Jedro

Samovoljno ravnanje, ki je tožnici povzročilo škodo, četudi je s tem bilo odpravljeno nezakonito stanje (črna gradnja), ne more uživati pravnega varstva. Toženec je imel za vzpostavitev zakonitega stanja na voljo ustrezne upravne postopke.

Glede na višino tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi bilo dopolnjevanje izvedenskega mnenja zaradi pripomb pritožnika ob dejstvu, da je bil izvedenec celo zaslišan na obravnavi, ter, upoštevajoč naravo pritožnikovih pripomb, nepotrebno zapletanje dokaznega postopka, pri čemer sorazmernost med zagotovitvijo varstva pravic ter ekonomičnostjo postopka, ne bi bila podana.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči plačati 1.591,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu plačilo 1.150,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2002 dalje do plačila, vse v 15 dneh ter plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 1.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sodbi se pritožuje toženec iz vseh razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) tožeče stranke primarno zavrže, podrejeno pritožbeni zahtevek zavrne, oziroma sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje pred drugim razpravljajočim sodnikom, vse s stroškovno posledico. Navaja, da Vaška skupnost G. P. ni pravna oseba, prvostopno sodišče pa ji je neupravičeno podelilo takšen status. Ne glede na to, da je tožnica predložila dokazilo, da ima račun na banki, to še ne pomeni, da posluje in da ima premoženje. Sprašuje se, ali je P. S. sploh lahko pooblaščen, da v imenu vaške skupnosti po pooblaščencu vloži predmetno tožbo. Pooblastilo, ki se nahaja pod A8, je podpisalo le 48 vaščanov od 80 ljudi, brez ustreznega sklepa vaške skupnosti, da se nekoga pooblasti, da zastopa interese vaške skupnosti. Osebe, navedene v pooblastilu, so posamezne fizične osebe, ki pooblaščajo P. S. verjetno v svojem imenu in v nobenem primeru ne v imenu vaške skupnosti. Pritožnik navaja, da so bile določene osebe v času podpisa pooblastila junija 2002 mladoletne, kar pomeni, da pooblastilo ni nastalo junija 2002, pač pa očitno v času dostave pooblastila, to je tik pred 2.4.2007. Sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, kam je izginil drugi tožnik. Drugi tožnik ni imel ne dejanske ne pravne podlage, da vloži tožbo, o čemer sodišče ni odločilo z ustreznim sklepom, iz vlog tožeče stranke pa izhaja, da sta na aktivni strani navedena Vaška skupnost G. P., kot tudi P. S. Tožbeni zahtevek je neutemeljen tudi po temelju, saj posamezni vaščani niso imeli prav nobene pravne podlage, niti pravice postaviti most na mestu, kjer so ga postavili. Posamezni vaščani so vzeli pravico v svoje roke in in brez dovoljenj in vednosti Krajevne skupnosti C. ob K., Občine B. in Upravne enote B. postavili sporen mostiček. Poleg tega gre za vodni tok in ni mogoče ničesar postaviti preko, brez ustreznega dovoljenja Agencije R Slovenije za varstvo okolja. Ker gre več kot očitno za črno gradnjo, tožeča stranka ni upravičena do kakršnekoli odškodnine. Mostiček bi bil v vsakem primeru odstranjen na stroške graditeljev. Toženec je tudi podal ugovor zastaranja, saj je minilo več kot 3 leta od škodnega dogodka. Tožba je bila vložena 19.4.2005, škodni dogodek pa je bil 17.4.2002. Toženec dalje meni, da prisojena odškodnina v znesku 1.150,02 EUR ni z ničemer utemeljena. Izvedenec J. bi moral opraviti ogled na kraju samem, da bi lahko ocenil vrednost mostička. Izvedenec ni znal odgovoriti na številna vprašanja, kako je prišel do posamezne vrednosti kalkulacije, niti ni odgovoril na vprašanje o dejanski količini, niti vrednosti posameznega lesa, zato se mnenja ne da preizkusiti. Trditev, da je mostiček s tem, ko ga je toženec prežagal neraben, je neresnična. Toženec je prežagal le dva hloda in bi lahko tožeča stranka nadomestila le dva hloda. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odmerilo pravdne stroške. Toženec je uspel z ugovorom zoper drugo toženo (pravilno tožečo) stranko. Vloge, ki jih je podala tožeča stranka so razen tožbe in enega pripravljalnega spisa v celoti neutemeljene. Vse kar je pojasnila v nadaljnjih vlogah, bi tožnica lahko pojasnila v dveh vlogah. Izvedenec J. tudi ni upravičen do svoje nagrade, saj je mnenje izdelal nestrokovno.

