Jedro

Ker sta tožnik in tretja oseba ravnala usklajeno in zgolj prikazovala, kakor da je neznana oseba nepooblaščeno (brez vedenja tožnika in zoper njegovo premoženje) dvigovala denar, je materialnopravno pravilen zaključek, da do škode (zmanjšanja tožnikovega premoženja – 132. člen OZ) sploh ni prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na revizijo v znesku 21.788,72 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi uveljavlja denarni tožbeni zahtevek, ker naj bi neznana tretja oseba prenakazovala denar s tožnikovega računa, odprtega pri toženi stranki, na račun, ki ga je odprla pri drugi banki, tam pa naj bi slednjič dvigovala gotovino. Trdi, da mu je zaradi neskrbnega ravnanja toženke pri ugotavljanju identitete neznane tretje osebe nastala premoženjska škoda.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

4. Zoper sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. V prvem delu revizije podrobno utemeljuje svoje stališče, da je tožena stranka ravnala neskrbno. Najprej trdi, da nalogi za prenakazilo niso bili pravilno izpolnjeni, saj na njih ni bilo lastnoročnega podpisa imetnika transakcijskega računa, marveč se je nahajal podpis neznane tretje osebe. Sklicujoč se na določbe Zakona o plačilnem prometu ter Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma toženi stranki očita, kaj vse bi lahko storila za ugotavljanje identitete osebe, ki je naloge podpisovala, pa tega ni storila.

V drugem delu revizije napada razloge nižjih sodišč glede vprašanja, ali je tožniku škoda sploh nastala. Kot nelogične izpostavlja razloge sodišča druge stopnje, da sta bili tožeča stranka in neznana oseba povezani osebi in da se je neznana oseba izkazovala ne le s ponarejenim potnim listom na tožnikovo ime, marveč tudi z njegovo bančno kartico, ki naj bi jo policija nato zasegla pri tožeči stranki. To naj bi bilo nelogično, ker je tožeča stranka imela bančno kartico ves čas pri sebi, nikoli ji ni bila odtujena, in tako ni mogoče govoriti o tem, da je neznana oseba uporabljala bančno kartico, ki je bila nato zasežena pri tožeči stranki. Sodišču očita, da ne pove, na kakšen način je bilo to ugotovljeno. Višjemu sodišču očita, da zgolj pavšalno povzame, da sta bili tožeča stranka in neznana oseba povezani osebi, pri čemer se ni v ničemer opredelilo do navedb tožeče stranke v pritožbi. Trdi, da v postopku sploh ni bilo dokazano, da naj bi neznana oseba razpolagala z bančno kartico tožnika.

Sodiščema nadalje očita, da sta se oprli na kazensko ovadbo. Navaja, da kazenska ovadba ni dokazno sredstvo in da ovadbe pogosto vsebujejo pomembne podatke, ki pa jih je treba šele dokazovati.

Sodišči naj bi povsem zanemarili ugotovitve, izhajajoče iz video posnetkov, ki kažejo na to, da uslužbenci tožene stranke niso preverjali osebnih dokumentov neznane osebe in tudi ne bančne kartice.

Dalje trdi, da je že v pritožbi podrobno opredelila in razdelala dejstva, ki predstavljajo bistveno kršitev določb postopka, vendar pa naj se Višje sodišče v Ljubljani do teh navedb tožeče stranke ne bi opredelilo, oziroma, naj bi zgolj pavšalno navedlo, da so določena sklicevanja tožeče stranke na dokaze, ki jih ni izvedlo sodišče, odveč.

Vztraja tudi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi bile navedbe o odločilnih dejstvih v sodbah sodišč prve in druge stopnje napačno povzete.

Sklepu, da tožeči stranki sploh ni nastala škoda, saj naj bi tožeča stranka sredstva, ki naj bi jih nakazovala in dvigovala neznana oseba, ponovno nakazovala na svoj tekoči račun, očita pravilnost, ker naj bi bil oprt zgolj na posredne dokaze.

5. Tožena stranka je na vročeno ji revizijo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo z dvema samostojnima razlogoma. Prvič zato, ker je presodilo, da ravnanje tožene stranke glede preverjanja identitete neznane osebe, ki se je izdajala za tožnika (v nadaljevanju tretja oseba), ni bilo neskrbno. Drugič pa zato, ker naj bi tožniku škoda sploh ne nastala. Z usklajenim ravnanjem tožnika in tretje osebe naj bi šlo za kroženje denarja. Tretja oseba je s tožnikovega računa večje zneske prenakazovala na račun pri Banki (prav tako odprt na ime tožnika), jih s tega računa nato dvigovala, gotovino izročila tožniku, ta pa jo je nato položil nazaj na račun pri toženi stranki.

