. Na vprašanje uradne osebe na podlagi česa meni, da ga družba ne sprejema, glede na to, da je imel kje živeti in glede na to, da je bil zaposlen, je prosilec odgovoril, da je imel občutek, da bi ga kdo lahko ubil na podlagi drugačnega mišljenja. Svojih prepričanj ni mogel zadržati zase, saj pravi, da je izobražena in kulturna oseba.

6. Prosilec je nadalje navedel, da je bil kot učitelj zaposlen do leta 2018. Takrat je dal odpoved, da bi lahko zapustil državo. Prosilec je v nadaljevanju zatrdil, da ga nihče nikoli ni fizično napadel, ampak zgolj verbalno. Državo je zapustil, ker se je počutil ogroženo in, ker je želel živeti drugače. Na vprašanje uradne osebe, če sedaj, ko je Maroko zapustil, še vedno izraža svoje mnenje, je prosilec odgovoril, da tega ne počne, ker živi med muslimani. Ko ga je uradna oseba vprašala, zakaj sedaj med muslimani ne izraža svojega mnenja, glede na to, da s tem ni imel težav, ko je med muslimani v Maroku živel, je prosilec povedal, da se sedaj zadržuje, saj tukaj ne namerava živeti veliko časa. Nadalje je prosilec navedel, da je Maroko zapustil tudi zato, ker mu tam ni bilo udobno živeti. V Evropo je odšel, ker si je želel biti svoboden in ker je želel živeti z ljudmi, ki verjamejo v drugačnost. V Maroko se ne more vrniti. Zaradi drugačnega mišljenja bi ga tam bilo strah za svoje življenje.

7. Tožena stranka je s tožnikom opravila še en osebni razgovor dne 29. 5. 2019. Prosilec je v začetku drugega osebnega razgovora priložil kopije osebne izkaznice, rojstnega lista, diplome srednje šole, diplome fakultete in potnega lista. Povedal je, da mu je kopije poslala družina in prijatelj.

8. Povedal je, da se je težko povezoval z ljudmi v okolici. Bal se je, da bi ga kdo poškodoval. Neznanci so mu grozili s smrtjo. Nadalje je prosilec povedal, da se v Maroku ne spoštujejo pravice verskih manjšin. Povedal je, da je sicer bil rojen kot musliman. Odpor do vere je začutil leta 2013, ko je bil v tretjem letniku fakultete. Povedal je, da ateističnih nazorov ni razglašal javno, včasih se je iz pogovora razbralo, da je ateist, za kar je imel potem težave. Uradna oseba je prosilcu predočila, da je na prvem osebnem razgovoru navedel, da v javni upravi ni dobil službe. Zakaj je temu tako, ne ve povedati. Bil je sicer na razgovoru, vendar se je zaposlil v zasebni šoli. Pred šolskimi oblastmi ni imel težav na podlagi ateizma, ravno tako ni imel težav zaradi ateizma z državo. Boji se zgolj radikalcev. Povedal je, da je državo zapustil po umoru skandinavskih turistk ob koncu leta 2018. Punci sta bili ubiti, ker sta bili drugačne vere.

9. Na vprašanje uradne osebe, zakaj se, tako kot v azilnem domu, tudi v Maroku ni izogibal soočenjem z drugače mislečimi, je prosilec odgovoril, da je ob odhodu iz države pričakoval, da bodo ostali prosilci spoštovali drugačnost. Tega v Maroku ni mogel pričakovati. Če bi se moral vrniti v Maroko, tam ne bi mogel več živeti. Prosilec je nadalje navedel, da v njegovem kraju prebivanja ne pozna drugih ateistov, da bi se z njimi lahko družil. Z ostalimi, ki jih je spoznal preko študija, pa se ne obiskuje. Kot ateist navzven ni bil drugačen, povedal je, da je imel zgolj drugačne življenjske nazore, ki pa jih nikomur tudi ni vsiljeval. Povedal je tudi, da ga nihče ni nadlegoval, ker se ni udeleževal muslimanskih verskih obredov.

10. Za mednarodno zaščito v drugih državah, ki jih je prečkal, ni zaprosil, ker je želel priti v Evropsko unijo. Slišal je, da je Slovenija prva država v Evropski uniji, zato je tukaj podal prošnjo. Povedal je, da za Hrvaško ni vedel, da je članica Evropske unije, zato tam za mednarodno zaščito ni zaprosil. Tudi, če bi vedel, da je Hrvaška članica Evropske unije, tam za mednarodno zaščito ne bi zaprosil, saj ima o njih slabo mnenje.

11. Ko je pooblaščenka prosilca pozvala, naj opiše dogodek, ko so mu grozili s smrtjo, je prosilec navedel, da se je to zgodilo v lokalu, ko se je pogovarjal s prijatelji. Neznanec se je pridružil pogovoru, ki se je razvil v prepir. Prosilčevih besed neznanec ni sprejemal. Na koncu je vstal, rekel je, da je potrebno prosilca ubiti in je odšel. 12. Prosilec je dne 8. 5. 2019 in na osebnem razgovoru preko pooblaščencev v spis upravne zadeve predložil slike maroškega potnega lista z veljavnostjo do dne 20. 12. 2023, diplomo filozofske fakultete, iz katere izhaja, da je prosilec 30. 6. 2016 zaključil univerzitetni študij filozofije in univerzitetno spričevala z dne 12. 9. 2016. Dne 27. 11. 2019 je prosilec preko pooblaščencev v spis upravne zadeve predložil kopijo rojstnega lista, originalno potrdilo o zaključku srednje šole (opravljena matura), originalno univerzitetno spričevalo ter overjeno kopijo osebne izkaznice. Dne 19. 12. 2019 je prosilec predložil še overjeno potrdilo, ki potrjuje, da je prosilec 3. 1. 2019 živel s svojo materjo v Maroku.

