Jedro

Ker se zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša na pravno razmerje, ki izhaja iz drugega razpisa, torej ne izhaja iz spornega pravnega razmerja, nastalega iz upravne odločbe, ki se izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, tožeča stranka s takšno zahtevo ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1710/2000-40 z dne 12.2.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju v zadevi z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila tožeča stranka dne 21.11.2000. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka predlagala naj se toženi stranki prepove podelitev kakršnekoli koncesije za uporabo frekvenčnega pasu od 1710 do 1725 MHz in od 1805 do 1820 MHz in njegovo uporabo ter določi denarno kazen v primeru kršitve te odredbe; začasna odredba naj velja od dneva njene izdaje do sklenitve druge koncesijske pogodbe po javnem razpisu za pridobitev koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra na 900 MHz za opravljanje storitve GSM mobilne telefonije iz leta 1997 (Uradni list RS, št. 71/97) oziroma do sklenitve druge koncesijske pogodbe po ponovljenem razpisu.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje povzema odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v tej zadevi s sklepom, št. I Up 1208/2000-2 z dne 15.1.2001, odločilo o pritožbi tožeče stranke zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1710/2000-34 z dne 29.11.2000, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V nadaljevanju navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločbo tožene strank z dne 15.2.1999, o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM v frekvenčnih pasovih od 890 do 915 in 935 do 960 MHz (razpis za podelitev koncesije je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 71/97). Z zahtevano začasno odredbo, vloženo dne 21.11.2000, pa je predlagala začasno ureditev stanja s prepovedjo podelitve koncesije za uporabo frekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM v frekvenčnem pasu od 1710 do 1725 MHz in od 1805 do 1820 MHz. S tem pa bi, kot navaja sodišče prve stopnje, že posegla v del frekvenčnega spektra v frekvenčnih pasovih od 1710 do 1781,6 MHz in 1805 do 1876,6 MHz, za katerega je tožena stranka objavila razpis v Uradnem listu RS, št. 77/2000 in na podlagi le-tega podelila tri koncesije, med drugim tudi družbi W.W.I. Po presoji sodišča prve stopnje bi s predlagano začasno odredbo tožeča stranka posegla v drugo pravno razmerje (odločba tožene stranke z dne 16.11.2000), ki izhaja iz drugega razpisa (Uradni list RS, št. 77/2000) za podelitev treh koncesij v drugem frekvenčnem pasu. Tožeča stranka pa s tožbo izpodbija podelitev koncesije na podlagi razpisa iz leta 1997. Zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker se ta ne nanaša na sporno pravno razmerje, nastalo iz odločbe z dne 15.2.1999 o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM, katero tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je predmet razpisa iz leta 1997 in iz leta 2000 ista stvar. Gre za isti frekvenčni pas in istega koncedenta. Izdaja začasne odredbe bo morebiti res posegla tudi v pravice drugih, vendar pa je ta poseg nujen za začasno ureditev stanja v tej zadevi. V nasprotnem primeru bo tožena stranka razdelila ves frekvenčni prostor v frekvenčnem pasu 1710 do 1781,6 MHz in 1805 do 1876,6 MHz, ki ga tudi, če bi uspela v upravnem sporu, ne bo mogla več dobiti. Če izvršba sodne odločbe ne bo mogoča, ji bodo nedvomno nastale hujše posledice. Njeno poslovanje bo onemogočeno, saj je gospodarska družba, ki se ukvarja z mobilno telefonijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Odgovor na pritožbo je vložila prizadeta stranka W.W.I., družba za komunikacije d.o.o., L., ki jo zastopajo M.S., A.N. in M.V., odvetniki v L. V odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Navaja, da se zahteva za začasno odredbo nanaša na razmerje iz odločbe, s katero ji je bila podeljena pravica uporabe določenega dela radiofrekvenčnega spektra, na podlagi javnega razpisa (iz leta 2000), za podelitev koncesije za frekvenčno območje 1710 do 1781,6 MHz in 1805 do 1876,6 MHz. Razmerje, ki ga vzpostavlja ta odločba, pa se ne nanaša na tožnika. Te odločbe tožnik sploh ne izpodbija. Tožnik je v zatrjevanem spornem razmerju s toženo stranko glede druge odločbe, izdane na podlagi drugega javnega razpisa za podelitev koncesije (iz leta 1997), opravljenega na podlagi Uredbe o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM (Uradni list RS, št. 49/97). Navaja še, da bi tako njej kot tudi toženi stranki z izdajo predlagane začasne odredbe nastala nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Začasna odredba, kot je urejena v 69. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), ni samostojen pravni institut, temveč je vselej vezan na konkretni predmet samega upravnega spora. Po 2. odstavku 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Če katerikoli od pogojev ni izpolnjen, sodišče zahtevo za začasno odredbo zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo za začasno odredbo zavrnilo, ker tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja spornega pravnega razmerja. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa na podlagi upravnih spisov je predmet tega upravnega spora odločba tožene stranke z dne 15.2.1999, o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM v frekvenčnih pasovih 890 do 915 MHz in 935 do 960 MHz (javni razpis, objavljen v Uradnem listu RS, št. 71/97). Zahteva za izdajo začasne odredbe pa se nanaša na del radiofrekvenčnega spektra v območju 1800 MHz za storitve mobilne telefonije GSM, za katerega uporabo so bile koncesije podeljene na podlagi drugega javnega razpisa (Uradni list RS, št. 77/2000), na katerem tožeča stranka ni sodelovala. Dejstvo je, da sta bila opravljena dva razpisna postopka (na podlagi dveh uredb) in so se temu posledično izdale upravne odločbe o izbiri koncesionarja oziroma podelitvi koncesij v različnih upravnih postopkih. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se zahteva za izdajo začasne odredbe ne nanaša na sporno pravno razmerje, nastalo iz upravne odločbe, ki se izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, zato tožeča stranka s takšno zahtevo ne more uspeti.

Glede na navedeno pa tudi ni pomembno, ali so izpolnjeni še ostali pogoji iz 2. odstavka 69. člena ZUS. Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe o škodljivih posledicah, ki bodo po predvidevanjih tožeče stranke nastale, če zahtevana začasna odredba ne bo izdana.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 73. člena, v zvezi s 1. odstavkom 57. člena in z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.