V pravočasnem odgovoru na pritožbo tožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožencu naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno sprejelo sklep, s katerim je vaški skupnosti podelilo status pravne osebe, saj je tožeča stranka izkazala, da razpolaga s premoženjem. Poleg tega zoper takšno odločitev sodišča sploh ni pritožbe. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 26.9.2008 sprejelo sklep, da v predmetni zadevi ostaja vaška skupnost kot taka pravdna stranka, saj je iz navedb razvidno, da je P. S. kot tožeča stranka naveden zgolj podredno. Utemeljeno je tudi zavrnjen ugovor zastaranja. Škodni dogodek se je zgodil 17.4.2002, pri tem pa se je tožeča stranka prvič seznanila s škodo dne 20.4.2002, kar izhaja iz zapisnika vaške skupnosti. Tega dne se je tožeča stranka preko svojih članov prvič seznanila in neposredno ogledala nastalo škodo. Izvedenec je ugotovil, da je vrednost mostička, kakršnega je izdelala tožeča stranka 1.385,92 EUR, preostanek lesa je ocenil na 124,00 EUR, kar pomeni, da je tožeča stranka oškodovana za 1.261,72 EUR, pri čemer je tožeča stranka vtoževala le znesek 1.150,00 EUR. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da kljub temu, da tožeča stranka ni imela dovoljenja za gradnjo, toženec ne bi smel sam porušiti mostička, saj je to stvar upravnega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (1. odst. 443. člena ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. člena ZPP v povezavi s prehodno določbo 5. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, je za odločanje o pritožbi zoper sodbo v sporih majhne vrednosti pristojen sodnik posameznik.

Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče Vaški skupnosti G. P. neupravičeno priznalo lastnost stranke v postopku. Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje sposobnosti biti stranka v skladu s 3. odst. 76. člena ZPP, upoštevalo listine, ki jih je predložila tožnica. Iz teh (pogodba o ustanovitvi in poslovanju z varčevalno knjižico, obvestilo o prometu in kopija varčevalne knjižice - A12) izhaja ne le, da ima tožnica račun pri NLB d.d., Ljubljana, temveč, da se na računu nahajajo sredstva, kar pomeni, da Vaška skupnost G. P. posluje in ima premoženje. Odločitev sodišča prve stopnje, da Vaški skupnosti G. P. podeli lastnost stranke, je tako pravilna.

Glede na to, da je pooblastilo odvetniku D. M. podpisal S.P., ki je predsednik vaškega odbora, je pooblastilo, ki se nahaja pod A8 in ki so ga podpisali posamezni vaščani, povsem brezpredmetno. Pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik napada pravilnost tega pooblastila. Kot predsednik vaškega odbora je S. P. brez izrecnega pooblastila vaščanov upravičen za vložitev tožbe v imenu vaške skupnosti in v ta namen tudi pooblastiti odvetnika.

Neresnične so tudi navedbe pritožnika, da sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, kam je izginil drugi tožnik ter, da sodišče ni odločilo o tem z ustreznim sklepom. Sodišče prve stopnje na 4. strani sodbe pojasni, da je Vaški skupnosti G. P. priznalo lastnost stranke v postopku in zato štelo, da tožbe ni vložil podrejeno navedeni tožnik S. P.. Takšno odločitev je s sklepom sprejelo sodišče prve stopnje na naroku dne 26.9.2008. Prav tako ne drži, da je na vlogah tožeče stranke navedena kot tožeča stranka tako Vaška skupnost G. P., kot tudi S. P.. Iz pripravljalnih vlog, ki jih je tožnica vložila po izdaji sklepa o priznanju lastnosti stranke izhaja, da je tožeča stranka zgolj Vaška skupnost G. P..

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna.

Ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Na tretji in četrti strani sodbe je podrobno obrazložilo, zakaj šteje, da je bila tožba vložena pravočasno, pri čemer so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne in obrazložitev v tem delu ustrezna, zato se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Glede pritožbene navedbe, da je bila tožba vložena 19.4.2005 in ne 18.4.2005, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži. Iz žiga na tožbi izhaja, da je bila le ta 18.4.2005 poslana priporočeno po pošti, na sodišče pa je prispela 19.4.2005. ZPP v 2. odst. 112. člena določa, da če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena 18.4.2005, torej na zadnji dan triletnega zastaralnega roka.

Prav ima sodišče prve stopnje, da zgolj dejstvo, da so vaščani postavili mostiček brez ustreznih dovoljenj, ne izključi protipravnosti ravnanja toženca. Da bi bilo mogoče govoriti o samopomoči na podlagi 139. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) bi toženec moral zatrjevati pogoje, ki jih določa 2. odstavek navedenega člena. Pritožnik pa ni zatrjeval, da mu je grozila neposredna nevarnost za nastanek škode ter da je bila zaščita (rušitev mostička) nujna. Toženec ni imel pravice posegati v protipravno stanje, ki ga je povzročila tožeča stranka s postavitvijo mostička, tako, da je postavljeni mostiček porušil. Samovoljno ravnanje, ki je tožnici povzročilo škodo, četudi je s tem bilo odpravljeno nezakonito stanje (črna gradnja), ne more uživati pravnega varstva. Toženec je imel za dosego tega namena na voljo ustrezne upravne postopke.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini odškodnine uporabilo pooblastilo iz 2. odst. 450. in 1. odst. 216. člena ZPP. Na podlagi navedenih določil lahko sodišče čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka. Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku. Glede na višino tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi bilo dopolnjevanje izvedenskega mnenja zaradi pripomb pritožnika ob dejstvu, da je bil izvedenec celo zaslišan na obravnavi, upoštevajoč naravo pritožnikovih pripomb, nepotrebno zapletanje dokaznega postopka, pri čemer sorazmernost med zagotovitvijo varstva pravic ter ekonomičnostjo postopka, ne bi bila podana. Za ugotovitev višine škode je sodišče angažiralo izvedenca gradbeništva, ki je ocenil vrednost nepoškodovanega mostička ter vrednost ostankov. Kot škodo je ugotovil razliko med tem dvema vrednostma, ki znaša 1.267,72 EUR. Pri oceni škode je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedenčeve ugotovitve in v tem smislu dejstvo, da kot škode ni mogoče upoštevati zgolj vrednosti dveh hlodov, ki ju je pritožnik prežagal, na kar nakazuje pritožnik. Zaradi prežaganja dveh hlodov je bil mostiček povsem neraben, zato škodo predstavlja vrednost celega mostička, zmanjšanega za vrednost lesa, iz katerega je bil mostiček narejen.

Ima pa pritožba delno prav, ko graja odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo poleg stroškov za tožbo ter eno pripravljalno vlogo, tudi stroške za pripravljalne vloge št. 2, 3 in 4. Medtem, ko je v pripravljalni vlogi št. 4 tožnica podala pripombe na izvedensko mnenje in ji zato pravica do povračila stroškov gre, vložitev pripravljalnih vlog št. 2 in 3 ni bila potrebna, saj v njih tožeča stranka ni navajala ničesar novega. Pritožbeno sodišče je zato znižalo prisojene stroške za 250 točk, kolikor je sodišče prve stopnje priznalo tožnici za ti dve vlogi. Sodišče je v postopku angažiralo izvedenca, ki je po oceni sodišča opravil delo strokovno in nepristransko in ima pravico do povračila stroškov ter plačila nagrade. Le te so dolžne plačati stranke glede na uspeh v postopku, v konkretnem primeru je to pritožnik, ki je v pravdi v celoti propadel. Upoštevajoč vrednost točke (0,46 EUR) ter 20 % DDV, se stroški tožnice, ki ji jih je pritožnik dolžan plačati znižajo za 138,00 EUR. Po spremembi stroškovnega dela sodbe je tako pritožnik dolžan tožnici povrniti 1.591,26 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožnik je s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem deležu, zato mu pravica do povračila stroškov ne gre (1. odst. 154. člena ZPP), tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški odgovora na pritožbo nepotrebni (1. odst. 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP o stroških odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.