Jedro

Določbe 3. alinee 27. člena ustave Republike Slovenije ni moč razlagati tako, da sodišče ne bi smelo zavrniti izvedbe dokaza. Sodišče je v skladu z zakonom o obeh dokaznih predlogih odločilo s sklepom senata, ga razglasilo in kratko obrazložilo, to vpisalo v zapisnik in v obrazložitvi pisne sodbe navedlo, iz katerih razlogov obema predlogoma ni ugodilo. Tudi sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe presodilo navedbe pritožbe v zvezi s ponovnim uveljavljanjem obeh dokaznih predlogov, zato niti na glavni obravnavi, niti v pritožbenem postopku ni bila prekršena pravica obtoženca do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Temeljno sodišče je s sodbo spoznalo obtoženca za krivega kaznivega dejanja umora po I. odstavku 46. člena KZ RS in ga obsodilo na kazen 9 let zapora, v to kazen pa mu je vštelo pripor. Višje sodišče je s sodbo ugodilo pritožbi javnega tožilca in obdolžencu kazen zvišalo na 12 let zapora, pritožbi obdolženčevega zagovornika pa je ugodilo le glede izpodbijanja odločbe o stroških kazenskega postopka, v ostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se sklicuje na razlog po 3. točki 427. člena ZKP, to je, da so bile kršene obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi. Podrobno navaja, da sodišče v danem primeru ni upoštevalo določbe 29. člena ustave Republike Slovenije, ki v 3. alinei zagotavlja pravico obdolženca za izvajanje dokaza v njegovo korist in je sledilo določbi 2. odstavka 336. člena ZKP ter je dva predloga obsojenčevega zagovornika za izvajanje dodatnih dokazov zavrnilo. Sodišče ne sme zlorabiti določbe o pravici, da sme zavrniti predlagane dokaze, kar je storilo v tem primeru, zaradi česar je bila obramba o predhodnem obsojenčevem priznanju popolnoma nemočna in nepotrebna. Sodišče mora izvesti dokaze, ki bi bili v korist obdolžencu, zlasti v zadevah, kjer je zagrožena visoka zaporna kazen in bi izvedeni dokazi lahko bistveno vplivali na obdolženčeve koristi. Pri tem ne bi smel biti pomemben element za zavlačevanje postopka oziroma dodatnih stroškov postopka. Predlaga, naj se zahtevi ugodi tako, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Senat vrhovnega sodišča se je ob preizkusu zadeve prepričal, da ni bila storjena nobena taka kršitev pravic obdolženca, kot jo skuša prikazati zagovornik v vloženi zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Predvsem samo sklicevanje na nasprotje z določbo 3. alinee 29. člena ustave Republike Slovenije ne more imeti prave teže glede na to, da zagovornikova zahteva to ustavno določbo ne razlaga pravilno. Pravnega jamstva iz 3. alinee 29. člena ustave Republike Slovenije, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti "zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist," pač ni mogoče razlagati tako, da sodišče naj ne bi smelo zavrniti izvedbe dokaza, katerega predlaga obdolženec oziroma njegova obramba. Taka razlaga je nesprejemljiva, saj bi lahko pripeljala do nevzdržnega položaja, da bi bilo mogoče s samim predlaganjem dokazov po obrambi preprečiti razsojo v zadevi. Po drugi plati pa tudi obsega jamstva o izvajanju dokazov v korist obdolženca ni mogoče omejevati le na izvedbo dokazov, predlaganih s strani obrambe. Izvajanje dokazov je vedno v korist obdolženca, če se pred sodiščem dokazujejo dejstva, ki ga lahko kakorkoli razbremenijo, ne glede na to, na čigav predlog oziroma pobudo se dokazi izvajajo. Po tej plati je v danem primeru zasliševanje številnih prič ter izvedencev