13. Pristojni organ v zvezi z istovetnost prosilca ugotavlja, da prosilec svoje istovetnosti ni nesporno izkazal. Glede na to, da Nacionalni forenzični laboratorij po pregledu rojstnih listov ni mogel določiti, če so dostavljeni dokumenti dejansko pristni, istovetnost prosilca ne more biti nesporno izkazana. Glede na to, da prosilec v postopku svojih izjav glede državljanstva ni spreminjal, pristojni organ sprejema, da je državljan Maroka.

14. Čeprav je prosilec v postopku podal razmeroma skladne izjave, pa so slednje po oceni pristojnega organa neprepričljivo podane. Ob odsotnosti listinskih dokazov, s katerimi bi prosilec opravičil strah pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi v izvorni državi, je njegovo temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite zgolj njegova izjava. Po preučitvi vseh izjav prosilca pristojni organ prosilčeve izjave označuje za neprepričljive in jim kot takim ne more verjeti.

15. Prosilec je namreč zgolj pavšalno navedel, da je imel težave z ljudmi, da ga ljudje ne spoštujejo in vanj ne verjamejo, ker je drugačen, da je mislil, da bi ga nekdo lahko ubil, ker ima drugačno mnenje od ostalih. Pristojni organ ne more hipotetičnih izjav, ki temeljijo zgolj na prosilčevih občutkih,povezati s preganjanjem na podlagi razlogov, ki so določeni v zakonu. Z izjemo enega dogodka, ko mu naj bi moški v kavarni ob debati rekel, da ga je potrebno ubiti, prosilec namreč nikakor ni konkretiziral, kako ga ljudje ne spoštujejo, ker ima drugačno mišljenje in kakšne težave je na podlagi drugačnega mišljenja oziroma prepričanja sploh imel. Zgolj navedbe, da so mu ljudje ateizem očitali, ne morejo pomeniti preganjanja oziroma izpostavljenosti morebitni resni škodi, še posebej, ker prosilec nikakor ne pojasni, do kakšnih očitkov je sploh prišlo, ampak zgolj navede, da so se ljudje do njega obnašali na nespoštljiv način in ga označevali za nevernika. Pristojni organ je mnenja, da bi prosilec v primeru, če bi resnično imel težave zaradi tega, ker je ateist, znal našteti kakšen konkreten dogodek v zvezi s tem in bi ga znal tudi podrobno opisati, pa tega ni storil. Glede na to, da je prosilec ves čas svojega bivanja v izvorni državi brez ovir imel dostop do javnih ustanov in javnih dobrin, se prosto gibal po ozemlju svoje države, ne da bi imel konkretne težave z ljudmi, ki so v Maroku večinoma muslimanske veroizpovedi, pristojni organ prosilčevim navedbam o ogroženosti na podlagi drugačnega prepričanja ne more pripisovati velike verjetnosti. Iz njegovih navedb namreč ni mogoče zaključiti, da bi ga zatrjevane težave zaradi ateizma kakorkoli ovirale pri vsakdanjem življenju oziroma ga ogrožale do te mere, da bi lahko trdil, da je bil v izvorni državi na podlagi tega preganjan.

16. Ker prosilec ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena in je podal neprepričljive izjave glede domnevnega preganjanja na podlagi njegovega prepričanja (ateizma) in jim zaradi tega pristojni organ ne more verjeti, pristojni organ le-teh ni preverjal z informacijami o izvorni državi.

17. Iz policijske depeše Policijske postaje Ormož izhaja, da je prosilec slovensko mejo prestopil v Središču ob Dravi. Mejo je prečkal dne 12. 4. 2019 ob približno 21.00 uri. Prosilec je za azil zaprosil na policijski postaji. Prosilec je na drugem osebnem razgovoru izjavil, da za azil ni zaprosil v nobeni od držav, ki jih je prečkal, saj je želel priti v Evropsko unijo. V Sloveniji je za azil zaprosil, ko je videl, da je to prva EU država.

18. Pristojni organ na podlagi navedenega ugotavlja, da bi prosilec za mednarodno zaščito lahko zaprosil že v Grčiji in na Hrvaškem, glede na to, da je želel priti v EU. Njegova pojasnitev, da tega ni storil, ker ni vedel, da je Hrvaška tudi članica EU ter da v vsakem primeru za mednarodno zaščito tam ne bi zaprosil, ker ima o državi slabo mnenje, je po oceni pristojnega organa neutemeljena ter nikakor ne more opravičiti dejstva, da tega ni storil, še posebej, ker je sam povedal, da so se Hrvati do njega, v času, ko je bil tam zaprt, obnašali lepo. Pristojni organ še pripominja, da se od osebe, ki je resnično ogrožena, in se boji za svoje življenje ter beži pred preganjanjem ali resno škodo, razumno pričakuje, da bo pomoč poiskala nemudoma, t.j. že v prvi varni državi.

