Jedro

Glede na to, da gre za pogojno davčno oprostitev po ZPD, je potrebno striktno upoštevati elemente, ki jih ZPD določa glede izjem plačevanja prometnega davka. Pogoji morajo izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da tudi ob pomanjkanju enega izmed navedenih pogojev pomeni, da pogoji po ZPD za davčno oprostitev oz. znižano davčno stopnjo, niso izpolnjeni.To pa pomeni, da mora biti navedena tudi klavzula o oprostitvi plačila prometnega davka, kot to določa 4. točka 1. odstavka 7. člena ZPD v povezavi s 6. odstavkom 16. člena Pravilnika, glede na to, da se je načeloma prometni davek plačeval od vsakega prometa proizvodov, ki je bil namenjen za končno potrošnjo ter od vsakega prometa opreme (4. člen ZPD). Po presoji sodišča tudi ne gre pritrditi tožnikovim navedbam v zvezi z naravo nakazila fizičnim osebam. Iz upravnih spisov ni razvidno, da je šlo v obravnavanem primeru za posojilo, tožnik pa je za svoje trditve v davčnem postopku dolžan predložiti dokaze (15. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP). Tudi po presoji sodišča je za pravilno opredelitev poslovnega dogodka potrebno predložiti ustrezno listino, iz katere je razviden namen in vsebina poslovnega dogodka. Tako tudi SRS 22. Sama zadolžnica zato tudi po presoji sodišča ne izkazuje narave izplačila in ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine za knjiženje poslovnega dogodka. Sodišče ni posegalo v odločitev obeh davčnih organov v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS , opr. št,. U -I-356/02-14 z dne 23.9.2004, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 109 z dne 8.10.2004) iz razloga, ker je izpodbijana odločba izdana na podlagi 239. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.18/96, dalje ZDavP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tako, da je prvostopenjsko odločbo spremenila v izreku pod točko I.7. tako, da se prvi dan zamude dne 10. 5. 1996, 13. 6. 1996 in 15. 7. 1996 nadomesti z "19. 5. 1996, 17. 6. 1996 ter 19. 7. 1996", v ostalem delu pa je zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Z navedeno odločbo je prvostopni organ opravil inšpekcijski pregled pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leto 1996 in izdal zapisnik po 50. členu Zakona o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. l. SFRJ, št. 48/94 do 27/96, dalje ZAPPNI) ter 74. in 78. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS, št. 47/86, dalje ZUP/86) ter naložil tožniku plačati davek od prometa proizvodov po tarifni št. 2 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 33.507,80 SIT (točka I.1. izreka prvostopne odločbe); plačati davek od prometa storitev po tarifni št. 1 Tarife davka od prometa storitev v znesku 434.635,80 SIT (točka I.2. izreka prvostopne odločbe); plačati davek od prometa storitev po tarifni št. 2 Tarife davka od prometa storitev v znesku 4.238,00 SIT (točka I.3. izreka prvostopne odločbe); obračunati in plačati zamudne obresti od neplačanega davka od prometa proizvodov in storitev iz zgornjih točk (točka I. 4. izreka prvostopne odločbe); plačati zamudne obresti od neplačanega davka od osebnih prejemkov za leto 1996 v znesku 218.803,50 SIT (točka I.5. izreka prvostopne odločbe); plačati davek od osebnih prejemkov za leto 1996 v znesku 341.897,70 SIT (točka I.6. izreka prvostopne odločbe); plačati predpisane zamudne obresti od neplačanega davka od osebnih prejemkov iz zgornje točke (točka I.7. prvostopne odločbe); tožnik mora izvršiti odločbo v roku 30 dni od dneva izvršljivosti odločbe (v točkah I.1. do I. 4.) oziroma od dokončnosti in izvršljivosti (v točkah I.5 do I.7.), sicer se bo odločba prisilno izvršila (točka II izreka prvostopne odločbe).

