Jedro

Tožnik je zaradi izbrisa trpel običajne, splošno predvidljive nevšečnosti, ki jih je zakonodajalec ovrednotil v pavšalnem znesku odškodnine, ki je bila tožniku že priznana v upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 262.500 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da tožnik nosi toženkine stroške.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navedel je, da se zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode v višini 56.500 EUR nanaša na škodo, ki presega odškodnino, priznano z odločbo upravne enote. Ta odškodnina se nanaša na nepremoženjsko škodo, kar pomeni, da je zahtevek po temelju podan, sodišče pa bi moralo določiti le še višino škode. Obdobje izbrisa je bilo zelo dolgo (113 mesecev) in je imelo zelo negativne posledice za pritožnika. Zahtevek je bil konkretiziran in podprt z navedbami in dokazi. Sodišče bi zato moralo o njem vsebinsko odločiti. Izvedenec psihiater bi moral podati mnenje o tožnikovi osebnosti in o tem, kako se je odzval na izbris in premagoval nastale ovire, ter o strahu, ki ga je doživljal. Sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga. Sodišče se ni opredelilo do okoliščin, s katerimi je utemeljeval zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ni se opredelilo do vsake od posameznih postavk nepremoženjske škode. Škoda je bila še večja, ker tožnik ni vedel, kdaj bodo posledice izbrisa prenehale.

Sodišče ni navedlo razlogov za neizvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, predlaganim za ugotovitev premoženjske škode. V času izbrisa je bil zmožen za delo, v najboljših in najbolj produktivnih letih. Sodišče bi moralo o višini premoženjske škode odločiti po prostem preudarku. Zaradi izbrisa se ni mogel zaposliti. Noben delodajalec ni hotel zaposliti tujca brez stalnega bivališča v Sloveniji, zlasti pa ne tujca, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in ni imel veljavnega dokumenta. Tožnik se ni mogel vrniti v Slovenijo na legalen način. Prikrajšan je vsaj v višini minimalne plače. Z izbrisom so mu nastali dodatni stroški. Ni mogel koristiti osnovnih socialnih pravic. Ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič in postavilo izvedenca, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Ker sodišče ni povzelo tožnikovih pravnih pogledov, ni jasno, v katerih navedbah je tožnik ostal spregledan in se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je kot verodostojno štelo listino GPU-UKP z dne 11. 8. 2000. Sklepanje, da je bila tožniku izrečena kazen izgona tujca iz države, je nepravilno, nevarno in režimsko. Listina ne dokazuje, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in da mu je bil izrečen ukrep izgona. Gre za "sojenje na temelju razmišljanja in vtisa", kar je v nasprotju s poštenim sojenjem na temelju zakona in ne spoštuje domneve nedolžnosti. Sodišče ni opravilo tehtanja, ki se zahteva glede uporabe dokaza, pridobljenega s kršitvijo temeljnih pravic. Iz potrdila z dne 20. 2. 2019 izhaja njegova nekaznovanost. Ugotovitev, da se v več kot sedmih letih bivanja v Sloveniji ni redno zaposlil, je diskriminatorna. Kriterij redne zaposlitve ni edini, ki bi determiniral tožnikovo pravico do odškodnine zaradi izgubljene priloženosti. Sodišče je z nesprejemljivimi razlogi zavrnilo predlog za zaslišanje prič, ki bi potrdile, da je prek družbe, ki jo je lastniško obvladoval, opravljal dejavnost in da je družba prenehala ustvarjati promet zaradi tožnikovega izgona. Priče bi potrdile, da so bile redno zaposlene, da so imele plačane vse prispevke in dajatve iz redne zaposlitve in da je bila delovna doba upoštevana. Odločilo je na podlagi nedovoljenega "hearsay" koncepta. Niti razmišljanja o neurejenosti poslovanja niti o načinu pritožnikovega preživljanja pred ustanovitvijo družbe sodišča ne odvezujejo od ugotavljanja dejanskega stanja. Družba ni bila predmet inšpekcijskega pregleda, tako da ne obstaja pravno upoštevna listina, ki bi potrjevala zaključek o neurejenosti poslovanja. Za razlikovanje med čistim dobičkom in prihodkom bi moralo sodišče postaviti izvedenca. Ugotovitve v zvezi s spremembami v poslovanju po letu 1991 na ozemlju nekdanje Jugoslavije predstavljajo očitno diskriminacijo in popolno neznanje. Sodišče je zanikalo, kar je ugotovilo ESČP v sodbi Kurić in ostali, tj. da so imeli izbrisani ogromno težav v osebnem in zasebnem življenju. Zahteve po formalizaciji oblike pridobivanja dohodka pomenijo diskriminacijo. Diskriminatorna je tudi navedba, da bi tožnik lahko sklenil zakonsko zvezo in tako lažje pridobil dovoljenje za stalno bivanje. Sodišče je arbitrarno odreklo verodostojnost priči A. A. Uporabilo je nedopustne tehnike zasliševanj s polaganjem besed v usta in spremenilo fokus izpovedbe z vprašanji o razlogih za bivanje v hotelu, česar priča ni mogla vedeti. Z ugotovitvami, da ne spoštuje pravil in zato ni verjetno, da bi se strogo držal pravil o dovoljenju za bivanje, da je uvažal poceni blago, zaradi česar poslovanje po letu 1994 ni bilo več tako lukrativno kot prej, in da so okoliščine, da je bil v več kazenskih postopkih, očitno pomenile vsaj zakonski stan, ki je bil podlaga za ukrep prepovedi prebivanja, mu je bila kršena pravica do varstva njegove osebnosti in dostojanstva v postopku. Celoten postopek je obremenjen s šikanoznim ravnanjem očitno zaradi njegove narodnosti, ker da je "izbrisan čefur."

