Jedro

Razlogov, ki niso zakonita podlaga za obnovo postopka, ni mogoče uspešno uveljavljati, prav tako pa ne presojati, ali je izkazana njihova verjetnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo, ki jo je tožnica vložila zoper odločbo tožene stranke z dne 23.2.2004. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo Upravne enote M. z dne 4.4.2003, s katero je bil zavrnjen njen predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo z dne 14.12.1998. Tožena stranka je v obrazložitvi navedla, da je tožnica z obnovo postopka želela doseči, da se ji pravice, ki so ji bile priznane z odločbo Upravne enote M. z dne 14.12.1998 in ji gredo od 1.5.1998 dalje, priznajo že od dneva uveljavitve ZZVN dalje (1.1.1996), ne glede na to, da je vlogo vložila šele 22.4.1998. Pritrdila je organu prve stopnje, da tožnica v predlogu za obnovo postopka ni navedla novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, menila pa je tudi, da okoliščine, zaradi katere je tožnica predlagala obnovo postopka, sploh ni mogoče šteti za obnovitveni razlog po 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, dalje ZUP).

Sodišče se je strinjalo s toženo stranko, da tožnica s predlogom za obnovo postopka ne more uspeti. Po določbi 267. člena ZUP organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, preizkusi, ali predlog za obnovo postopka pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba, ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če navedeni pogoji niso izkazani, organ s sklepom predlog za obnovo zavrže. V obravnavanem primeru bi zato moral prvostopenjski organ, ob dejstvu, da obnovitveni razlog ni bil verjetno izkazan, predlog tožnice po določbah 2. odstavka 267. člena ZUP zavreči. Čeprav je upravni organ obnovo postopka zavrnil, ker po njegovi presoji razlogi, tudi če bi bili podani, ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve, pa navedena odločitev ni v škodo tožnice, saj meritorne odločbe ni bila upravičena zahtevati. Taka kršitev po mnenju sodišča ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, ker ne vpliva na zakonitost odločbe.

Tožnica v pritožbi navaja, da ji je bil priznan status žrtve vojnega nasilja, vendar pa ni zadovoljna s pravicami, ki jih je na tej podlagi pridobila. Meni, da je do odškodnine in doživljenjske rente upravičena že od 1.1.1996 in ne šele od 1.5.1998 dalje. To je dokazovala in tudi dokazala v vseh svojih vlogah. Sodišče je tudi premalo upoštevalo, da so posledice nasilja nastale tudi po izpustitvi iz zapora, zaradi česar bo o tem prisiljena obvestiti pristojno ministrstvo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da organu prve stopnje naloži, da ji prizna pravice iz statusa žrtve vojnega nasilja od 1.1.1996 dalje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbi 260. člena ZUP. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnica dne 2.4.2003 pri Upravni enoti M. zahtevala obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 14.12.1998, pri čemer je kot obnovitveni razlog navajala dejstvo, da vloge za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja pred 22.4.1998 ni mogla vložiti, saj je bila zaradi službenih zadolžitev veliko odsotna in ni bila seznanjena z uveljavitvijo ZZVN. Tak razlog pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti razlog za obnovo postopka, saj ga ZUP v 260. členu kot obnovitvenega razloga ne predvideva. Taksativno naštevanje obnovitvenih razlogov v točkah od 1 do 10 prvega odstavka 260. člena ZUP namreč pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere ter izven zakonsko določenih okvirov. Zato razlogov, ki niso zakonita podlaga za obnovo postopka, ni mogoče uspešno uveljavljati, prav tako pa ne presojati, ali je izkazana njihova verjetnost. Ker torej v obravnavani zadevi tožnica ni uveljavljala enega od obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi moral organ prve stopnje tak predlog po določbah 267. člena ZUP zavreči in ne zavrniti. Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja, da je zavrnitev tožničinega predloga v tem primeru imela enako posledico, kot bi jo imelo zavrženje, zato navedeno ne predstavlja bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Pritožbeni ugovori, da posledice prizadejanega nasilja niso bile upoštevane, pa na odločitev ne vplivajo, saj samo dejansko stanje ne more biti napadeno v zahtevi za obnovo postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi, iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.