Pod I.1. Tožnik je po izdanem računu št. 96/0015 z dne 26. 9. 1996 zaračunal AAA d.o.o. gradbeni material v vrednosti 335.077,80 SIT brez obračunanega prometnega davka. Na izdanem računu ni bilo klavzule o oprostitvi plačila prometnega davka, kot to določa 4. točka 1. odstavka 7. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 16/96, v nadaljevanju ZPD) v povezavi s 6. odstavkom 16. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 do 39/93, dalje Pravilnik), po katerem prodajalec na računu o prodaji proizvodov vpiše klavzulo, da so bili proizvodi prodani brez obračunanega davka od prometa proizvodov oziroma po nižji davčni stopnji na podlagi kupčeve izjave (napiše št. in datum izjave). Tožena stranka povzema kot pravilno ugotovitev prvostopnega organa, da če katerikoli izmed predpisanih pogojev iz 7. člena ZPD ni izpolnjen, je treba obračunati in plačati davek po predpisani stopnji. Ker je obveznost plačevanja davka obveznost javnega prava, je treba obstoj vsebinskih pogojev za davčno oprostitev izkazati z izpolnitvijo vseh formalnih pogojev, saj se na podlagi 4. člena ZPD davek od prometa proizvodov plačuje od vsakega prometa proizvodov namenjenih za končno potrošnjo, kamor se šteje vsaka prodaja, če ni z ZPD drugače določeno, zato je pravilen zaključek prvostopnega organa, da tožnik ni izpolnil pogojev za oprostitev plačila prometnega davka. Pod I.2. Tožnik je s pogodbo št. 287/96 z dne 18. 7. 1996 prevzel od AAA d.o.o. dne 1. 8. 1996 izvajanje družbene prehrane in nabavljal nekatere pijače in živila za opravljanje gostinske dejavnosti s prometnim davkom. Davčna osnova pri prodaji jedi in pijač v gostinstvu je razlika med realizirano vrednostjo prodaje jedil in pijač ter nabavnimi stroški živil in pijač le ob pogoju, če gostinec vodi predpisane evidence po 63. členu Pravilnika. Če takšnih evidenc, s katerimi bi dokazal upravičenost uporabe zmanjšanja davčne osnove, gostinec ne zagotavlja, plačuje davek od prodajne vrednosti jedil in pijač, in ne more uveljaviti znižanja davčne osnove po 10. točki 24. člena ZPD. Glede na ugotovitve, da tožnik ni vodil evidenc o stanju, povečanju zalog in porabi živil in pijač po vrstah, količinah in merskih enotah in vrednostih, na podlagi listin o nabavi oziroma izdaji, ter evidenco o realizaciji iz naslova jedi in pijač, je prvostopni organ pravilno obračunal davek od prometa storitev po stopnji 5 % od celotne realizirane vrednosti pri prodaji jedil in pijač. Iz dokumentacije je razvidno, da je tožnik opravljal dejavnost družbene prehrane v svojem imenu in za svoj račun, saj je nabavljal živila in pijače in v svojem imenu fakturiral drugi pravni osebi prodajo jedil (malic) in pijač, od 1. 7. 1996 pa zaposloval delavce družbene prehrane. Tožena stranka se sklicuje na določbo 2. odstavka 20. člena ZPD in 30. člen ZPD (pravilno 23.) glede splošne davčne osnove za davek od prometa storitev, do katerih je določba 10. točke 1. odstavka 24. člena ZPD specialna in njeno izvrševanje ureja 63. člen Pravilnika, po katerem se davčna osnova od prodaje jedil in pijač pri zavezancu, ki opravlja gostinsko dejavnost ugotovi tako, da od vrednosti realizirane prodaje jedi in pijač odšteje porabo živil in pijač, ki jih je nabavil s plačanim prometnim davkom.za kar pa mora zagotoviti ustrezne evidence (2. odstavek 63. člena Pravilnika). V kolikor s predpisano evidenco ne izkazuje porabe, ni upravičen do znižane davčne osnove po 10. točki 1. odstavka 24. člena ZPD ter je dolžan prometni davek obračunati in plačati po bruto realizaciji (23. člen ZPD). Zgolj dejstvo, da naj bi delavci družbene prehrane ne bili zaposleni pri tožniku, po mnenju tožene stranke ne utemeljuje zaključka, da je tožnik opravljal dejavnost v svojem imenu in za tuj račun (da naj bi nastopal v vlogi komisionarja, ki naj bi ne ustvaril nobenega prihodka, za kar tožnik ni predložil dokazov). Pa tudi sicer tožnik ne oporeka ugotovitvam prvostopnega organa, da je z navedeno pogodbo prevzel izvajanje družbene prehrane in dosegel realizacijo pri prodaji, niti ne ugotovitvam, da je nabavljal živila in pijačo in v svojem imenu fakturiral prodajo jedil in pijač drugi pravni osebi. Sicer prvostopni organ ni navedel številk izdanih faktur drugi pravni osebi (BBB), kar po mnenju tožene stranke pomeni kršitev postopka, vendar glede na celotno ugotovljeno dejansko stanje ne vpliva na pravilnost odločitve o stvari Pod I.3. Tožnik ni pravočasno plačal akontacije prometnega davka (po izdanem računu št. 96/0001 z dne 6. 