19. Povsem utemeljeno je od osebe, ki je ogrožena, pričakovati, da v primeru resnične življenjske ogroženosti, ne izbira države, ki bi ji nudila zaščito, ampak za pomoč zaprosi že takoj, ko pride do prve varne države oziroma v konkretnem primeru, ko je prosilec želel priti v Evropo, ko pride do EU. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da je prosilec, ko je prišel v Republiko Slovenijo, za mednarodno zaščito sicer zaprosil nemudoma, t. j. na policijski postaji, vendar pristojni organ v luči vsega navedenega ne more šteti, da je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je to bilo mogoče, glede na to, da je priložnosti, da bi to naredil, imel veliko tudi že pred vstopom v Republiko Slovenijo.

20. Tožena stranka meni, da se je prosilec za utemeljitev svoje prošnje sicer v veliki meri potrudil, saj je na vprašanja odgovarjal dokaj korektno, vendar ni izkazal svojih navedb, saj za navedbe glede dejstev in okoliščin, ki so neposredno povezane s samimi razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ni dostavil nobenih dokazil. Ob upoštevanju vsake posamezne alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 posebej in vseh alinej skupaj, pristojni organ zaključuje, da splošna verodostojnost prosilca ni podana.

21. Pristojni organ ocenjuje, da je razlog, s katerim prosilec utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, potrebno presojati v okviru statusa begunca, saj je po smislu njegovih navedb mogoče razumeti, da uveljavlja strah pred preganjanjem zaradi veroizpovedi.

22. Tožnik nikakor ni izkazal, da bi bil v Maroku preganjan na podlagi tega, ker je ateist. Navajal je sicer, da so ga ljudje zaradi ateizma grdo gledali, da mu je bilo rečeno, da bi moral umreti ter, da se je zaradi svojega drugačnega prepričanja in pogledov na svet težje vklopil v družbo, vendar glede na prosilčeve navedbe pristojni organ ne more zaključiti, da je že bil izpostavljen preganjanju na podlagi svoje veroizpovedi, kakor tudi ne more zaključiti, da bi bil preganjan, če bi se v Maroko vrnil. Prosilec je namreč zatrdil, da se mu v Maroku nič konkretnega ni zgodilo. Tudi omenjenih domnevnih groženj s smrtjo ne gre razumeti kot preganjanje. Po smislu prosilčevih navedb naj bi mu neznana oseba, ki se je priključila debati, ki jo je prosilec imel s svojimi prijatelji v kavarni, iz jeze in nestrinjanja z njegovimi nazori rekla, da ga je potrebno ubiti. Iz slednjega pa ne gre razumeti, da je grožnja bila podana na tak način, da bi prosilcu bilo neposredno rečeno, da se mora bati za svoje življenje oziroma nakazano, da mu bo kdorkoli po življenju dejansko stregel. 23. Prosilec je pojasnil, da je kljub domnevnim težavam in občutku ogroženosti v Maroku po incidentih poskusil živeti dalje, vendar mu to ni uspelo in je zato leta 2019 zapustil državo, na podlagi česar lahko pristojni organ zaključi,da se prosilec vendarle ni mogel počutiti tako zelo ogroženo, če je v Maroku kljub grožnjam prebival še toliko časa in nemoteno opravljal svoje delo.

24. Prosilcu, na podlagi tega, ker je ateist, namreč ni bil onemogočen dostop do javnih ustanov in dobrin, kakor tudi ni imel onemogočenih kakršnihkoli možnosti za normalno življenje v Maroku. Nemoteno je namreč lahko zaključil srednjo šolo in filozofsko fakulteto (kakor izhaja iz predloženih spričeval), brez težav pridobil stanovanje, v katerem je lahko bival ter se tudi, kmalu po zaključku izobraževanja, imel možnost zaposliti kot učitelj filozofije na eni od zasebnih šol, kjer bi poučeval še danes, če sam ne bi dal odpovedi. Ravno tako ga nihče ni obsojal oziroma mu povzročal težav, ker se kot ateist ni udeleževal verskih obredov v Maroku, ki je muslimanska država.

25. Četudi pa prosilec trdi, da je imel v Maroku težave z ljudmi zaradi ateizma ter se je zaradi njih v Maroku počutil ogroženo, pa se na organe, ki so namenjeni zagotavljanju varnosti in zaščite, ni obrnil. Povsem logično je namreč pričakovati, da se bo oseba, ki se počuti ogroženo, in se boji za svoje življenje, obrnila na policijo oziroma varnostne službe, da se zaščiti. Glede na to, da se prosilec ni obrnil na policijo zaradi zatrjevanih težav oziroma incidentov, tudi ni uspel izkazati, da mu država v konkretnem primeru ne bi mogla nuditi zaščite, v kolikor bi le-to potreboval. 26. V konkretnem primeru pa se prosilec v primeru, ko je prejel domnevne grožnje s smrtjo, po lastni izbiri ni obrnil na policijo. Glede na prosilčeve navedbe torej nikakor ne gre zaključiti, da mu policija oziroma varnostni organi v Maroku ne bi bili sposobni nuditi zaščite, če bi jo potreboval. Ker se prosilec torej na policijo zaradi domnevnih težav ni obrnil in je v Maroku kljub zatrjevanim težavam prebival še toliko časa, pristojni organ ocenjuje, da se očitno ni počutil tako zelo ogroženo, kakor želi prikazati.

