Jedro

Tožnici ni uspelo dokazati, da je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz prvega in drugega odstavka 2. člena ZZVN, ker niti ne ve, kdo sta njena starša.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1890/98-9 z dne 29.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.10.1998. S to odločbo je tožena stranka na podlagi upravne revizije odpravila odločbo Upravne enote D. z dne 15.9.1997 in odločila, da tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi se rodila staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi iz 1. in 2. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - nadalje ZZVN). Obstaja le domneva, da so tožnico v gozdu pustili hrvaški begunci ob umiku 9.5.1945, kar pa ne daje zadostne podlage za ugotovitev, da je bil zoper tožničine starše izvajan kakšen ukrep ali nasilno dejanje okupatorja ali njegovih sodelavcev.

V svoji pritožbi tožnica navaja, da svoj ugovor utemeljuje z izpiskom iz rojstne matične knjige, kjer je nedvomno navedeno, da je žrtev vojne in da se je nad njenimi starši in svojci izvajalo nasilje komunistične oblasti, o čemer pričajo preštevilna brezna. Če je za žrtev vojne veljala petdeset let, ne ve, zakaj se ji to sedaj zanika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je, med drugim, oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi okupator, agresor ali njuni sodelavci zoper njene starše, za katere pa niti ne ve, kdo so, v času njenega rojstva, izvajali prisilne ukrepe ali prisilna dejanja, navedena v ZZVN. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev po 1. in 2. členu ZZVN za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je prvostopno sodišče njeno tožbo utemeljeno zavrnilo.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno zavrnilo ugovor tožnice, da je v izpisku iz rojstne matične knjige navedeno, da je žrtev vojne in da se je nad njenimi starši izvajalo nasilje. V izpisku namreč niso navedeni podatki o njenih starših, temveč le domneva, da so tožnico v gozdu pustili hrvaški begunci. Čeprav je izpisek iz rojstne matične knjige javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, pa presumpcija resničnosti zgolj za v njej navedeno domnevo, ne more veljati. Da bi bilo nad njenimi starši izvajano nasilje, pa v izpisku niti ni navedeno, kar je razumljivo, saj njeni starši takrat niso bili in tudi sedaj sploh niso znani.

Tožnica nadalje v pritožbi navaja, da naj bi nasilje nad njenimi starši in svojci izvajala komunistična oblast. Po določilih ZZVN štejejo med žrtve vojnega nasilja le tisti državljani, nad katerimi so nasilje izvajale nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile. Zato je ugovor tožnice tudi iz tega razloga neutemeljen.

Dejstvo je, da je tožnica v času vojne kot otrok ostala brez staršev. Zakon o žrtvah vojnega nasilja ne ureja vseh primerov žrtev vojnega nasilja, ampak priznava kot takšne le tiste, ki izpolnjujejo v zakonu določene pogoje. Ker tožnica zahtevanih pogojev ne izpolnjuje, ji po določbah tega zakona statusa žrtve vojnega nasilja, kljub temu, ni mogoče priznati.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.