Jedro

Tožeča stranka v svojih trditvah ni navedla dovolj konkretnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj subjektivnega elementa oderuštva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v tej zadevi v tožbi in kasnejših navedbah trdila, da sta pogodbi o kratkoročnem posojilu, ki ju je sklenila s toženo stranko, v določbah o pogodbenih obrestih oderuški po 1. odst. 141. člena ZOR (ker je dogovorjena valutna klavzula, poleg nje pa še revalorizacija glavnice in realne obresti). Na tej podlagi zahteva prilagoditev pogodbe po 3. odst. 141. člena ZOR, kot posledico pa vrnitev zneska 1.494.968,00 SIT, za kolikor je tožena stranka pri vnovčenju akceptnega naloga, danega v zavarovanje posojil, obračunala preveč obresti. Postavila pa je tudi podredni zahtevek, da navedeni pogodbi zaradi nesporazuma pri dogovoru o obrestih glede na določbo 63. člena ZOR, sploh nista nastali.

Sodišče prve stopnje je najprej razsodilo samo o primarnem tožbenem zahtevku iz naslova oderuštva in ga v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dovolj določno opredelila subjektivnega elementa oderuštva in da ta element ob hkratnem zatrjevanju zmote o višini obresti ni podan. Odločilo se je, da bo o podrednem tožbenem zahtevku razsodilo šele po pravnomočnosti sodbe o primarnem.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala njeno razveljavitev. Po njenem mnenju je v tožbi dovolj natančno opredelila subjektivni element oderuštva, zlasti s trditvijo, da ji je tožena stranka obe posojilni pogodbi poslala v podpis šele potem, ko so ji bila posojena sredstva že nakazana, v pisni pogodbi pa zapisala drugačne obresti od ustno dogovorjenih. O teh dejstvih sodišče ni hotelo zaslišati predlaganih prič. Že samo dejstvo, da gre za posojilo denarja na t.i. sivem trgu, kaže na izkoriščanje likvidnostnih težav drugih gospodarskih organizacij. Tudi sklep sodišča, da zmota zakonitega zastopnika tožeče stranke pri podpisu pogodbe izključuje obstoj subjektivnega elementa oderuštva, je napačen. Prvostopno sodišče je preuranjeno in brez obrazložitve zavrnilo dajatveni zahtevek tožeče stranke. Ta zahtevek je namreč pri modifikaciji na glavni obravnavi postavila kot točko 4., novi podrejeni zahtevek pa kot točko 3. tožbenega petita.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S tožbenim zahtevkom na podlagi oderuštva po 1. odst. 141. člena ZOR bi v obravnavanem primeru tožeča stranka lahko uspela, če bi konkretno navedla in dokazala, da je bilo v času sklepanja posojilnih pogodb njeno gmotno stanje težko (samo običajne težave z likvidnostjo niso dovolj) ter da je tožena stranka to izkoristila in si (z izkoriščanjem takega težkega gmotnega stanja tožeče) zase izgovorila korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala.

Tožeča stranka pa je v postopku na prvi stopnji trdila, da je prišlo pri sklepanju pogodb do nesporazuma glede višine pogodbene obrestne mere in se je pri podpisu pisnih pogodb zanesla na to, da so v njima zapisane ustno dogovorjene obresti (torej nižje, kot je kasneje ugotovila, da so zapisane). Navedla je še, da je združevanje valutne klavzule in revalorizacije po stopnji mesečne rasti drobnoprodajnih cen (R) nezdružljivo, v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ter da je zato že to pomenilo izkoriščanje njenih likvidnostnih težav in pridobivanje nesorazmernih koristi, kar predstavlja oderuštvo po 141. členu ZOR. O subjektivnem elementu oderuštva je torej navedla samo to, da že samo združevanje valutne klavzule z revalorizacijo predstavlja izkoriščanje težkega gmotnega položaja nasprotne stranke.

To pa ni dovolj, ker morajo biti za obstoj oderuštva okoliščine, da je ena stranka zavestno izkoristila neugodno situacijo druge, bistveno bolj konkretno izkazane. Zato je sodišče prve stopnje zavzelo povsem pravilno stališče, da v tožbi niso bile postavljene dovolj konkretne trditve o subjektivnem elementu oderuštva. Tožeča stranka v pritožbi sicer dejstva, ki jih je v tožbi navedla predvsem v podkrepitev trditev o nesporazumu oziroma zmoti, predstavlja kot dejstva, navedena zaradi opisa oderuštva, tudi subjektivnega dela tega instituta. Tudi če bi ta dejstva tožeča stranka tako navedla v tožbi, pa po stališču pritožbenega sodišča še vedno ne utemeljujejo tožbenega zahtevka zaradi oderuštva. Tožeča stranka namreč še vedno ni konkretno navedla predvsem tega, ali in v kolikšni meri je bila toženi stranki znana likvidnostna situacija tožeče stranke ter ali je bila ta tudi objektivno tako težka, da je bila tožeča stranka prisiljena privoliti v posojilne pogoje, ki jih je postavila tožena stranka. Pri tem pa je treba pritrditi tudi stališču prvostopnega sodišča, da je ob trditvi, da je pri dogovoru o obrestih prišlo do nesporazuma, težko govoriti obenem tudi o oderuštvu, še posebej pa o subjektivnem elementu.

Tudi okoliščina, da je bilo posojilo tožeči stranki dano na t.i. sivem trgu, sama po sebi še ne kaže na oderuštvo; že zato ne, ker tožeča stranka ni niti zatrjevala, da so bili posojilni pogoji težji od tistih, ki so jih takrat postavljale za podobne kredite banke.

Priče, katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka, naj bi po navedbah v tožbi pričale o tem, da sta bili pisni pogodbi glede obresti drugačni od ustnih, zaradi česar je prišlo do podpisa pogodbe v zmoti. To dejstvo pa za ugotovitev oderuštva ni bistveno. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog za njihovo zaslišanje, ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

Glede dajatvenega tožbenega zahtevka je treba povedati, da iz zapisnika o glavni obravnavi, na katerem je tožeča stranka postavila podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pogodbi zaradi nesporazuma sploh nista nastali, sledi, da naj se dajatveni zahtevek (iz dotedanje 3. točke tožbenega petita) obravnava kot primarni zahtevek. Že zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je obravnavalo skupaj z ostalima dvema točkama primarnega zahtevka, torej zahtevka zaradi spremembe pogodbe zaradi oderuštva in v posledici tega vrnitve preveč plačanega. Sicer pa bo tožeča stranka tudi poleg zahtevka zaradi nenastanka pogodb lahko vedno uveljavljala tudi dajatveni zahtevek, ki takemu ugotovitvenemu zahtevku sledi.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je na podlagi 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.