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je po njegovih trditvah nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in ki ni bila poravnana z odločbo upravnega organa, izdano na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP).

6. Neutemeljen je očitek, da zaradi tega, ker sodišče v povzetku tožbenih navedb ni povzelo tožnikovih pravnih pogledov, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodba je pregledna, natančna; tako dejanski kot pravni razlogi so predstavljeni jasno in argumentirano; preizkus njene pravilnosti in zakonitosti je mogoč. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da priznanje odškodnine z odločbo upravne enote predstavlja pravnomočno odločitev pristojnega organa o temelju zahtevka. Po ZPŠOIRSP upravna enota določi odškodnino glede na obdobje izbrisa (7. člen), v sodnem postopku pa se določi ob upoštevanju Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(prvi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP). Sodišče samostojno presoja, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti in obseg škode ter na tej podlagi odloči o zahtevku.

8. Nerazumljiv je očitek, da sodišče ni odločilo o vsebini zahtevka. Z izpodbijano odločbo tožba ni bila zavržena, ampak je bil zahtevek zavrnjen. Tudi iz razlogov sodbe izhaja, da se je sodišče izreklo o utemeljenosti tožbenih navedb in obstoju toženkine odškodninske odgovornosti.

9. V izpodbijani sodbi so podani dopustni razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov, v zvezi s katerimi pritožnik uveljavlja očitek bistvene kršitve določb postopka. Glede izvedenca psihiatrične stroke je sodišče navedlo, da je o doživljanju ter duševnem trpljenju in strahu zaradi tedanjih življenjskih okoliščin kot izrazito osebnih dejstev zaslišalo tožnika, da niti ovrednotenje predloženih listinskih dokazov ni terjalo strokovnega znanja in da z izvedencem ni sprejemljivo širiti trditvene podlage. Dokazna tema, v zvezi s katero je bil podan predlog za izvedenca psihiatrične stroke, je tudi v pritožbi ostala splošno opredeljena. Pritožnik ni navedel, katera dejstva so ostala nedokazana, pa bi jih dokaz z izvedencem lahko potrdil. Glede na to, da dokazni postopek ni potrdil tožbenih trditev, da je bil tožnik zaradi izbrisa izgnan iz države, niti da je vse obdobje izbrisa živel zunaj Slovenije, so v pritožbi zgolj ponovljene navedbe o dolgotrajnem intenzivnem strahu in duševnem trpljenju presplošne, da bi vzbudile dvom o pravilnosti zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Pritožnik tudi ni navedel razlogov, zaradi katerih bi bilo zmotno stališče v izpodbijani sodbi, da dokaz z izvedencem finančne stroke, predlagan za ugotavljanje višine materialne škode, ni bil potreben, ker ni bil dokazan njen obstoj.

