Jedro

Za status otroka, rojenega staršem, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1. in 2. člena ZZVN, je bistvena njegova osebna povezanost in s tem tudi izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom v smislu ZZVN, ki trajajo zoper starše ali tistega od staršev, s katerim otrok ob rojstvu in v času trajanja prisilnih ukrepov ali prisilnih dejanj živi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 147/99-6 z dne 7.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.2.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 21.7.1997, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - osebe, rojene v izgnanstvu, ker je bilo ugotovljeno, da je bil od staršev tožnice izgnan le oče, njena mati pa v času okupacije ni bila izgnana, temveč je živela v B. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavanem primeru sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbi 3. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, v nadaljevanju ZZVN), ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa. Ker je priznanje uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja odvisno od vprašanja, ali so bili tožničini starši izpostavljeni prisilnim dejanjem ali ukrepom, ki jih kot pravno relevantne določa ZZVN, je zato v tem primeru sporno tudi, ali je odhod tožničine matere iz S. posledica takšnega prisilnega ukrepa bolgarskih okupacijskih oblasti. Za priznanje statusa po ZZVN je potrebno izkazovati okoliščine povezane z ravnanjem okupatorja, ki ga je ta izvajal neposredno nad osebo, za katero se ugotavlja tak status. Le na podlagi zatrjevanja tožničine matere o tem, da so bili prisiljeni z najnujnejšimi stvarmi zapustiti S. in ob pomanjkanju drugih dokazov, ki bi kazali na s strani okupatorja podano silo, da ji je bilo onemogočeno nadaljnje bivanje v S. oziroma v kraju stalnega prebivališča, po presoji sodišča ni mogoče sklepati, da se je iz S. izselila zaradi takšne, s strani okupatorja podane prisile, pravno relevantne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je sodba enostranska in nepopolna. V sodbi ni nikjer naveden njen oče L.K., ki je bil izpostavljen prisilnim dejanjem in ukrepom okupatorja. Oče je bil 4.7.1941 izgnan iz Slovenije v S., kar izhaja iz dopisa Arhiva RS. V izpodbijani sodbi pa se omenja samo status njene matere, ki je samo eden od staršev. Ne glede na to, da se je oče v B. med vojno poročil z njeno materjo, Srbkinjo, s tem ni prenehal biti izgnanec, kar dokazuje -tudi to, da se je vpisal v OF slovenskega naroda v Srbiji oziroma v Kulturno društvo F.R. Tudi iz kartoteke repatriirancev je razvidno, da je bil oče prijavljen kot izgnanec v S. za vrnitev v Slovenijo. Ne glede na to, da se njeni materi ne priznava statusa, pa je po njenem mnenju po določbah ZZVN dovolj argumentov, da se ji prizna uveljavljani status žrtve vojnega nasilja in s tem tudi upravičenost pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN in sicer osebe, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja v smislu določb ZZVN. Status žrtve vojnega nasilja iz tega naslova pridobi oseba, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ZZVN. ZZVN v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 1. odstavku 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov izselile (izgnanec). Novela ZZVN-B (Uradni list RS, št. 44/96), ki je že veljala v času odločanja prvostopnega upravnega organa, pa je kot žrtev vojnega nasilja opredelila tudi osebo, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1. in 2. člena ZZVN.

Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je treba tudi po presoji pritožbenega sodišča posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za drugačno odločitev. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožnica ni izkazala, da bi bila njena mati neposredno izpostavljena nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom v smislu 1. in 2. člena ZZVN, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, da so zoper njo takšni prisilni ukrepi ali nasilna dejanja okupatorja, agresorja ali njegovih sodelavcev trajali. Ker je uveljavljani status žrtve vojnega nasilja odvisen od vprašanja, ali so bili tožničini starši izpostavljeni prisilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem iz 1. in 2. člena ZZVN, je bila po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru, ko tožnici ni uspelo dokazati, da je bila njena mati dejansko izpostavljena takšnim ukrepom ali dejanjem, ki jih kot pravno relevantne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa ZZVN, pravilna in temelji na zakonu.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati tožničin ugovor, da pa je bil prisilno izgnan iz Slovenije v Srbijo njen oče, kar bi se po njenem mnenju moralo upoštevati pri odločitvi v tej zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča je za status otroka, rojenega staršem, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1. in 2. člena ZZVN, bistvena njegova osebna povezanost in s tem tudi izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom v smislu ZZVN, ki trajajo zoper starše ali tistega od staršev, s katerim otrok ob rojstvu in v času trajanja prisilnih ukrepov ali prisilnih dejanj živi. Zato po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru, ko se je tožnica rodila v B. materi, ki je živela v B. in za katero ni dokazano, da so zoper njo trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja v smislu 1. in 2. člena ZZVN in tudi ni sporno, da je z materjo ves čas tudi živela, na uveljavljani status žrtve vojnega nasilja ne more vplivati zatrjevana okoliščina, da je njen oče kot izgnanec živel v Srbiji.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.