27. Pristojni organ po preučitvi vseh prosilčevih izjav in ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega zaključuje, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pristojni organ ocenjuje, da ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Po mnenju pristojnega organa v prosilčevih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država.

28. V tožbi tožeča stranka pravi, da tožena stranka tožnikove splošne verodostojnosti sploh ni ugotavljala, saj se ni opredelila do tožnikovih navedb glede preganjanja ampak jih je le na splošno označila za neprepričljive in neverjetne. Tožniku tudi v izpodbijani odločbi ni očitala ne notranjih ne zunanjih nekonsistentnosti.

29. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj se četrta alineja 3. odstavka 21. člena nanaša na prosilčevo ravnanje po vstopu v državo in ne na njegovo ravnanje v drugih državah članicah EU. Tožnik pa je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil na policijski postaji ob prijetju. Tako mu ni mogoče očitati, da ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, kotje v izpodbijani odločbi ugotovila tudi tožena stranka.

30. Tožena stranka je pri tem spregledala, da je tožnik navedel utemeljene razloge, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil na Hrvaškem in v Grčiji. Tudi, če utemeljenih razlogov ne bi navedel, pa to ne more biti prevladujoč razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. V sodbi Upravnega sodišča v zadevi 1 U 1576/2007 je sodišče navedlo, da je pri oceni verodostojnosti treba razlikovati med tistimi nekonsistentnostmi, ki so materialne narave in se nanašajo neposredno na razloge za mednarodno zaščito, in ostalimi elementi, kot so starost prosilca za azil, sorodstvene vezi, nekdanje države in kraji prebivališča, prejšnje prošnje za azil, dokumenti o poti ipd. Če tožena stranka odločbo opre na določeno nekonsistentnost, ki ni materialne narave, mora utemeljiti, zakaj jo šteje za pomembno glede na celotno izpoved tožnika.

31. Tožena stranka v postopku ni presojala informacij o izvorni državi, ker tožnik naj ne bi izpolnil svojega dela dokaznega bremena in naj bi podal le neprepričljive izjave glede domnevnega preganjanja.

32. Tožnik je v postopek predložil dokaze, ki jih je imel na razpolago. Tudi tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da glede na tožnikove trditve zaključuje, da niti ne bi mogel predložiti listinskih dokazov o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tožnik se je, kakor je ugotovila tožena stranka, tudi kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje.

33. V postopku mednarodne zaščite je dokazno breme deljeno. Po mnenju tožnika je tožnik svojo prošnjo utemeljeval dovolj natančno, obširno in po resnici. V postopku je tudi predložil dokazila, ki jih je imel na razpolago.

34. V skladu z tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-l mora tako tožena stranka presojati ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. Iz 23. člena ZMZ-l glede informacij o izvorni državi izhaja, da mora pristojni organ pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevati predvsem splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno političnem položaju in sprejeti zakonodaji ter specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države.

35. Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, ker tožnikovih izjav ni primerjala z dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami, ki so povezane z njegovim primerom. Tožnikove izjave niso bile neprepričljive in neskladne, tožniku ni mogoče očitati splošne neverodostojnosti, zato tožena stranka ni odvezana presoje informacij o izvorni državi.

36. V primeru da stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z 3. členom EKČP je ESČP je v zadevi Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu navedlo, da mora ugotovitev ali obstajajo utemeljeni razlogi za oceno, da obstaja realno tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, neizogibno temeljiti na presoji okoliščin v državi izvora. Tožnik je svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval na podlagi verskega prepričanja, tožena stranka pa njegoveprošnje ni zavrnila kot očitno neutemeljene. V skladu s sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I U 1185/2013 mora odločujoči organ pridobiti, proučiti in ustrezno upoštevati informacije o izvorni državi v primeru, ko prosilec navaja takšne subjektivne okoliščine, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite tudi če meni, da ni realni pričakovati, da bo do preganjanja zaradi okoliščin, ki jih navaja, tudi prišlo. Tožena stranka je tožniku le na splošno očitala pavšalnost navedb in hipotetičnost dogodkov. Upravno sodišče je v zadevi 1 U 647/2017 navedlo, da je potrebno tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-l razumeti tako, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi in se torej razlaga ožje kot ugotavljanje splošne verodostojnosti.

37. Tožnik se je zaradi ateizma in ker je prenehal z muslimanskimi verskimi običaji v družbi počutil drugačnega in odrinjenega. V družbi, za katero je čutil da ga ne sprejema, se ni več počutil varno, saj bi bil lahko zaradi svojih stališč, ki jih je izražal, napaden. Svojih stališč ni mogel zadržati zase, saj se je počutil, kot da ne more dihati. V Maroku je večkrat prejemal grožnje, zmerjali so ga tudi po internetu, državo pa je zapustil po napadu na skandinavski študentki, za kateri je prepričan da sta bili napadeni zaradi drugačnih verskih prepričanj.

