Jedro

Glede na načelo proste presoje dokazov v kazenskem postopku (1.odst. 18.čl. ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo. Zato določbe 3. alinee 29.čl. Ustave ni mogoče razlagati tako, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. J.S. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 169. člena KZ SFRJ. Izrečena mu je je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Zoper to pravnomočno sodbo je vložil zagovornik obs. J.S. dne 4.11.1996 zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer kršitev določb 17. člena ZKP ter 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da zagovornik sicer formalno uveljavlja kršitev 17. člena ZKP, vsebinsko pa se ne strinja z dokazno oceno sodišča glede obsojenčeve prištevnosti. Ker dejansko stanje ne more biti predmet obravnavanja v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, da se zahteva kot neutemeljena zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uveljavljeno kršitev določil 17. člena ZKP in 3. alinee 29. člena Ustave zagovornik obs. J.S. utemeljuje s tem, da sodišče ni ravnalo po načelu instrukcijske maksime, da se zadeva vsestransko razčisti. Kljub mnenju kliničnega psihologa z dne 20.1.1994, ki potrjuje trditev obrambe, da obstaja sum glede obsojenčeve prištevnosti in s tem njegove kazenske odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje, je sodišče zavrnilo predlagani dokaz za zaslišanje izvedenca. Zagovornik meni, da je bilo sodišče dolžno izvesti predlagani dokaz, da bi se potrdil ali pa zanikal obstoj pravno relevantnega dejstva glede obsojenčeve prištevnosti.

Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljena kršitev ni podana. V 17. členu ZKP je uzakonjeno načelo iskanja materialne resnice. Posledica kršitve tega načela je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP). S tem izrednim pravnim sredstvom se torej kršitev 17. člena ZKP lahko uveljavlja le v povezavi s takšnimi kršitvami pravice obrambe, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP). Po določilu 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije je obdolžencu "zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist". V 2. odstavku 329. člena ZKP pa je predpisano, da obsega dokazovanje vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Glede na načelo proste presoje dokazov v kazenskem postopku (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo. Zato določbe 3. alinee 29. člena Ustave ni mogoče razlagati tako, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v številnih odločbah v zvezi z ustavno pritožbo.

Prištevnost storilca se domneva in se psihiatrični pregled obdolženca odredi, če obstaja sum, da je njegova prištevnost izključena ali zmanjšana (1. odstavek 258. člena takrat veljavnega ZKP). Izključena ali zmanjšana prištevnost se lahko ugotavlja le s pomočjo izvedenca psihiatra, in to praviloma samo v primeru, kadar je podan sum, da je znatneje prizadeta prištevnost, ki se že bliža bistveno zmanjšani prištevnosti, saj nebistveno zmanjšana prištevnost ne vpliva na storilčevo kazensko odgovornost. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika za zaslišanje izvedenca mag. R.T., ki naj bi se kot psiholog ukvarjal s stanji odvisnosti zaradi iger na srečo in ki je v svojem mnenju z dne 20.1.1994 (ki ga je pribavila obramba sama) ugotovil obsojenčevo odvisnost od igralnih avtomatov. Prvostopno sodišče je v sodbi (na 7. in 8. strani) navedlo razloge za zavrnitev tega dokaza, pritožbeno sodišče pa je obširneje odgovorilo na pritožbeno navedbe glede potrebe odrejanja izvedenstva zaradi ugotavljanja obsojenčeve prištevnosti. Obe sodišči sta na podlagi obsojenčevega ravnanja v času storitve in v teku kazenskega postopka in na podlagi drugih izvedenih dokazov ocenili, da ni podlage za sum, da bi bila njegova prištevnost izključena ali zmanjšana. Obsojenec namreč prilaščenih čekovnih blanketov ni izpolnil takoj, pri njihovi izročitvi je G.B. povedal, naj jih ne vnovči, ker mu bo dolg poravnal z gotovino, pomoč psihologa je iskal dve leti po storjenem kaznivem dejanju, svoj zagovor pa je v teku postopka spreminjal. Torej obsojenčeva odvisnost od igralnih avtomatov, ki jo ugotavlja psiholog, še ne pomeni, da obstaja dvom v obsojenčevo prištevnost za storjeno kaznivo dejanje ponarejanja čekov, s katerimi je plačeval svoje izgube pri igralnih avtomatih. Po presoji Vrhovnega sodišča so glede tega v pravnomočni sodbi ugotovljenega odločilnega dejstva, da ni podlage za sum o obsojenčevi prištevnosti, dani dovolj prepričljivi razlogi, oziroma glede resničnosti tega odločilnega dejstva ni nastal takšen precejšen dvom, da bi moralo Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Po povedanem je Vrhovno sodišče ocenilo, da sodišče v izpodbijani sodbi, s tem ko je zavrnilo predlagani dokaz za zaslišanje izvedenca psihologa, oziroma ni po uradni dolžnosti zaslišalo izvedenca psihiatra, ni kršilo 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 17. člena ZKP. Ker torej niso podane kršitve, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).