Jedro

Ker tožniki niso uspeli v denacionalizacijskem postopku izkazati, da je bilo sporno zemljišče podržavljeno njihovemu pravnemu predniku po določbi 20. točke 3. člena ZDen in torej niso izkazali izpolnitve pogoja, ki ga ZDen zahteva za denacionalizacijo, je bil njihov zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 17.5.2002, s katero je le-ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote K. z dne 15.2.2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo tožnikov za denacionalizacijo zemljišč, parc. št. Stp 166/3, 166/4, 166/5 in parc. št. 1196, 1197, 1198 in 1199, vse v z.k. št. 264 k.o. K., in parc. št. 1191, 1192, obe v z. k. št. 239 k.o. K. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih le-ta navaja v obrazložitvi svoje odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da je po presoji sodišča prve stopnje pogodba, ki je bila dne 23.6.1943 sklenjena med F.S. in družbo E., po vsebini predpogodba, ne pa prava kupoprodajna pogodba, saj iz nje izhaja, da bo kupnina plačana in posest nastopljena šele potem, ko bo sklenjena pravno veljavna kupoprodajna (pravilno: prodajna) pogodba po odobritvi visokega komisarja in ko bo plačana celotna kupnina. Iz te predpogodbe je razvidno, da je bila plačana le ara. Ker predpogodba ni bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo, saj ni šlo za pogodbo in je manjkalo dovoljenje visokega komisarja za ljubljansko pokrajino, je bilo na podlagi Odloka AVNOJ-a premoženje zaplenjeno E. kot zemljiškoknjižni, do kapitulacije Italije pa tudi dejanski lastnici navedenih zemljišč, kajti lastninska pravica na podlagi predpogodbe ni mogla preiti na tožnike niti po tedanjih niti po sedanjih predpisih.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da pogodbe z dne 23.6.1943, sklenjene med F.S. in družbo E., ni mogoče šteti za predpogodbo. Že samo dejstvo, da ta pogodba nosi naslov "prodajna pogodba" in da je upravičenec za denacionalizacijo F.S. označen kot "kupec", kaže na to, da je šlo dejansko za prodajno pogodbo. Le zaradi tega, ker je bila potrebna odobritev visokega komisarja za ljubljansko pokrajino, so v pogodbi formulacije, ki kažejo, da bi se pogodba lahko štela tudi za predpogodbo. Vendar dejstvo, da je del kupnine v višini 40.000 LIT kupec F.S. plačal in po podatkih njegovih dedičev tudi nastopil posest in uživanje kupljenih nepremičnin, kaže na to, da prodajne pogodbe z dne 23.6.1943 ni mogoče obravnavati kot predpogodbo.

Kupčevi dediči tudi trdijo, da je bila kupnina v celoti plačana. F.S. je bil v dejanski posesti kupljenih nepremičnin vse do konca II.

svetovne vojne, ko je odšel v tujino. Pravno-formalno celoten posel ni bil izveden le zato, ker je 8.9.1943, torej po sklenitvi prodajne pogodbe, Italija kapitulirala in soglasja oziroma dovoljenja visokega komisarja za ljubljansko pokrajino F.S. ni mogel več dobiti. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlagajo, da vrhovno sodišče njihovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo spornih parcel. Po presoji pritožbenega sodišča je bil v obravnavani zadevi materialni zakon pravilno uporabljen, saj tožniki niso uspeli v denacionalizacijskem postopku izkazati, da je bilo sporno zemljišče podržavljeno njihovemu pravnemu predniku po določbi 20. točke 3. člena ZDen. Pravni prednik tožnikov, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, ni bil nikoli vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik spornih podržavljenih parcel. Podlaga za zemljiškoknjižni vpis tudi ni mogla biti prodajna pogodba z dne 23.6.1943, na katero se tožniki sklicujejo v pritožbi, saj je le-ta, kot sta to pravilno ugotovila sodišče prve stopnje in tožena stranka, imela po vsebini značaj predpogodbe in je za zemljiškoknjižni prenos spornih nepremičnin predvidevala sklenitev kupne pogodbe. Da bi bila končno veljavna kupna pogodba naknadno sklenjena, pa tožniki v upravnem postopku niso uspeli dokazati. Ker tožniki torej niso izkazali izpolnitve pogoja, ki ga ZDen zahteva za denacionalizacijo, je bil njihov zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). V obravnavani zadevi pa niti v tožbi niti v odgovoru na tožbo glavna obravnava ni bila zahtevana. Zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, če sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, saj to po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na odločitev o zadevi (4. odstavek 72. člena ZUS). Pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS pa v obravnavani zadevi ni dopustno uveljavljati, ker izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS). Zato tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na dejansko stanje, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.