10. Neutemeljen je tudi očitek o nesprejemljivi zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje prič, predlaganih za potrditev dejstva, da je tožnik opravljal dejavnost, da so bile redno zaposlene in da je dejavnost prenehal opravljati zaradi izgona. Ker je bilo dejstvo o opravljanju dejavnosti pred izgonom dokazano z drugimi dokazi, izvajanje nadaljnjih dokazov v zvezi z njim ni bilo potrebno. Na kakšen način bi dejstvi, da so bile priče redno zaposlene in da je dejavnost prenehal opravljati zaradi izgona, vplivali na pomembna dejstva, pritožnik ni navedel. 11. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je bil tožnik izbrisan med 26. 2. 1992 in 16. 8. 2001, tj. 113 mesecev, ko je bil star med 34 in 43 let, - da je v Sloveniji stalno bival od 1984 ali začetka 1985, ko je s partnerko, s katero sta se v 1998 poročila, zaživel v zunajzakonski skupnosti, v kateri se jima je 1988 rodila hči, - da ni dokazal, da je bil pred izbrisom v rednem delovnem razmerju, da se je s trgovinskimi posli ukvarjal že pred ustanovitvijo družbe v 1991 – vse od preselitve v Slovenijo (očitno brez formalno-pravno veljavne statusne oblike in posledično brez uradno veljavnih finančnih dokumentov), da je v okviru d. o. o. dejavnost opravljal približno eno leto pred izbrisom, a izgleda, da tudi v tem obdobju finančno poslovanje ni bilo urejeno transparentno in v skladu s pravili (ker ni podal konkretnih navedb o tem, niti predložil najočitnejšega dokaza – izkaza uspeha podjetja), - da je tožnik dokazal, da v Sloveniji ni živel eno leto (in ne celotno obdobje izbrisa), - da ni dokazal, da je bila to posledica izbrisa, ampak je bil posledica tožnikovih (najmanj) neprimernih preteklih ravnanj, - da zato tudi strah zaradi morebitne deportacije na Hrvaško, nevšečnosti zaradi ločenega življenja, strah za preživetje in skrivanje pred vpoklicem v vojsko niso posledica izbrisa, - da glede ostalega obdobja tožnik ni dokazal, da ni živel v Sloveniji (za velik del obdobja je imel vizume ali prijavljeno začasno bivališče; izpovedbi žene, hčere in prič ter tožnikov lastnoročni življenjepis in prošnja), - da ni dokazal, da je družinska skupnost razpadla med izbrisom ali zaradi izbrisa, - da za obdobje po pridobitvi dovoljenja za stalno bivanje ni navedel konkretnih dejstev, ali je bil zaposlen in/ali s kakšno dejavnostjo se je ukvarjal, - da je formalno imel urejen status bivanja, a v manj zanesljivi in manj predvidljivi obliki, povezani s številnimi postopki, - da ni dokazano, da bi bil v teh postopkih posebej odklonilno ali narobe obravnavan, – da ni dokazal, da ni imel osebnega dokumenta, - da ni dokazal, da ni mogel obiskovati prijateljev in sorodnikov v tujini, - da ni dokazal težav z zdravjem ali njihove povezanosti z izbrisom, - da ni bilo ovire za vključitev v zdravstveno zavarovanje, ni pa bil vključen niti pred izbrisom, - da niso izkazane navedbe o težavah pri skrbi za otroka (niso bile zatrjevane konkretne okoliščine, hči in mati/tožnikova partnerka sta imeli slovensko državljanstvo).

12. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, da je tožnik zaradi izbrisa trpel običajne, splošno predvidljive nevšečnosti, ki jih je zakonodajalec ovrednotil v pavšalnem znesku odškodnine.