9. 1996) v znesku 244.660,20 SIT, ko je bil prvi dan zamude plačila 21. 9. 1996, ter je navedeno obveznost poravnal pri kumulativnem obračunu za obdobje od 1. 4. 1996 do 30. 9. 1996 in sicer 20. 10. 1996. Glede plačevanja obveznosti iz naslova manj plačanih prometnih davkov, je prvostopni organ upošteval 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ , št. 29/78 in 39/85), ki glede obračunavanja obresti in stroškov določa, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob takem načinu poračunavanja davčnega dolga dolžnik dolguje iz naslova glavnice (davka na promet storitev) znesek 4.238,00 SIT. Pod I.4. Na pravni podlagi 46. člena ZPD je tožnik dolžan plačati zamudne obresti od manj plačanega prometnega davka, obračunanega od prvega dne zamude plačila do dneva plačila na podlagi Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 14/92 in 13/93, dalje ZOMZO) v skladu z Odredbo o načinu obračunavanja zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 14/92, popr.17/92) in od 5. 8. 1995 pa na podlagi Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95, dalje ZPOMZO) ter Sklepom o temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 1/96). Pod I. 5. in I. 6. Tožnik je nakazoval nekaterim fizičnim osebam na tekoče račune pri banki CCC, Ekspozitura C, določene zneske, ki jih je opredelil kot nakazila na podlagi sklenjenih posojilnih pogodb, ki pa davčnemu organu niso bile predložene na vpogled, niti ni bil predložen obračun obresti od posojil. Delavci so bili zaposleni pri AAA d.o.o. . Prvostopni organ ugotavlja, da so bila nakazila opravljena na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, s tem pa se strinja tudi tožena stranka. Pri tem se sklicuje določbe 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 in 29/94, dalje ZGD) in Slovenske računovodske standarde (SRS 21 in 22). Po ugotovitvi prvostopnega organa se izplačila delavcem v letu 1996, ki temeljijo na neverodostojnih knjigovodskih listinah, štejejo kot izplačila drugih prejemkov, vključno z nagradami in podobnimi prejemki, na podlagi 4. točke 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 7/95, v nadaljevanju ZDoh), po katerem je zavezanec za davek od osebnih prejemkov fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki, kamor davčni organ šteje prejemke fizične osebe, ki jih ni mogoče šteti kot plača ali druge prejemke iz delovnega razmerja. Tožena stranka se strinja z razlogi prvostopnega organa, da gre za izplačila na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, vendar bi jih bilo treba opredeliti kot prejemke na podlagi 1. alinee 1. odstavka 16. člena ZDoh ter jih obdavčiti po progresivni lestvici davka od osebnih prejemkov iz 1. odstavka 18. člena ZDoh (in ne po enotni stopnji 25 %), vendar ob upoštevanju prepovedi reformatio in peius, sprejema odločitev prvostopnega organa kot pravilno. Prvostopni organ je pravilno na podlagi 107. členom ZDoh ugotovil, da bi tožnik moral obračunati in plačati v letu 1996 davek od osebnih prejemkov, da pa je zavezanec za dohodnino fizična oseba (5. člen ZDoh), zato je obveznost plačila davka pri tožniku z zaključkom obračunskega leta prenehala, dolžan pa je plačati zamudne obresti od neplačanih davkov od osebnih prejemkov po 113. členu ZDoh, od prvega dne zamude plačila do zadnjega dne v koledarskem letu, po koncu leta pa je obveznost za zamudo prešla na davčni organ. Za delavce, ki pa niso rezidenti Republike Slovenije in nimajo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, je prvostopni organ pravilno odločil da mora tožnik na podlagi 107. člena ZDoh plačati tudi davek od osebnih prejemkov (v višini 341.897,70 SIT). Pod I.7. Poleg manj plačanega davka od osebnih prejemkov iz točke I.6. je tožnik dolžan v smislu 46. člena ZPD in 113.