Jedro

ZDR v tretjem odstavku 204. člena določa, da lahko delavec v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, zahteva pred pristojnim sodiščem ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ves čas postopka pazi na pravočasnost uveljavljanja takšnega sodnega varstva. Po predhodnem preizkusu tožbe sodišče v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP zavrže tožbo, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo.

Tožnik je vložil tožbo po izteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, kar je prepozno, zato jo je treba zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2012 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 1. 4. 2012 ni prenehalo in še vedno traja, ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, mu za obdobje od 1. 4. 2012 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke ter nato tožniku izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2012 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja (do plačila), vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v meritorno odločanje, tožniku pa prizna priglašene stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito vročena že 1. 3. 2012. Tožnik se je tega dne ob 9:00 uri oglasil na sedežu tožene stranke, kjer je bil v pisarni zakonite zastopnice tožene stranke A.A. prisoten tudi B.B., ustanovitelj in družbenik tožene stranke. Tožniku tega dne ni bila vročena niti ni prejel namere o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to sedaj zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, ampak je mogoče ugotoviti le, da je bila tožniku odpoved o zaposlitvi le prebrana, česar pa, kot priznava tudi zakonita zastopnica, tožnik ni poslušal in se tako tudi ni seznanil, še manj pa zavedal posledic prebranega. Ni dokazano, kaj so tožniku tega dne brali ali mu govorili, tožnik pa ne more potrditi vsebine. Ker je obstajal dvom s strani tožene stranke, ali je ravnala pravilno, saj je še enkrat, dne 29. 3. 2012, tožniku pisno vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti, da je bila vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljena že 1. 3. 2012. Tožnik tega dne tudi ni podpisal nobene listine o odpovedi. Ne drži, da bi odpoved ali namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi vzel, zložil in dal v žep, kot to na podlagi izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke in priče B.B. zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Ker je edina trditev tožene stranke, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi 1. 3. 2012 le prebrana, in da naj bi prebran list papirja vzel, je takšno dokazno breme nezadostno, da bi bilo mogoče odločiti, kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje. Iz sodnega spisa tudi izhaja, da je bilo 1. 3. 2012 ob 10:40 uri dopoldne na naslov tožene stranke posredovano elektronsko sporočilo C.C., zaposlenega pri A. d.d., iz katerega izhaja obvestilo oziroma seznanitev o potrebi po bodočih reorganizacijah v medsebojnem sodelovanju. Tožena stranka je torej v svojih navedbah predstavila vsebinsko celovit konstrukt, ki onemogoča tožnika v njegovih temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Tožniku bi bila lahko zakonito vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi le na način, ki je v skladu z določbami ZPP in sicer na podlagi 144. člena ZPP, ko bi moral vročevalec v primeru, če delavec odkloni sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez zakonitega razloga, pustiti pisanje v stanovanju ali v prostorih, kjer dela, ali pa v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrditi na vrata stanovanja oziroma prostore (fikcija vročitve). Ker je tožnik delal le v A. d.d., bi bila odpoved zakonita le, če bi mu bila vročena doma v njegovem stanovanju, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku, ali pa v družbi A. d.d.. To pa je tožena stranka storila 29. 3. 2012. Zato meni, da je bila 18. 4. 2012 vložena tožba znotraj 30 – dnevnega prekluzivnega roka, torej je tožbo vložil pravočasno.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v tretjem odstavku 204. člena določa, da lahko delavec v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, zahteva pred pristojnim sodiščem ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ves čas postopka pazi na pravočasnost uveljavljanja takšnega sodnega varstva. Po predhodnem preizkusu tožbe sodišče v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP zavrže tožbo, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo.

Tožena stranka je že v odgovoru na pritožbo navajala, da je tožniku 1. 3. 2012 prebrala obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2012 in mu nato tudi obe listini izročila. Navajala je tudi, da tožnik, kljub temu da je prejel navedene listine, ni želel podpisati potrdila o prejemu. Zaradi navedenega je direktorica tožene stranke A.A. istega dne sestavila uradni zaznamek o tem dejstvu, katerega sta podpisali priči B.B. in Č.Č. (B9). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka trdila le, da je tožniku odpoved prebrala, ne pa tudi vročila.

Po oceni izvedenih dokazov in sicer zaslišanja zakonite zastopnice tožene stranke ter prič B.B. in Č.Č., in na podlagi listinske dokumentacije v spisu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 1. 3. 2012 v prostorih tožene stranke prejel obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2012, vendar pa prejema teh dveh listin ni hotel potrditi. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je prepričljiva, jasna in logična ter v celoti upošteva izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke in prič , ki sta skladno izpovedali, da je tožnik prišel na sedež tožene stranke, da je sedel za mizo, da mu je bila prebrana vsebina obeh listin, ter da sta mu bili obe listini vročeni. Listini je zložil in spravil v žep ter povedal, da ne bo ničesar podpisal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožniku 1. 3. 2012 pravilno vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (B4), ter da je začel 30 – dnevni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR teči naslednjega dne, torej 2. 3. 2012, in je potekel 2. 4. 2012. Ker je tožnik vložil tožbo 16. 4. 2012, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožba vložena prepozno, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo.

Ker je ugotovljeno, da je tožnik 1. 3. 2012 prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, niso utemeljene pritožbene navedbe, da na sestanku ni poslušal, kar mu je bilo prebrano oziroma se ni seznanil z vsebino listin, ter da tožena stranka ni dokazala, da bi mu odpoved vročila. Na dokazno oceno tudi ne more vplivati elektronska pošta C.C. iz A. (s katero je tožena stranka poslovno sodelovala) z dne 1. 3. 2012, v katerem navedeni obvešča toženo stranko o potrebi zmanjšanja izvajalcev tožene stranke. To sporočilo ne dokazuje, da tožena stranka 1. 3. 2012 tožniku ni vročila odpovedi. Ker je dokazano, da je tožena stranka tožniku vročila odpoved dne 1. 3. 2012, ni bistveno, da je zatem 29. 3. 2012 tožniku še enkrat, po sodnem izvršitelju D.D., poskušala vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega dejstva tožnik v pritožbi neutemeljeno sklepa, da vročitev dne 1. 3. 2012 ni bila opravljena, ker naj bi sama tožena stranka dvomila o pravilnosti vročanja navedenega dne. Posledično je tudi neutemeljeno zavzemanje tožnika, da bi se mu morala vročati odpoved v A., kjer je za toženo stranko dejansko opravljal delo.

Ker torej niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 1. odstavkom 155. člena ZPP).