vsekakor pomenilo izvajanje dokazov tudi v korist obdolženca. Kar zadeva verzijo o povzročitvi posledice, ki jo je skušala uveljaviti obramba na glavni obravnavi, ko je na koncu dokaznega postopka še predlagala ponovno zaslišanje izvedenca balistične stroke, namreč verzijo, da bi bil na pokojnega lahko streljal še kdo drug, se iz predloženega spisa vidi, da se je preverjala z izvajanjem dokazov že od prvih preiskovalnih dejanj dalje. Iz dobesednega prepisa dokaznega predloga v zahtevi obsojenčevega zagovornika se vidi, da je zagovornik na glavni obravnavi vztrajal pri ponovnem zaslišanju imenovanega izvedenca zato, ker je ta "navedel, da je krogla v oškodovančevem telesu spremenila smer, kar je v nasprotju z mnenjem izvedenca patologa, ki je navedel, da je bil kanal sledi raven". Za oceno pomembnosti zatrjevanega nasprotja v izjavah izvedenca je treba opozoriti, da je izvedenec svojo izjavo izrečno označil kot domnevo, izvedenec patolog pa je v izpovedbi na glavni obravnavi v navedenem delu ponovil svoj izvid, to je ugotovitve o tistem, kar je opazil pri raztelešenju trupla. Če se gleda na pomen ene ali druge izjave za koristi obdolženca je bila s strani obrambe nakazana možnost, da bi bil lahko streljal poleg obdolženca na oškodovanca še kdo drug, z izjavo izvedenca bolj razvrednotena kot z izjavo izvedenca patologa. Možno je sicer, da bi v ponovnem zaslišanju izvedenec svojo domnevo umaknil, vendar s tem po obrambi nakazana možnost, ne bi nič pridobila na svoji pomembnosti. Namreč, kotu, pod katerim je bilo streljano na oškodovanca, se na podlagi same strelne rane ne more sklepati, če se sočasno ne ve, kakšna je bila drža telesa imenovanega ob zadetju, glede tega pa sta oba izvedenca izrečno navedla, da se ne moreta izjaviti. Vprašljivo je torej, ali bi predlagano ponovno zaslišanje sploh bilo mogoče označiti za izvedbo dokaza v korist obdolženca. Za drugi predlog obrambe, da "naj se pritegne v postopek novi izvedenec psihiatrične stroke, ki naj ugotovi vpliv žrtve na storilca z viktimološkega vidika, zlasti glede na izjavo izvedenca, da tega vidika ne bo ugotavljal", pa se lahko še določneje trdi, da ni mogel biti v korist obdolženca. Zagovornik je ta svoj predlog v pritožbi utemeljeval zlasti s tem, da je "potrebno ponovno ugotavljati motiv oziroma vzroke, zakaj se je odločil za tako dejanje". V resnici je posebna značilnost obravnavane zadeve v tem, da je obdolženec v zagovoru s tako rekoč 100 % natančnostjo opisoval kaznivo dejanje glede na njegove zunanje okoliščine, medtem ko kakšnih podrobnih razumljivih notranjih vzrokov za svoje dejanje obširneje ni navajal. V takem položaju bi bilo torej psihiatrično izvedeništvo uporabljeno zato, da bi se od obdolženca z brskanjem po njegovi duševnosti izvedelo neka j, kar sam sicer ni bil pripravljen izjaviti. Opozoriti je še treba, da motivi niso nujno samo olajševalna okoliščina za odmero kazni, marveč so tudi lahko obteževalna okoliščina, lahko pa so celo podlaga za obtožbo zoper obdolženca za kaznivo dejanje po strožji določbi zakona. Torej tudi pri drugem predlogu ni jasno izraženo, da bi bila izvedba dokaza v korist obsojenca. Ne glede na to pa je treba predlagano izvajanje dokaza, pri katerem naj bi se s pomočjo psihiatričnih metod ob pregledu duševnosti obdolženca izvedelo od njega kaj, kar ta sicer želi zadržati zase, ovrednotiti kot uporabo medicinskega posega za vplivanje na voljo pri izpovedovanju, le to pa po določbi 3. odstavka 259. člena ZKP ni dovoljeno.