38. Za potrebe odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito na podlagi verskega prepričanja je treba izhajati iz koncepta veroizpovedi, ki ima lahko tri temeljne dimenzije: religiozna pripadnost v smislu verovanja; religiozna pripadnost v smislu identitete oziroma občutka pripadnosti določeni skupnosti; religiozna pripadnost v smislu načina življenja. Odločbe se zato v tem delu ne da preizkusiti. Ker tožena stranka ni presojala navedenih elementov, tudi ni pravilno ugotovila dejanskega stanja.

39. Tožnik tudi zavrača navedbe tožene stranke, da bi se moral najprej obrniti na policijo, saj tega zakon ne zahteva. Kot je razvidno iz zaslišanj tožnika, je le ta mnenja, da mu policija v Maroku ne bi želela nuditi zaščite pred preganjanjem, saj je verska svoboda v državi le črka na papirju, v praksi pa se je ne da izvajati.

40. Poleg tega tožnik meni, da je tožena stranka napačno uporabila koncept varne izvorne države. Ta koncept je specifičen koncept, ki pa se lahko v skladu z ZMZ-1 uporabi le v primeru zavrnitve prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku. ZMZ-1 namreč v 49. členu določa, da se lahko prošnje zavrne v rednem postopku, če se ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ-1tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ali če so podani izključitveni razlogi. Prav tako isti člen v nadaljevanju navaja, da se lahko prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Določilo 52. člena ZMZ-1 urejaočitno neutemeljene prošnje, pri čemer iz druge alineje člena izhaja, da se lahko prošnja zavrne kot očitno neutemeljena v primeru, da prosilec prihaja iz varne izvorne države.

41. Tožena stranka tudi napačno razlaga sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 41/2016 z dne 2. 3. 206 in sodbo I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017. Sodišče se v sodbi namreč navezuje na navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter tožeči stranki prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da sodišče zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

42. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožnik sicer predložil nekaj dokazov, ki pa se niso nanašali na navedbe glede zatrjevanega preganjanja in jih kot take tožena stranka ni mogla smiselno obravnavati, zaradi česar je štela, da tožnik v postopku ni predložil dokazov za vse svoje izjave. Ocena, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je to bilo mogoče, čeprav je v Republiki Sloveniji zanjo zaprosil ob prijetju, ni predstavljala (izključne) podlage za odločitev. Slednje vsekakor predstavlja, poleg ostalih alinej 21. člena ZMZ-1, ključen element pri ocenjevanju tožnikove verodostojnosti, vsekakor pa to ni bilo ključnega pomena pri presoji izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Kakor izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka izčrpno obrazložila, zakaj ocenjuje, da tožnik preganjanja na podlagi veroizpovedi v Maroku ni izkazal, kakor tudi, zakaj ocenjuje, da mu resna škoda v Maroku, v primeru vrnitve, ne bi grozila. Tožnik namreč ni individualno (in zadostno) utemeljil niti morebitnega obstoja preganjanja niti nevarnosti, da bi mu slednje (kakor tudi resna škoda) grozilo v primeru vrnitve v izvorno državo. Slednje je pristojnemu organu predstavljalo podlago za odločitev in ne dejstvo, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v drugih državah članicah, kakor to sam zmotno zatrjuje.

43. Tožnik se po svoji lastni izbiri ni poskušal obrniti na policijo, da bi mu ta v primeru domnevne ogroženosti nudila zaščito, da bi lahko z gotovostjo trdil, da bi mu slednja potencialno odrekala pomoč, pri tem pa ni niti pojasnil, zakaj tako misli. Tožena stranka se na tem mestu sklicuje tudi na ustavno-pravni standard iz odločbe Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, iz katerega izhaja, da je »brez dvoma dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite“ /.../. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.«

44. V pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2020 tožnik vztraja, da tožena stranka ni napravila celovite ocene neverodostojnosti. Člen 21. ZMZ-1 se nanaša na presojo strahu pred preganjanjem, ta strah pa mora biti objektivno utemeljen, zaradi česar mora tožena stranka presojati tudi objektivni element iz 22. člena ZMZ-1, ki vsebuje zahtevo po presojanju informacij o izvorni državi s strani toženke. Tožena stranka pa tega ni naredila. Zahteva, da bi tožnik moral dejanja prijaviti policiji, je pretirana in ni skladna z Ženevsko konvencijo niti s Kvalifikacijsko direktivo. Dovolj je, da prosilec noče ali ne more uživati varstva države, iz katere prihaja. Sklicuje se tudi na tretjo alinejo 24. člena ZMZ-1 in člen 6(c) člena Kvalifikacijske direktive. Zahteva, da prosilec dokaže, da ga država ni sposobna ali mu noče nuditi zaščite samo s tem, da predhodno prijavi dejanja pristojnim organom, je nerazumna in neživljenjska. To bilo bilo preveliko dokazno breme za prosilca.

Tožba ni utemeljena.