člena ZDoh zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude do dneva plačila na podlagi ZPMZO oz. ZPOMZO. Prvostopni organ pa je napačno določil prvi dan zamude, saj to ni datum izplačila prejemka, temveč četrti dan od datuma izplačila (3. odstavek 107. člena ZDoh), zato tožena stranka v tem delu popravlja odločitev prvostopnega organa (pod točko I.7.). Glede ostalih zamudnih obresti je po mnenju tožene stranke prvostopni organ navedel pravilno pravno podlago in stopnjo in pravilno ugotovil datum zapadlosti.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Glede manjkajoče klavzule na računu št. 96/0015 z dne 26. 9. 1996 navaja, da je prišlo do pomote oz. je nastala zaradi tiskarske napake pri izpisovanju računa, da pa je bilo blago dejansko uporabljeno za nadaljnjo reprodukcijo. V zvezi s pogodbo št. 287/96 z dne 18. 7. 1996 navaja, da je prevzel od AAA d.o.o. izvajanje družbene prehrane ter nabavljal pijače in živila za opravljanje gostinske dejavnosti s prometnim davkom. V konkretnem primeru gre za formalizem tožene stranke, ko ugotavlja, da tožnik ni vodil ustreznih evidenc po 63. členu Pravilnika. Tožnik je že v času inšpekcijskega pregleda navajal, da med njima še ni bila pripravljena vsa potrebna knjigovodska evidenca, ter da bodo vse pomanjkljivosti odpravljene. Tožnik opravljanje družbene dejavnosti ni prevzel na svoj račun, ampak je to dejavnost opravljal na račun podjetja AAA d.o.o. To je razvidno, ker delavci družbene prehrane niso bili pri njemu zaposleni in je šlo za komisijsko pogodbo, ter da je kot komisionar obdavčen le glede ustvarjenih prihodkov, ki jih v tem obdobju ni ustvaril. Glede nakazil fizičnim osebam na njihove tekoče račune, je šlo za posojila fizičnim osebam, ki je lahko sklenjeno tudi na podlagi ustne pogodbe, ter ni potrebna pisna oblika. Listina za vknjižbo pa je bila ustrezna in po SRS, saj je poslovni dogodek knjižil na podlagi zadolžnic, to je podpisov, prejemov oziroma potrdil o nakazilu, kjer je razvidno, zakaj je določen delavec prejel kakšen znesek in tudi da gre za posojilo, ki je bilo nakazano na račun delavca. To je razvidno tudi iz prenosnega naloga za nakazilo. Tožnik ugovarja tudi plačilu zamudnih obresti in predlaga, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke in vrne prvostopnemu organu zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo, ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, in se sodišče v celoti strinja z razlogi, s katerimi je svojo odločitev utemeljila tožena stranka in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, tudi sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS). Strinja se tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača razloge tožnika in jih istih razlogov zavrača tudi sodišče, pri tem pa še dodaja: Glede na to, da gre za pogojno davčno oprostitev po ZPD, je potrebno striktno upoštevati elemente, ki jih ZPD določa glede izjem plačevanja prometnega davka, kar pomeni, da smejo osebe, navedene v 1. odstavku 7. člena ZPD prodajati proizvode iz 1. do 3. točke 1. odstavka 6. člena ZPD kupcem iz 6. člena ZPD in proizvode, za katere je določena znižana davčna stopnja le pod pogoji, ki so navedeni v točkah 1. do 4. navedenega odstavka 7. člena ZPD. Pogoji morajo izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da tudi ob pomanjkanju enega izmed navedenih pogojev pomeni, da pogoji po ZPD za davčno oprostitev oz. znižano davčno stopnjo, niso izpolnjeni.To pa pomeni, da mora biti navedena tudi klavzula o oprostitvi plačila prometnega davka, kot to določa 4. točka 1. odstavka 7. člena ZPD v povezavi s 6. odstavkom 16. člena Pravilnika, glede na to, da se je načeloma prometni davek plačeval od vsakega prometa proizvodov, ki je bil namenjen za končno potrošnjo ter od vsakega prometa opreme (4. člen ZPD). Zavrniti je tudi tožbene navedbe, da je tožnik nastopal v vlogi komisionarja, saj za takšno opredelitev statusa tožnika ni podlage v upravnih spisih, pa tudi sicer je bil dolžan voditi ustrezne evidence za ugotovitev davčne osnove od prodaje jedil in pijač po 63. členu Pravilnika. Po 2. odstavku 20. člena ZPD se prodaja pijač in drugih proizvodov gostinske dejavnosti, razen tobačnih