Zagovornikova zahteva tudi ob sklicevanju na 29. člen ustave Republike Sloveniji neutemeljeno spregleduje splošni pogoj iz te določbe, da morajo biti v tej določbi našteta jamstva obdolženca v kazenskem postopku zagotovljena vsakomur "ob popolni enakopravnosti". Enakopravnost se dosega predvsem tako, da so pravice predpisane za vse enako s splošno normo v zakonu in da se nato ta norma tudi uporablja enako za vse. Navajanje v zahtevi, da sodišče 29. člena ustave Republike Slovenije "ni upoštevalo in je sledilo določilu 2. odstavka 336. člena ZKP" je nerazumljivo, saj vendar ni nobene podlage za tako pravno razlago, da naj bi postopanje, ki je v skladu z zakonom, ne bilo v skladu z ustavo Republike Slovenije. Kolikor pa zagovornik v nadaljevanju zahteve še navaja, da naj bi sodišče zlorabilo svojo pravico v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov strank, pa je treba opozoriti, da tak hud očitek v danem primeru ni z ničemer utemeljen. Zloraba pravice se stori z zavestno uporabo pravice v nasprotju z njenim pomenom, za očitanje česa takega pa v celotnem spisu ni najti nobene podlage. Pripomniti je še treba, da se enaka uporaba zakona za vse ne more ocenjevati z golim preštevanjem, koliko dokaznih predlogov ene ali druge stranke je sodišče sprejelo in koliko zavrnilo. Pomembno je, da sodišče vse dokazne predloge ocenjuje z enako skrbnostjo, s tem v zvezi pa tudi v sami zahtevi ni navedeno nič takega, kar bi lahko vzbujalo dvom o pravilnosti postopka na glavni obravnavi.

Po določbi 4. odstavka 322. člena ZKP smejo stranke na glavni obravnavi predlagati, da se razčistijo nova dejstva in preskrbijo novi dokazi. Iz zapisnika o glavni obravnavi se vidi, da je v danem primeru obramba potem, ko je predsednik senata v skladu z določbo 1. odstavka 336. člena vprašal stranke, ali imajo še kakšne predloge za dopolnitev dokaznega postopka, izkoristila svojo pravico in podala že prej omenjena dokazna predloga. Sodišče je ravnalo popolnoma v skladu z zakonom, ko je o obeh dokaznih predlogih odločilo po 4. odstavku 292. člena ZKP s sklepom senata, ko je nato ta sklep po 5. odstavku 292. člena na glavni obravnavi razglasilo in ga s kratko obrazložitvijo vpisalo v zapisnik in ko je končno tudi z upoštevanjem določbe 7. odstavka 357. člena ZKP v obrazložitvi pisne sodbe določno navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo omenjenima predlogoma obrambe. Tudi sodišče druge stopnje je v sodbi, s katero je zavrnilo zagovornikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje kot neutemeljeno, v razlogih svoje sodbe v skladu z določbo 1. odstavka 388. člena ZKP določno presodilo navedbe pritožbe v zvezi s ponovnim uveljavljanjem obeh omenjenih dokaznih predlogov. Tako se pokaže, da v zvezi z omenjenima dokaznima predlogoma niti na glavni obravnavi niti v pritožbenem postopku ni bila prekršena nobena pravica obdolženca do obrambe ali storjena kaka druga kršitev zakona. Kolikor se zagovornik ni strinjal z oceno o dokaznih predlogih obrambe, kakršno je sodišče izrazilo ob njuni zavrnitvi, je lahko tako svoje stališče uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kolikor pa obsojenec še v vloženi zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe vztraja pri svojih pogledih glede pomembnosti zavrnjenih predlogov, takega stališča ob odločanju o tej zahtevi ni mogoče upoštevati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Ob ugotovitvi, da ni podana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po 3. točki 427. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornik obsojenca v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, je bilo treba v skladu z določbo 421. in 429. člena ZKP to zahtevo zavrniti kot neutemeljeno.