Jedro

Že iz izpovedb prič, ki sta opravljali naloge načelnika in namestnika načelnika narodne zaščite, izhaja, da tožnik ni bil razporejen k opravljanju nalog narodne zaščite, kar utemeljuje ugotovitev, da tožnik teh nalog ni opravljal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Slovenska Bistrica je zavrnila zahtevek A.A. za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je zahtevek stranka vložila 2. 1. 2013 in vlogi priložila fotokopijo vojaške knjižice in potrdilo Krajevne skupnosti Šmartno na Pohorju z dne 20. 12. 2012. Odločitev je bila sprejeta v ponovljenem postopku odločanja, v katerem je upravni organ upošteval izjavo vlagatelja zahtevka dano na zapisnik z dne 25. 2. 2013 ter njegovo izjavo podano na ustni obravnavi 30. 7. 2014. Zaslišani sta bili tudi priči B.B. in C.C. Ker sta se njuni izjavi glede delovanja vodilnih v narodni zaščiti oziroma delovanja A.A. v narodni zaščiti razlikovali, je upravni organ pridobil izjavo pokojnega D.D. z dne 6. 12. 2006 in po uradni dolžnosti zaslišal še pričo, namestnika načelnika narodne zaščite E.E. ter pričo F.F. Opredelil se je tudi do dokazne vrednosti potrdila Krajevne skupnosti Šmartno na Pohorju z dne 20. 12. 2012, iz katerega je razvidno, da je A.A. v času agresije na RS v letu 1991, opravljal dolžnost kot oboroženi pripadnik narodne zaščite v KS Šmartno na Pohorju. Ker je načelnik narodne zaščite B.B. izjavil, da tega potrdila ni podpisal, upoštevanje tega potrdila v postopku ni obvezujoče (180. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Zaslišan je bil tudi predsednik KS Šmartno na Pohorju, ki je sopodpisal navedeno potrdilo, ki je pojasnil, da je bilo le-to izdano na podlagi izjave C.C. in po podpisu B.B. 2. Prav tako je upravni organ pojasnil, da se je stranka večkrat zanimala, kako pridobiti status vojnega veterana in je po seznanitvi, da kot kurir v KS nima pogojev za priznanje statusa vojnega veterana, svojo izjavo ob vložitvi zahtevka spremenila. Pridobljen je bil tudi dopis Uprave za obrambo Maribor št. 130-5/2013-4 z dne 9. 1. 2013, iz katerega je razvidno, da za A.A. nimajo podatka o njegovem sodelovanju v nobeni strukturi pri obrambi RS. Upravni organ se je opredelil tudi do dokaza, vpisa v vojaško knjižico, iz katerega izhaja A.A.-jeva udeležba v vojni od 27. 6. 1991 do 7. 7. 1991. Pojasnil je, da vpis v vojaško knjižico ni dokazno sredstvo na podlagi katerega bi bilo mogoče priznati status vojnega veterana ter pojasnil tudi način vpisovanja podatkov v vojaške knjižice. Prav tako je v zvezi s tem dokazom pojasnil, da je bil vpis v vojaško knjižico opravljen iz razloga, ker je za potrebe obrambe posodil svoj tovornjak. Prav tako ne vlagatelj zahtevka, ne priči, katerih zaslišanje je predlagal A.A., niso znali pojasniti delovanja stranke v narodni zaščiti. Nasprotujoče so tudi izjave stranke o oborožitvi.

3. Po proučitvi vseh dejstev in dokazov je upravni organ zaključil, da je A.A. v KS Šmartno na Pohorju deloval kot kurir in ne kot pripadnik narodne zaščite. Pojasnil je tudi, da je bila stranka v skladu z določili 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 22. 8. 2014 seznanjena s podatkom o vodstveni strukturi narodne zaščite v krajevni skupnosti in izjavami zaslišanih prič. Seznanjena je bila tudi z dokazno vrednostjo vlogi priloženega potrdila in vsebino dopisa Uprave za obrambo Maribor z dne 9. 1. 2013. Na podlagi navedenih podatkov je upravni organ zaključil, da v postopku niso bili pridobljeni dokazi, da bi v času vojaške agresije na RS vlagatelj zahtevka A.A. opravljal dolžnosti opredeljene v Zakonu o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), zato je bilo treba zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov zavrniti.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper zgoraj navedeno odločitev zavrnil. 5. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in pojasnjuje, da je bila v času agresije na Slovenijo na KS Šmartno na Pohorju edina zaposlena delavka C.C., ki je opravljala funkcije za vse institucije, ki so delovale v okviru KS. Že v letu 1992 je občinskemu sekretariatu za notranje zadeve in obrambo Občine Slovenska Bistrica posredovala seznam 8 krajanov, ki so v KS aktivno sodelovali v času vojne, vendar se je ta seznam na občinskem nivoju izgubil, zato mu je bilo potrdilo izdano šele leta 2012. Pojasnil je svoje mnenje v zvezi s pridobitvijo statusa za določene posameznike, in ki niso sodelovali pri obrambnih nalogah. Takšne postopke je obsodil, zato sedaj nosi posledice. Sklicuje se na potrdilo z dne 20. 12. 2012, vpis v vojaško knjižico in izjave C.C. in pokojnega F.F. Meni, da dokazi v spisu govorijo v prid priznanja statusa vojnega veterana, zato sodišču predlaga, da mu status prizna. Sodišču predlaga, da obe odločbi kot nezakoniti odpravi in tožniku prizna status vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov vojne za Slovenijo.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem se sklicuje na odločitev tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa. Navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi upravnih organov navedenih v obrazložitvah obeh odločb strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

