Jedro

Tožnika ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred. Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca.

Ker sta primerjani delovni mesti sistemizirani na različnih organizacijskih nivojih, ne more biti utemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, oziroma pritožbeni očitek, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom opr. št. I Pd 297/2022 z dne 22. 10. 2025.

II.Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta sklepa toženke z dne 16. 3. 2022 in 1. 3. 2022 nezakonita in se razveljavita (I/1. točka izreka sodbe), da je toženka dolžna tožnika za čas od 1. 1. 2017 do 30. 11. 2018 uvrstiti v 32. plačni razred, od 1. 12. 2018 do 31. 12. 2018 v 35. plačni razred in od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2021 v 36. plačni razred (I/2. točka izreka sodbe), ter da mu mora za navedena obdobja plačati razliko med pripadajočo in izplačano plačo, z obrestmi (I/3. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da toženki povrne odmerjene stroške postopka (II. točka izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom z dne 22. 10. 2025).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v tem sporu res ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta, vendar tega ne zahteva. Vtožuje plačilo premoženjske škode zaradi protipravnega ravnanja toženke, o čemer sodišče mora odločiti v individualnem delovnem sporu. Toženka je kršila zakonske določbe o razvrščanju delovnih mest in nazivov v plačne razrede. Napačno je stališče, da odločanje o skladnosti akta o sistemizaciji z zakonom in URS ne more biti predmet individualnega delovnega spora. Stroga formalistična omejitev odločanja o zakonitosti in ustavnosti sistemizacije toženke na kolektivne spore, bi za javne uslužbence pomenila izgubo možnosti uveljavljanja sodnega varstva (23. člen URS) v zvezi s svojimi individualnimi pravicami. Primerjani delovni mesti sta po kriterijih, ki jih določa 9. točka 2. člena ZSPJS in 14. člen Kolektivne pogodbe o skupni metodologiji za uvrščanje orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede, enaki oziroma enako zahtevni (ne glede na minorna odstopanja). Kljub temu je tožnikovo delovno mesto uvrščeno v nižji izhodiščni plačni razred. Sodišče bi moralo odločiti o primerljivosti delovnih mest z vidika delovnih nalog, ocene tveganja, vrste in stopnje izobrazbe ter zahtevanih pogojev. Pri tem bi ugotovilo kršitev načela enakosti pred zakonom in kršitev načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih. Izhajalo je iz napačne primerjave s tipičnim delovnim mestom (TDM) 34, kamor je uvrščena večina delovnih mest kriminalistični inšpektor specialist SKP. Delovno mesto, s katerim se je primerjal tožnik, je imelo v sistemizaciji šifro 72470 in je tako kot tožnikovo spadalo pod TDM 33. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi A. A., da bi tožniku lahko odredil vse naloge delovnega mesta, na katerega je bil razporejen, in tudi vse naloge delovnega mesta, s katerim se tožnik primerja. Kakšno delo je opravljal tožnik, v tem sporu sicer ni pomembno. Ključno je, da sistemizacija z vidika plačila enači vse javne uslužbence, ki opravljajo delo na enakem delovnem mestu. Ker je sodišče zmotno štelo, da je tožnik umaknil tožbo za obdobje od 1. 5. 2018 do 30. 11. 2018 in da jo je kasneje ponovno vložil, je napačno odločilo o zastaranju zahtevka za navedeno obdobje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 10. 2021 zahteva uvrstitev v en plačni razred višje in s tem povezano plačilo razlike v plači. Zatrjuje, da je delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist, na katerega je razporejen v Ministrstvu za notranje zadeve, Policija, Generalna policijska uprava (GPU), Uprava kriminalistične policije, ..., uvrščeno en plačni razred nižje kot primerljivo delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist SKP, ki je sistemizirano v posameznih upravah kriminalistične policije na regionalni ravni. Utemeljuje, da je toženka v nasprotju z 9. točko 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) ti primerljivi delovni mesti različno ovrednotila in umestila v različna plačna razreda.

6.Za čas pred 11. 4. 2017 in od 1. 5. 2018 do 30. 11. 2018 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Pritožbena navedba, da ta odločitev za obdobje od 1. 5. 2018 do 30. 11. 2018 ni pravilna, ni bistvena za pritožbeni preizkus in se pritožbeno sodišče do nje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Kot bo namreč obrazloženo v nadaljevanju, ni podana pravna podlaga, ki bi utemeljevala ugoditev tožbenemu zahtevku, zato bi ga bilo treba v vsakem primeru zavrniti.