8. Pritožbeno sodišče je vse dejanske ugotovitve sprejelo, tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

9. Revident napada oba razlogovalna sklopa za zavrnitev zahtevka. Ker za zavrnitev zahtevka zadošča že en sam, se bo revizijsko sodišče osredotočilo le na enega, in sicer drugega – tega, da tožniku škoda sploh ni nastala, marveč je le-to s svojim nepoštenim ravnanjem sam skonstruiral. Ta razlog je namreč po prepričanju revizijskega sodišča osrednjega pomena, vsakršno nadaljnje razpravljanje pa odveč.

10. Ob dejanskih ugotovitvah, da sta tožnik in tretja oseba ravnala usklajeno ter zgolj prikazovala, kakor da je neznana oseba nepooblaščeno (brez vedenja tožnika in zoper njegovo premoženje) dvigovala denar, je materialnopravno pravilen zaključek, da do škode (zmanjšanja tožnikovega premoženja – 132. člen Obligacijskega zakonika) sploh ni prišlo.

11. Revident trdi, da so ključne dejanske ugotovitve obremenjene z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Ta očitek pa ni utemeljen.

12. Sodišče svoje dokazne ocene ni oprlo na navedbe v kazenski ovadbi. Le pojasnilo je, da je bila ta podana ter da so navedbe v njej takšne, kot je tudi trditvena podlaga tožene stranke v tej pravdi.

13. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je oprta na številne dokaze. Ti se nanašajo na dejstva prenakazovanja denarja s tožnikovega računa pri tožeči stranki na tožnikov račun pri banki S. ter na tožnikove pologe na račun pri tožeči stranki (stran 8 do 7 sodbe sodišča prve stopnje). Časovno sosledje teh transakcij je sodišče na več mestih presodilo tudi z vidika splošnih življenjskih izkušenj ter jih dokazno ovrednotilo v luči verjetnosti dejstvene teze ene in druge stranke. Sodba nadalje vsebuje tudi dokazno oceno o povezanosti tožnika in tretje osebe (stran 15 in 17 sodbe), glede uporabe bančne kartice s strani tretje osebe (stran 18 sodbe sodišča prve stopnje), glede povezanosti tožnika z drugim domnevnim oškodovancem Banki (stran 18 in 19 sodbe sodišča prve stopnje), ter glede problema izvora tako visokih vsot denarja (se pravi nedokazanega izvora – stran 19). Ob povedanem je na dlani, da so očitki o tem, da iz sodb ni razvidno, na kakšen način je sodišče ugotovilo ključna dejstva, neutemeljeni.

14. Revident tudi ne more uspeti z očitkom, da se sodba opira na posredne dokaze. Ti so namreč sklenjeni in povezani tudi z neposrednimi dokazi (o transakcijah in pologih). Ker je tako, ni bilo kršeno niti pravilo o prosti dokazni presoji ter metodološkem napotku iz 8. člena ZPP niti kakšno drugo dokazno procesno načelo – kot na primer iz 7., 212. ali 215. člena ZPP (na katera pa se revident pravno niti ne sklicuje).

15. Dejanska ugotovitev nižjih sodišč je, da se je tretja oseba izkazovala s ponarejenim potnim listom in tožnikovo bančno kartico. Revidentova trditev, da naj bi tretja oseba lahko razpolagala tudi s ponarejeno bančno kartico, predstavlja zato nedovoljeno obhajanje dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano.

16. Revidentovi očitki pritožbenemu sodišču, češ da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, so vsi po vrsti pavšalni. Tovrstni očitki namreč predstavljajo revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka – konkretno kršitve obrazložitvenega standarda iz 360. člena ZPP. Revizijsko sodišče pa tak očitek lahko preizkusi le, če revident določno navede konkretna procesna dejstva. V tem primeru to pomeni, da povsem konkretno navede pritožbeni očitek (navedbo), do katerega naj se pritožbeno sodišče ne bi opredelilo. Ker tega revident ni storil, tudi procesni očitek ne more biti utemeljen.

17. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP zavrnilo.

18. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je toženki (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka in sicer 21.788,72 EUR. Stroške je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer po tar. št. 3300 (nagrada za postopek z revizijo), po tar. št. 6002 (materialni stroški) ter znesek DDV (tar. št. 6007) v višini 22 %.