45. V predmetni zadevi ne gre za to, da tožniku ni mogoče verjeti, da je izvorno državo zapustil iz razloga, ker je zaradi svojega ateističnega prepričanja v smislu tretjega odstavka 27. člena ZMZ-1 in ni več hotel živeti v Maroku, kjer se ni uspel integrirati v družbo. Za ugotovitev o tožnikovi neverodostojnosti v navedenem okviru tožena stranka namreč ni v dokazno oceno vključila nobenega prepričljivega (zakonitega) razloga. Na neverodostojnost tožnikove izpovedi namreč nimata nobenega vpliva okoliščini, da tožnik ni zaprosil za azil v Grčiji in na Hrvaškem ter da bi lahko v Sloveniji hitreje izrazil namero za azil. Ta dva elementa, s katerima je tožena stranka začela utemeljevati tožnikovo neverodostojnost, tožena stranka ni uspela na prepričljiv način vključiti v celovito dokazno oceno, kajti sodišče je v sodni praksi že večkrat upoštevalo, da prosilci za mednarodno zaščito nimajo obveznosti, da za mednarodno zaščito zaprosijo v prvi državi EU, sicer se ta okoliščina šteje za element, ki pomembno vpliva na negativno oceno o zatrjevanem preganjanju. Ko je tožnik prišel v Slovenijo, pa je za azil zaprosil že na policijski postaji. Tožena stranka tudi ne bi smela šteti okoliščine, da tožnik ni predložil nobenega dokaza o preganjanju kot element, ki vpliva na negativno oceno neverodostojnosti, saj tožnik ni navedel nobenega takega dogodka preganjanja, za katerega bi lahko predložil kakšen listinski dokaz.

46. V predmetni zadevi zato ne more biti razlog za zavrnitev prošnje v tem, da tožnik ni verodostojno navajal dejstev, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ampak je v zadevi bistveno, ali je uspel izkazati strah pred preganjanjem, ki pa mora biti dovolj objektivno utemeljen oziroma bi moral izkazati tako obliko in intenzivnost zatrjevanega preganjanja, da bi ta ustrezala kriterijem oziroma lastnostim preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Tega pa tožnik očitno ni izkazal. Nobenega dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, pravnega, upravnega, policijskega ali sodnega ukrepa, ki bi bil diskriminatoren do tožnika zaradi njegovega ateizma, nesorazmernega pregona ali kazni, nedostopnosti do sodnega varstva v zvezi z dejanji preganjanja (prvi in drugi odstavek 26. člena ZMZ-1), tožnik ni zatrjeval in zato tudi tega ni mogel izkazati. Subjektivni občutek neintegriranosti, to je nepovezanosti s socialnim okoljem in nezadovoljstvo s splošno politično kulturo, ne predstavlja okoliščin, ki bi se približale hudi kršitvi temeljnih človekovih pravic, zlasti tistih, ki jih v skladu s členom 15(2) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ni dopustno omejevati. Osamljen dogodek z verbalno grožnjo naključnega gosta v lokalu, s katerim tožnik po tem dogodku ni imel nobenega stika, ob tem, da je bil v lokalu tožnik s prijatelji,1 v povezavi s tožnikovo subjektivno percepcijo strahu v primeru vrnitve, ne vzpostavlja (niti) dvoma v morebitno preganjanje v prihodnosti v primeru vrnitve.

47. Tožnik je v upravnem postopku, ko je bil z njim kar dvakrat opravljen osebni razgovor, opisoval pretežno subjektivne občutke nezadovoljstva zaradi nezmožnosti integracije v maroško družbo. Strahu v tem kontekstu ni omenjal pogosto, četudi tega ni povsem izpustil. Samoiniciativno je v pisni izjavi z dne 5. 1. 2019, še preden je bil zaslišan ob podaji prošnje, navedel, da prosi za azil, ker ga nadlegujejo zaradi drugačnega razmišljanja in ateizma, ker ga nihče ne posluša, ker mu grozijo s smrtjo poleg tega pa je diplomirani filozof in ne najde nobene službe. Na osebnem razgovoru z dne 8. 5. 2019 je navedel, da 300,00 EUR mesečne plače ni zadostovalo za normalno življenje, živel pa je sam v najetem stanovanju. Na razgovoru dne 29. 5. 2019 je na primer dejal, da „se boji, da bi ga kdo poškodoval.“2 Ko je na primer na osebnem razgovoru dne 8. 5. 2019 na odprto vprašanje začel opisovati svoje težave, strahu ni omenil, ampak zgolj nezmožnost normalne integracije v družbo oziroma pomanjkanje spoštovanja s strani drugih, da je pač on glede veroizpovedi drugačen. Na vprašanje, kaj ima on z ubojem dveh Skandinavk, pa je odgovoril, da ga je bilo strah, ker verjame v različnost ljudi.3 Na koncu zaslišanja dne 8. 5. 2019 je navedel, da v Maroku ne more živeti, ker ga je strah za življenje.4 Zlasti iz zaslišanja dne 8. 5. 2019 je očitno, da tožniku ateistično prepričanje pomeni določen (svoboden) način življenja, poleg tega pa mu ateizem pomeni tudi element osebne identitete, ki ga ne želi zanikati ali skrivati.5 Vendar mu tega v Maroku, kot je sam opisal dogajanje, niti ni bilo treba zanikati ali skrivati.

