Jedro

O vračunanju daril se bo odločalo pri delitvi dediščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zgoraj navedeni zapuščinski zadevi izdalo sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo, kaj spada v zapuščino, za dediče pa je razglasilo zapustničinega vdovca J. N., hčerko M. V. B. in hčerko B. Ž., vsakega do 1/3 zapuščine. Ugotovilo je tudi, da je zapustničina hči M. V. B. od zapustnice prejela darilo, in sicer 1/2 nepremičnin parc. št. 1725/1 in 1725/2 k.o. N. J., kar med dediči ni sporno. Ugotovilo je, da je zapustničina hčerka B. Ž.

uveljavljala, naj se v dedni delež zapustničine hčerke M. V. B. darilo vračuna, hkrati pa je tudi sprejelo odločitev o tem, da se navedeno darilo vračuna M. V. B. v njen dedni delež.

Zoper sklep se pritožuje dedinja B. Ž. iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi napačne uporabe materialnega prava, to je določb Zakona o dedovanju (ZD). Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da sodišče ni odločilo, kako naj se dedinji vračunanje darila izvrši. Pomanjkljivo je zapisano, katero premoženje sodi v zapuščino. Ni zapisano, da tudi vrnjeno darilo sodi v zapuščino. Če se ne vrača v zapuščino, bi moralo biti določeno, kako naj se vračuna. Napačen je zadnji odstavek druge točke izreka sklepa, ker nima izvedbe ugotovitve, da se M. V. B. v njen dedni delež vračuna darilo. Očitno je sodišče štelo, da gre za idealno kolacijo, zato bi moralo opraviti izračune in ugotoviti prikrajšanje nujnega deleža in odločiti o vračilu darila tako, da bo nujni delež B. Ž. dopolnjen. Pri delitvi se vračunanje darila ne bo moglo upoštevati, ker ni odločeno, da se darilo vrne v zapuščino in tudi ni odločeno, da mora dedinja M. V. B. izplačati denarni znesek v višini prikrajšanja nujnega deleža. Sklep o dedovanju je pomanjkljiv in v nasprotju z določbami Zakona o dedovanju. Glede na cenitev zapuščine, ki je bila opravljena v zapuščinskem postopku, je bilo pričakovati, da bo sodišče odločilo o vrednosti, ki bi dedinji B. Ž. pripadalo. Cenitev naj bi služila morebitnem dednemu dogovoru, do katerega pa ni prišlo, ali pa pravilni odločitvi sodišča glede na prikrajšanje nujnega deleža, česar izrek sklepa ne zajema.

Pritožba ni utemeljena.

V 162. ZD je določeno, da v zapuščinskem postopku ugotovi sodišče, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Izpeljava te določbe je tudi 214. čl. istega zakona, ki določa vsebino sklepa o dedovanju. V 2. odst. navedenega člena je določeno, kaj mora sklep obsegati. Poleg osebnih podatkov pokojnika, dediča in volilojemnikov mora sklep obsegati navedbo nepremičnin s podatki iz zemljiških knjig ter navedbo premičnin, sklicujoč se popis; glede dedičev razmerje dediča do zapustnika, in, ali deduje kot zakoniti ali kot oporočni dedič; če je več dedičev, pa tudi njihov dedni delež. Poleg tega mora biti odločeno, ali je določitev dediča odložena in, ali je iz določenih razlogov odložena tudi dedičeva pravica. V 3. odst. istega člena je določeno, da če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju.

Upoštevaje zgoraj povedano se izkaže da izpodbijanemu sklepu ni mogoče nič očitati, saj je o vprašanjih, o katerih je v smislu zgoraj povedanega treba odločiti v zapuščinskem postopku, sodišče prve stopnje odločilo. Glede na vsebino pritožbe pa navedena vprašanja tudi niso sporna. Sodišče prve stopnje bo po določbi 216. čl. ZD uradoma odredilo vknjižbo skupne lastnine dedičev glede na 1. odst. 145. čl. ZD v zvezi z 72. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Res je sicer, da sodna praksa v zapuščinskih postopkih doslej praviloma zgoraj navedenih določb ni dosledno uporabljala, pač pa so se v zapuščinskih postopkih reševala tudi vprašanja vračunanja daril, kot tudi vprašanje delitve dediščine tako, da je bilo s sklepom o dedovanju odločeno tudi o teh vprašanjih, če med dediči ni bilo take vrste spora, zaradi katerega bi bila potrebna napotitev na pravdo.

Delitve dediščine v smislu določb 144. in 145. čl. ZD so bile torej opravljene že v zapuščinskem postopku. Vendar pa v teoriji ni sporno, da delitev dediščine ni stvar zapuščinskega postopka, razen če pride do dogovora, kot tudi ni sporno, da se darila vračunajo šele ob delitvi (glej dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, 1991, stran 85, 86, dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 168 in 169 glede vprašanja skupnosti dedičev in delitve, stran 171 glede vračunanja daril, o tej problematiki tudi sodba VS RS II Ips 357/2003 v računalniški evidenci sodne prakse).

Povedano pomeni, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je sklenilo, da se bo o vračunanju daril odločalo v postopku delitve zapuščine. S tem je v pretežni meri odgovorjeno tudi na pritožbene trditve. V obravnavani zadevi iz podatkov v spisu izhaja, da dedinja M. V. B. ni izkoristila pravice, ki ji jo daje 1. odst. 51. čl. ZD, po katerem ima dedič pravico podarjeno stvar vrniti v zapuščino. V tem obsegu so torej pritožbene trditve neupoštevne, saj je vrnitev darila v zapuščino pravica in ne dolžnost dediča. O načinu vračunanja darila in volila pa sicer govorijo določbe 48. čl. ZD, ko se torej vračunanje opravi vrednostno, torej z idealno kolacijo. To, kar zahteva pritožba, se torej nanaša na delitev dediščine na vprašanje načina vračunanja in izvedbe le tega. Kot je bilo že pojasnjeno, bi sodišče prve stopnje o vsem, kar je pritožbi sporno, lahko odločalo, če bi med dediči prišlo do delitve dediščine.

V takem primeru bi torej to upoštevalo v sklepu o dedovanju po že navedenem 3. odst. 214. čl. ZD.

To so razlogi, zaradi katerih je bilo neutemeljeno pritožbo treba zavrniti in sklep potrditi (353. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).