izdelkov, šteje za storitveno dejavnost. Po 23. členu ZPD je osnova za davek od prometa storitev znesek plačil za opravljeno storitev, ki ne vsebuje davka od prometa storitev, plačan z denarjem, v naravi ali z nasprotno storitvijo, s tem, da je z zneskom plačila mišljeno celotno bruto plačilo (2. odstavek 23. člena ZPD). Posebnost davčne osnove za davek od prometa storitev po 10. točki 1. odstavka 24. člena pa je v prodajni ceni, zmanjšani za nabavno ceno pijač on drugih proizvodov vključno z davkom od prometa proizvodov, ki ga je izvajalec gostinskih storitev plačal pri nabavi, ob pogoju, da zavezanec zagotavlja podatke za izračun davčne osnove (63. člen Pravilnika). Po navedeni določbi mora zaradi zagotavljanja podatkov za izračun davčne osnove voditi evidenco o stanju, povečanju oz. zmanjšanju zalog živil in pijač po vrsti, količini, merski enoti in vrednosti (blagovno knjigovodstvo) na podlagi listin o nabavi oz. izdaji ter ločeno evidentirati prodajo jedil in pijač. Takšne evidence tožnik niti ne zatrjuje, da bi jo vodil. Po presoji sodišča tudi ne gre pritrditi tožnikovim navedbam v zvezi z naravo nakazila fizičnim osebam. Iz upravnih spisov ni razvidno, da je šlo v obravnavanem primeru za posojilo, tožnik pa je za svoje trditve v davčnem postopku dolžan predložiti dokaze (15. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP). Tudi po presoji sodišča je za pravilno opredelitev poslovnega dogodka potrebno predložiti ustrezno listino, iz katere je razviden namen in vsebina poslovnega dogodka. Tako tudi SRS 22.1., po katerih morajo biti vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, poslovne knjige pa morajo kazati opravljene posle in finančni položaj podjetja. Po SRS 21.5. pa mora izvirna knjigovodska listina o poslovnem dogodku biti sestavljena na kraju in ob času njegovega nastanka, in jo sestavijo osebe, ki sodelujejo pri njem, z določeno vsebino in sicer ime in po potrebi naslov pravne osebe oziroma fizične osebe, ki izda listino, ime in številko ter po potrebi tudi šifro listine, datum in kraj izdaje, imena oseb, ki sodelujejo v poslovnem dogodku oziroma so pooblaščene predstavljati sodelujočem poslu, oznaka stroškovnih mest, podlago za poslovni dogodek, opis poslovnega dogodka z natančno predstavitvijo njegove vsebine, podpise oseb pooblaščenih za podpise take listine in še druge podatke odvisne od okoliščin. Knjigovodska listina pa je po SRS 21.9. verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Zato tožnikovi razlogi, da zadošča že zgolj ustna pogodba, kar za samo veljavnost tako sklenjenega pravnega posla sicer med strankam zadošča, ne zadošča za davčne namene oz. za evidentiranje poslovnega dogodka, ki ima za posledico spremembo v sredstvih podjetja. Po SRS 21.1. pa se knjigovodska listina sestavi za vsak poslovni dogodek, ki se v zvezi s poslovanjem podjetja pokaže v spremembi sredstev ali obveznosti do virov sredstev ali po nastanku odhodkov in prihodkov, kar pomeni, da poslovne listine ne more nadomestiti ustni dogovor. Sama zadolžnica zato tudi po presoji sodišča ne izkazuje narave izplačila in ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine za knjiženje poslovnega dogodka.

Sodišče ni posegalo v odločitev obeh davčnih organov v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS , opr. št,. U -I-356/02-14 z dne 23.9.2004, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 109 z dne 8.10.2004) iz razloga, ker je izpodbijana odločba izdana na podlagi 239. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.18/96, dalje ZDavP) v zvezi s 50. členom Zakona o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. l. RS, št. 48/94 do 27/96, dalje ZAPPNI) ter 74. in 78. člena ZUP/86. Po določbi 239. člena ZDavP se postopki, v katerih je bil izdan zapisnik po 50. členu ZAPPNI dokončajo po določbah, ki so veljale do začetka uporabe tega zakona, torej po ZUP/86 in ZAPPNI, zato po presoji sodišča posledice razveljavitve 406. člena ZDavP na obravnavani upravni spor ne posegajo.

Zato je po presoji sodišča odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena in je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.