48. Po njegovih navedbah v tožnikovi družini njegova brata spoštujeta (filozofsko ali versko) prepričanje tožnika;6 poleg tega je povedal tudi, da so prijatelji verjeli v njega in so z njim debatirali oziroma da s strani prijateljev ni bil ogrožen.7 To pomeni, da tožnikova širša družina, sorodniki in prijatelji, preko katerih je tožnik tudi dobil originalne dokumente in so mu tudi pomagali priti v Evropo,8 ne zavračajo tožnika kot nevernika. Tožnik je povedal, da ni imel težav z zaposlitvijo zaradi njegovega političnega oziroma verskega prepričanja, čeprav je bil učitelj na zasebni šoli. Potem, ko je diplomiral, je dal dvakrat prošnjo za službo v javni upravi, enkrat je bil vabljen na razgovor, a je pojasnil, da ne ve, zakaj tistih dveh služb ni dobil. Če bi ostal v Maroku, bi še naprej poučeval na tej, ali kakšni drugi šoli.9 Svojih nazorov ni nikomur vsiljeval, ali jih prepričeval v pomen ateizma.10 V primeru vrnitve v Maroku mu torej ne bi bilo treba živeti v družinskem in prijateljskem okolju „v laži“, kot se je izrazilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi A.A. proti Švici.11

49. Zato, ker ni navedel nobenih na zunaj zaznavnih konkretnih dejanj preganjanja, kar bi sicer lahko situacijo spremenilo v tem smislu, da njegov zahtevek ne bi bil očitno neutemeljen, toženi stranki tudi ni bilo treba njegovih izjav preverjati z informacijami o stanju v izvorni državi v smislu tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Stroga presoja dejstev, ki nujno zahteva uporabo informacij o stanju v izvorni državi,12 po potrebi pridobljene tudi po uradni dolžnosti, pride v poštev, če stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“).13 Tožnik pa tudi ni sam predložil nobenega poročila o stanju v Maroku glede ravnanj, obravnave, ali preganjanja ateistov. Tega ni storil niti v tožbi, pri čemer je pri obeh osebnih razgovorih bila prisotna pooblaščenka iz PIC, v tožbi pa tožnika zastopa svetovalka za begunce. Iz navedenih razlogov samo dejstvo, da je tožena stranka napačno oprla izpodbijano odločitev tudi na oceno neverodostojnosti, namesto da bi odločbo oprla samo na ugotovitev, da strah tožnika ni objektivno utemeljen, ker ni izkazal nobenih dovolj intenzivnih dejanj preganjanja, pa ne pomeni, da je izpodbijani akt nezakonit, ker tožena stranka v oporo oceni neverodostojnosti ni preverjala informacij o stanju v izvorni državi. To pomeni, da sodišče ni štelo, da toženi stranki ni bilo treba pridobiti in ugotavljati stanje v izvorni državi iz razloga, ker je tožena stranka pred tem ocenila, da njegove navedbe niso verodostojne, pri čemer se je tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 145/2014, ampak iz razloga, ker tožnik očitno ni izkazal nobenega dejanja preganjanja in še posebej ne dejanja z zadostno intenziteto.

50. Sodišče ob tem pripominja, da omenjeno stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe v zadevi I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014 (odst. 129) izvira še iz okoliščin in sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 425/2009 z dne 7. 10. 2009, ki pa jo je Ustavno sodišče z odločbo U-I-292/0-9, Up-1427/2011 z dne 20. 11. 2011 razveljavilo, ker sta bili omenjeno stališče ter določba tretjega odstavka 22. člena ZMZ (Uradni list 11/11) v nasprotju z 18. členom Ustave, saj sta dovoljevali, da pristojni organ v primeru ugotovitve splošne neverodostojnosti prosilca ne upošteva informacij o izvorni državi.14 Ustavno sodišče v omenjeni odločbi iz leta 2011 sicer tega dokaznega standarda ni izrecno povezalo z okoliščino, da ta standard velja, ko stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka, zato pa je s sklicevanjem na kasnejšo sodno prakso ESČP in Sodišča EU ta poudarek dodalo oziroma naredilo Upravno sodišče v tej sodbi.

51. Nadalje Upravno sodišče pripominja, da je v tej zadevi sodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero se tožena stranka sklicuje v prvem odstavku na zadnji strani izpodbijane odločbe, češ da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago, upoštevalo samo v tem smislu, da to stališče Vrhovnega sodišča drži pod pogojem, da je uradna oseba izpolnila svoje del sodelovalne dolžnosti v zvezi z razčiščevanjem dejanskega stanja in izpraševanjem prosilca iz določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/957EU;15 slednja določba namreč ni transparentno prenesena v ZMZ-1. Tožena stranka je sodelovalno dolžnost oziroma svoj del deljenega dokaznega bremena izpolnila s tem, da je tožnika dovolj natančno zaslišala na dveh osebnih razgovorih.

52. Poleg tega Upravno sodišče pripominja, da je navedeno stališče Vrhovnega sodišča omejeno tudi z upoštevanjem stališč ESČP, da je „ne glede na ravnanja prosilca“ pristojni organ dolžan po uradni dolžnosti upoštevati vse relevantne informacije, ki so mu na razpolago in ne zgolj trditve in dokaze, ki jih predloži, ali na katere se sklicuje prosilec16 in tudi z upoštevanjem podobnih stališč Sodišča EU.17 Po stališču Sodišča EU namreč velja, da „glede na to, da ni nujno, da prosilec za mednarodno zaščito lahko oceni, na katero vrsto zaščite se navezuje njegova prošnja, in da poleg tega status begunca zagotavlja širšo zaščito od tiste, ki jo daje subsidiarna zaščita, mora načeloma pristojni organ ugotoviti najprimernejši status glede na položaj tega prosilca.“18 Tožena stranka teh obveznosti v konkretnem primeru ni kršila.