13. Zaključek, da tožnik ni dokazal, da v obdobju izbrisa (razen tedaj, ko je bil izvrševan ukrep izgona) ni opravljal pridobitne dejavnosti oziroma v kako zmanjšanem obsegu jo je opravljal, temelji na nadaljnjih ugotovitvah, - da je družba obstajala do leta 2000, - da tožnik ni predložil dokazil o poslovanju družbe, - da je dokazal, da je bilo njegovo poslovanje pred izbrisom dobro, a ni dokazal, da bi ustvarjal 1.500 EUR mesečnega čistega dobička oziroma dohodka, niti ni predložil dokazov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na katerikoli nižji znesek, - da je kot edini družbenik in direktor imel možnost prejemati izplačila iz družbe, - da ni izkazal dohodkov pred izbrisom, - da ni izkazal dohodkov in zaposlitve po prenehanju izbrisa, – da odsotnost redne zaposlitve ni avtomatska, nujna in resnična posledica izbrisa, - da niso izkazane tehtne ovire, ki bi mu bile preprečevale zaposlitev.

14. Neutemeljeni so očitki o bistvenih kršitvah določb postopka. Zaključek, da tožnik ni bil izgnan zaradi izbrisa, ne temelji le na listini GPU-UKP z dne 11. 8. 2000, ampak tudi na izpovedbi tožnika, priče B. B., njegove tedanje partnerke in kasneje žene, in ugotovitve, da država ni sistematično izganjala oseb, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ključne so ugotovitve (nasprotne tožbenim trditvam), da je bilo tožniku v obdobju izbrisa izdanih več dovoljenj za bivanje v Sloveniji, da je tožnik sam izpovedal, da je tedaj, ko je imel dovoljenja, bival v Sloveniji in da je sledeč izpovedbi njegove partnerke in hčerke tudi večino ostalega obdobja živel z njima. Dokazna ocena je prepričljiva. Domneva nedolžnosti ni bila kršena. Očitki o nepoštenem sojenju in s tem povezane (diskriminatorne) ocene razlogov niso utemeljeni.

15. Neutemeljeni so očitki o diskriminatornosti razlogov sodbe. Zaključek, da tožnik ni dokazal, da zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni pridobival dohodkov, ne temelji zgolj na ugotovitvi, da pred izbrisom ni bil redno zaposlen. To je le ena od upoštevanih okoliščin. Sicer so ocenjene številne okoliščine iz obdobja pred izbrisom, med njim in kasneje. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o tem, da je sodišče ugotovilo vse pomembne okoliščine in da jih je pravilno ovrednotilo. Dejstvo, da v družbi ni bil izveden inšpekcijski pregled, ne dokazuje, da je bilo poslovanje družbe urejeno. Sicer pa za odločitev ni bistveno, ali je bilo poslovanje urejeno, ampak je odločilna ugotovitev, da tožnik v dokaz dohodkov, ki jih je ustvarjal pred izbrisom, ni predložil listin o poslovanju, katerih obstoj je zahteval zakon. Pritožnik ni utemeljil, na katera dejstva bi vplivala drugačna ocena o verodostojnosti izpovedbe priče A. A. Da razlogov bivanja priča ni mogla poznati, je pritožnik navedel sam; glede obdobja bivanja pa je sodišče ocenilo, kar je priča povedala, in to primerjalo z vsebino in prepričljivostjo drugih dokazov, česar (npr. svoje izpovedbe in njene skladnosti z navedbami, izpovedbe njegove žene) pa pritožnik ni omenil. Diskriminatornost posameznih razlogov sodbe, ki jih izpostavlja pritožba, ni podana. Pritožnikove življenjske izbire niso negativno vrednotene.

16. Razlogi sodbe ne dajejo nobene opore za sklepanje, da je sodišče izhajalo iz napačne razporeditve dokaznega bremena ali da bi bil zahtevani dokazni standard previsok. Enako velja za pritožnikovo oceno, da je bil postopek obremenjen s šikanoznim ravnanjem, povezanim z njegovo narodnostjo. V sodbi so zelo skrbno in natančno ocenjeni dokazi, podani v zvezi s tožbenimi navedbami. Nenazadnje pritožnik ne izpodbija ocene sodišča, da je svojo verodostojnost omajal s postavljanjem nasprotujočih si navedb, bistveno pretiranih navedb, ki jih v izpovedbi ni potrdil, zamolčanjem zanj škodljivih okoliščin, neresnično izpovedjo o nekaterih okoliščinah in spreminjanjem izjav v različnih postopkih glede na potrebe po uspehu v posameznih postopkih.

17. Glede na ugotovljeno dejansko stanje so odločitve o posameznih uveljavljanih oblikah škode pravilne.

18. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben strošek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).