7.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da tožnika ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred. Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca.1 Glede na obrazloženo je tožbeni zahtevek v I/1. in I/2. točki izreka utemeljeno zavrnjen.

8.Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju uvrščen v tisti plačni razred, ki je bil v veljavni sistemizaciji določen za delovno mesto, na katerega je bil razporejen.2 Tožnik se dejansko ne strinja z določitvijo takšnega plačnega razreda v sistemizaciji, torej z vrednotenjem njegovega delovnega mesta. Meni, da bi moralo biti ovrednoteno enako kot delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist SKP, s katerim se primerja. V pritožbi vztraja, da je toženka v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS - URS) in pravico do enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS) umestila primerljivo delovno mesto za en izhodiščni plačni razred višje kot tožnikovo delovno mesto. S tem je po mnenju tožnika ravnala protipravno, zato mu mora plačati razliko v plači kot premoženjsko škodo.

9.Osnovna plača javnega uslužbenca se določi s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena ZSPJS). Načelo enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih je realizirano preko 12. člena ZSPJS na način, da se ob upoštevanju skupne metodologije ovrednotijo orientacijska delovna mesta in nazivi, ki so podlaga za primerjavo v plačnih skupinah in med plačnimi skupinami. Delovna mesta in nazivi se uvrstijo v plačne razrede glede na uvrstitev orientacijskih delovnih mest in nazivov, uvrstitev ovrednotenih orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede pa se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor (prvi odstavek 13. člena ZSPJS). Delovna mesta oziroma nazivi se v sistemizacijah uvrščajo v plačne razrede v skladu z uvrstitvijo v kolektivni pogodbi za javni sektor in kolektivno pogodbo, ki velja za uporabnika proračuna (četrti odstavek 13. člena ZSPJS).

10.Toženka se je glede določitve izhodiščnega plačnega razreda obravnavanih delovnih mest v sistemizaciji sklicevala na realizacijo spremembe uvrstitve delovnih mest v plačne razrede na podlagi I. točke Stavkovnega sporazuma (Ur. l. RS, št. 40/2016), Uredbe o spremembi Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 44/2016) in Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l RS, št. 51/2016).3 Tožnik temu dejstvu ni oporekal, vztrajal je le, da pri vrednotenju njegovega delovnega mesta ni bila ustrezno upoštevana zahtevnost nalog in s tem povezana zahtevana usposobljenost, odgovornosti, pooblastila in omejitve, psihofizični in umski napori ter vplivi okolja (9. točka 2. člena ZSPJS).

11.Tožnik je navajal, da se delo na primerjanih delovnih mestih izvaja na različnih nivojih. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da pooblastila in odgovornosti kriminalističnega inšpektorja specialista v okviru GPU niso večja kot pri kriminalističnem inšpektorju specialistu SKP na regionalni ravni, kar pa po oceni pritožbenega sodišča niti ni odločilno. Ključnega pomena je namreč, da že zaradi upoštevanja dejstva, da sta primerjani delovni mesti sistemizirani na različnih organizacijskih nivojih, ne more biti utemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, oziroma pritožbeni očitek, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je, kot že navedeno, pri sprejemu sistemizacije upoštevala vse relevantne pravne podlage. Posledično torej ni podano protipravno ravnanje toženke oziroma ni podana njena odškodninska odgovornost za vtoževano plačilo prikrajšanja pri plači. Tudi v I/3. točki izreka izpodbijane sodbe je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12.Pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo ne predstavlja okoliščin, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti kršitev 23. člena URS.

13.Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče upoštevaje prvi odstavek 360. člena ZPP ni opredelilo, ker niso odločilnega pomena za spor (zatrjevana napačna primerjava s TDM 34; izostanek dokazne ocene izpovedi A. A.; katere naloge je opravljal tožnik itd.).

14.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo (v zvezi s popravnim sklepom opr. št. I Pd 297/2022 z dne 22. 10. 2025) potrdilo (353. člen ZPP).

15.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njene (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženki pripada 625 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 Odvetniške tarife - OT) in 12,5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 382,50 EUR.

-------------------------------

1Smiselno prim. VIII Ips 55/2020.

2Pravilno so bila upoštevana tudi napredovanja v plačne razrede in nazive.

3V zadevi VIII Ips 22/2025 (ki se sicer nanaša na plačilo za dejansko delo) je pravno podlago spora predstavljala ista sistemizacija kot v tem sporu. V opombi št. 6 citiranega judikata je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da je toženka v sistemizaciji upoštevala relevantne pravne podlage (tj. citirani stavkovni sporazum, uredbo in aneks št. 2).