53. V presoji izpodbijanega akta Upravno sodišče tudi ni uporabilo stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, v tem smislu, da bi imel prosilec v vsakem primeru dolžnost, ne glede na okoliščine strahu pred preganjanjem ali resno škodo, da se glede zatrjevanih dejanj obrne po pomoč na organe pregona in da prijavi ravnanja pri pristojnih organih.19 Stališče Ustavnega sodišča je treba razumeti in uporabiti v tem smislu, da ugotovitev o izpolnjevanju statusa begunca ali subsidiarne vedno vključuje tudi element nezmožnosti ali nevoljnosti zaščite prosilca pred preganjanjem ali resno škodo, kar pa ne pomeni, da je prijava preganjanja ali povzročitve resne škode ali s tem povezan strah v vsakem primeru (pred)pogoj za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Ta pogoj ni predpisan niti v Ženevski konvenciji o statusu beguncev niti v Kvalifikacijski direktivi 2011/95 niti v ZMZ-1. V primeru prosilca za mednarodno zaščito „sur place“ tega pogoja niti stvarno ni mogoče izpolniti, od prosilca, ki trdi, da je bil mučen ali so z njim nečloveško ravnali organi pregona pa tudi ni mogoče zahtevati, da pri tistih, ki so ga preganjali ali so mu povzročili resno škodo, prosi za zaščito. Poleg tega tujci v izvorni državi, ko/če so preganjani ali jim grozi resna škoda niti ne vedo, da če želijo dobiti mednarodno zaščito v državah Evropske unije, morajo preganjanje ali resno škodo prijaviti že v izvorni državi. Brez dvoma torej odločbe Ustavnega sodišča ni mogoče razlagati tako, kot morda izhaja iz odgovora tožene stranke pod točko IV. To pomeni, da Upravno sodišče ni tožbe zavrnilo iz razloga, ker bi moral tožnik v Maroku izpolniti neko pravno-formalno dolžnost in strah pred preganjanjem prijaviti policiji. Tožnik, glede na njegovo izpoved o vseh dogodkih, niti ni mogel nobene resne grožnje ali diskriminacije prijaviti pristojnim organom, kajti enkratna verbalna grožnja v lokalu, je bil edini incident, ki ga je površno omenil. 54. Zaradi neizkazanosti utemeljenega strahu pred preganjanjem in iz istega razloga tudi pred resno škodo, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZMZ-1). Sodišče je odločilo na seji senata, ker ni ugotovilo, da bi tožena stranka dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovila in tožena stranka tudi ni naredila napačnega sklepa o dejanskem stanju iz ugotovljenih dejstev (drugi odstavek 71. člena ZMZ-1); ob tem pa je sodišče tudi neposredno uporabilo določbo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi s določili 47(1) in (2) člena Listine o temeljnih pravicah EU, ki imata neposredni učinek20 (tudi v razmerju do določb ZMZ-1 in ZUS-1). Po sodni praksi Sodišča EU namreč v primeru, da nacionalno sodišče oceni, da lahko posodobljeno in popolno presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem.21 Tudi z vidika standardov EKČP iz 6. člena ustno zaslišanje tožnika v konkretnem primeru ni bilo potrebno,22 pri čemer tožnik zaslišanja na glavni obravnavi niti ni zahteval.23 1 Zapisnik o osebnem razgovoru tožnika z dne 29. 5. 2019, str. 4. 2 Zapisnik o osebnem razgovoru tožnika z dne 29. 5. 2019, str. 2. 3 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 8. 5. 2019, str. 3, 4. 4 Ibid. str. 5. 5 Ibid. str. 4, 5. 6 Zapisnik o osebnem razgovoru tožnika z dne 29. 5. 2019, str. 2. 7 Ibid. str. 4. 8 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 8. 5. 2019, str. 5. 9 Zapisnik o osebnem razgovoru tožnika z dne 29. 5. 2019, str. 3. 10 Ibid. str. 4. 11 A.A. c. Suisse, Req. 32218/17, 5 11. 2019, odst. 55. 12 J. K. and others v. Sweden, [GC], odst. 79. 13 Soering v. the United Kingdom, [GC], odst. 85, 117; L.M. and others v. Russia, odst. 104, M.A. and others v. Lithuania, odst. 66, 83; glej tudi Ilias and Ahmed v Hungary, [GC], odst. 136; B, C-233/19, odst. 63-66. 14 Odločba Ustavnega sodišča U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011, odst. 14-16. 15 Zahteva za sodelovanje države članice zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec (C-277/11, M.M. [GC], 22. 11. 2012, odst. 65-66). 16 J.K. and others v. Sweden, [GC], odst. 87, 83, 90; glej tudi: F.G. v. Sweden, [GC], odst. 156-158. 17 Glej na primer: C-585/16, Alheto, [GC], odst. 100-101, 118. 18 C-604/12, H.N., [GC], 8. 5. 2014, odst. 34. 19 Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, odst. 12. 20 C-556/17, Torubarov, [GC], 29. 7. 2019, odst. 56. 21 C-348716, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 24, 26. Več in natančneje o tem glej sodbo upravnega sodišča v zadevi I u 1276/2019-19 z dne 13. 5. 2020, odst. 85-119. 22 Maaouia v. France, odst. 33-41. 23 Mutatis mutandis Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, [GC], odst. 190-191.