9. Tožnik v sporni zadevi zahteva priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov, na podlagi nalog in dolžnosti, ki jih je opravljal kot pripadnik narodne zaščite tako, da je z lovskim orožjem varoval pomembnejše objekte v Šmartnem na Pohorju, v času vojne za Slovenijo (vloga z dne 2. 10. 2013).

10. Zahtevani status ureja določba 6 alinee 2. člena ZVV, ki določa, da je vojni veteran pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze Republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991, opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.

11. V obravnavanem primeru sodišče, enako kot sta to že pojasnila upravna organa, pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, II U 375/2013-18 z dne 2. 4. 2013. 12. V ponovljenem postopku odločanja je za ugotovitev, ali se tožniku lahko prizna status in pravice vojnega veterana po ZVV, pravno pomembna okoliščina, ali je bil tožnik oborožen pripadnik narodne zaščite v KS Šmartno na Pohorju. To okoliščino je na podlagi napotila in mnenja Upravnega sodišča v sodbi št. II U 375/2013-18 z dne 2. 4. 2013, izraženega v 10. in 11. točki navedene sodbe, ugotavljal tako, da je v dokaznem postopku zaslišal priči B.B. ter E.E., ki sta v KS Šmartno na Pohorju opravljala naloge načelnika in namestnika načelnika narodne zaščite. Izpovedala sta, da v relevantnem obdobju tožnik ni bil razporejen na naloge in dolžnosti oboroženega pripadnika narodne zaščite in da je v vojnem času opravljal naloge kurirja. Ugotovljeno je bilo tudi, da te funkcije zaradi razrešitve ni opravljal F.F., ki ga je v začetku leta 1991 nadomestil E.E. prav tako je bilo ugotovljeno (vpogled v zaslišanje D.D.), da je F.F. v relevantnem času vodil kurirsko službo, ki jo je opravljal tudi tožnik. Da sta pripadnike narodne zaščite na naloge razporejala samo načelnik in namestnik načelnika narodne zaščite, je na zaslišanju izpovedala tudi priča C.C. 13. Po presoji sodišča je glede na izveden dokazni postopek prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da je tožnik v času med 26. 6. do 18. 7. 1991, opravljal naloge kurirja in da je raznašal pozive. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je te naloge izvrševal s svojim vozilom in da je za opravljanje te naloge tožnik, tako kot vsi kurirji, prejel nadomestilo za povračilo potnih stroškov (zaslišanje C.C.).

14. Glede na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka, je po presoji sodišča prvostopenjski organ razjasnil nasprotja med izjavami prič zaslišanih v tem postopku ter se do teh izjav opredelil ter ugotovil, da tožnik v relevantnem času ni opravljal nalog oboroženega pripadnika narodne zaščite v smislu ZVV. Delovanje v narodni zaščiti, tako kot pojasnjujeta tudi upravna organa, je namreč povezano tudi z razporedom državljanov (šesti odstavek 5. člena Zakona o obrambi in zaščiti), ki jo je po 67. členu takrat veljavnega zakona lahko aktiviral načelnik narodne zaščite, poslovodni ali njemu enak organ ali predsednik krajevne skupnosti v soglasju z upravnim organom, pristojnim za obrambne zadeve. Po drugem odstavku navedenega člena je o aktiviranju narodne zaščite v večjem obsegu odločil izvršni svet občinske skupščine, po 68. členu istega zakona pa so državljani opravljali v narodni zaščiti naloge po razporedu, ki ga je določil načelnik narodne zaščite, njegov namestnik ali pomočnik. Tako že izpovedbe B.B. ter E.E., ki sta v KS Šmartno na Pohorju opravljala naloge načelnika in namestnika načelnika narodne zaščite in iz katerih izhaja, da tožnik ni bil razporejen k opravljanju nalog narodne zaščite, utemeljujejo ugotovitev, da tožnik teh nalog ni opravljal. Prav tako je bilo v postopku pojasnjeno, na kakšen način je prišlo do podpisa potrdila KS Šmartno na Pohorju in zakaj tega potrdila, iz katerega naj bi bilo razvidno sodelovanje tožnika kot oboroženega pripadnika narodne zaščite, upravna organa nista mogla upoštevati.

15. Ker tožnik v tožbi ne navaja dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče, ki se z dokazno oceno na kateri temelji v izpodbijani odločbi ugotovljeno dejansko stanje strinja, lahko podvomilo v njeno pravilnost in zakonitost, tudi ponovna presoja zakonitosti dokazov v tem upravnem sporu ni bilo potrebna.

16. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe pravila postopka niso bila kršena in da je odločba pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.