Jedro

V opisu kaznivega dejanja opredeljeno obdolženčevo ravnanje - ko je oškodovanki kontinuirano grozil, jo zmerjal in ob tem z njo grdo ravnal, jo opazoval in tudi pričakal v grmovju, večkrat zaklenil iz stanovanja in naganjal od doma, zaradi česar ji je povzročal strah, sram in vznemirjenost, ter dejstvo, da se je morala oškodovanka pred obdolžencem umikati tako znotraj stanovanja (ko se je zaradi strahu pred njim z otrokoma zaklenila v sobo), kot tudi iz stanovanja, v katerem je sicer prebivala in je bil njen dom ter zato iskati prenočišče drugje, povsem jasno opredeljuje podrejen položaj, v katerega je bila z ravnanjem obdolženca potisnjena.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A.se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1 uveljavlja kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko navaja, da na podlagi izpovedbe oškodovanke ni mogoče zaključiti o obstoju zakonskega znaka „spravljanja v skupnosti v podrejen položaj“. Pritožba namreč drugače kot sodišče prve stopnje ocenjuje izpovedbo oškodovanke glede dokazanosti njene podrejenosti, prestrašenosti in vznemirjenosti ter izpostavlja, da so izpovedbo oškodovanke v tej smeri ovrgle zaslišane priče, dokazni postopek pa je potrdil zagovor obdolženca. Po pritožbeni oceni tako na podlagi ravnanja obdolženca ni mogoče zaključiti, da je šlo za spravljanje oškodovanke v podrejen položaj, zato ne obstoji in ni dokazan eden ključnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. S povzetimi pritožbenimi navedbami pa pritožba ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža svoje nestrinjanje z oceno dejanskega stanja kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje ter podaja svojo oceno izvedenih dokazov, s tem pa uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje, glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

6. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca, ki je storitev kaznivega dejanja zanikal ter graji dokazne ocene, s katero zagovornica ne soglaša, saj meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi oškodovanke B. B. S takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razumne in tehtne razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti (točke 27-32 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bila izpovedba oškodovanke glede nasilja, ki ga je obdolženec izvajal nad njo, ves čas postopka enaka in v bistvenih segmentih potrjena s posameznimi pričami. Takšen zaključek je utemeljeno sprejelo na podlagi izpovedbe oškodovanke, ki je opisala, kako jo je obdolženec zmerjal in ji grozil, izrečene grožnje pa večkrat podkrepil s tem, da je imel v roki kuhinjski nož. Slednje je potrdil C. C., ki je s strani obdolženca izrečene grožnje neposredno slišal, o tem pa mu je zaupala tudi oškodovanka, ki mu je pokazala SMS sporočila z grožnjami ter posnetek, kako ji obdolženec grozi z nožem. O grožnjah, ki jih je obdolženec izrekel oškodovanki osebno, preko SMS sporočil in telefona je izpovedala tudi D. D., policist E. E. pa je potrdil, da je obdolženec oškodovanki s smrtjo grozil celo v prisotnosti policistov. Glede na navedeno in ko obdolženec sam priznava, da mu je „ušla“ kakšna žaljivka, ni mogoče pritrditi pritožbi, ki trdi, da obdolženec oškodovanke ni zmerjal in ji grozil z ubojem. Ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne more omajati niti z očitkom, da oškodovanka ni predložila SMS sporočil z grozilno vsebino, saj so o tej izpovedali tako oškodovanka, kot priči C. C. in D. D., s tem pa je očitek pod tretjo alinejo opisa kaznivega dejanja v celoti dokazan. V kolikor zagovornica meni, da bi izpis SMS sporočil obdolženca razbremenil, bi izvedbo dokaza lahko predlagala tekom postopka na prvi stopnji ali pa izpis sama predložila (saj obdolženec oporeka zgolj očitani vsebini), vendar nič od navedenega ni storila, zato s pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna.

7. Pritožba skuša prikazati neskladje v izpovedbi oškodovanke, ko je ta opisovala dogodek s kopalniškimi vrati, vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo pravilno povzelo in jo v povezavi z zagovorom obdolženca tehtno ocenilo (točka 14 in 29 izpodbijane sodbe). V izpovedbi oškodovanke ni zaslediti nobenega neskladja, saj je sosledje dogodkov jasno opisala, ob tem pa pojasnila, da je bil obdolženec v času dogodka vinjen, zato ni mogoče pritrditi pritožbeni interpretaciji njenih besed, da je obdolženec spal. Nadalje pritožba trdi, da dokazni postopek ni pokazal, da bi naj obdolženec oškodovanko preganjal iz skupnega prebivališča. Po pritožbeni oceni je to ovrgla oškodovanka, ko je povedala, da je sama marsikdaj odšla spat k svojem staršem in v enem primeru k F. F. Pritožba nima prav, saj besede oškodovanke tolmači izven konteksta njene izpovedbe in prezre, da je oškodovanka šla spat k staršem, ko jo je obdolženec zaklenil iz stanovanja, h kolegici pa je odšla spat zaradi strahu, saj je ob prihodu domov obdolženca zagledala z nožem v roki. Prav tako jasno in prepričljivo je oškodovanka potrdila očitke, da jo je obdolženec večkrat nalašč zaklenil iz stanovanja, kot tudi očitke, da je v vinjenem stanju njo in otroke odganjal od doma. Pritožba, ki skuša v tej smeri izpovedbo oškodovanke diskreditirati z izkrivljanjem njenih navedb, tako ne more uspeti. Kar zadeva dogodek z dne 9. 3. 2019, ko je obdolženec prišel k oškodovanki v službo, pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo izpovedbo priče F. F., za katero pritožba trdi, da je potrdila zagovor obdolženca. Zgolj zato, ker je navedena priča povedala, da ji nihče od gostov ni povedal, da je obdolženec oškodovanko tedaj zmerjal, ni mogoče zaključiti, da je s tem potrjen zagovor obdolženca, kot v to skuša prepričati pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 26 izpodbijane sodbe utemeljeno izpostavilo, da v kolikor bi obdolženec prišel k oškodovanki v službo na način, kot prikazuje v zagovoru, tega nihče od gostov ne bi opazil, tako pa so F. naslednji dan na obdolženčev prihod v lokal opozorili celo gostje. Pritožba zato ugotovljenega dejanskega stanja v tej smeri ne more omajati, prav tako pa nima prav, ko v zvezi z navedenim dogodkom še trdi, da oškodovanka ni izpovedala, da se je v skladišče zaprla iz razloga, ker se je obdolženca bala. Slednje je namreč oškodovanka na glavni obravnavi izrecno povedala (l. št. 139 in 144), zato s pritožbo ni mogoče soglašati.

8. Prav tako pritožba ni utemeljena, ko trdi, da je obdolženec zanikal vsakršno fizično nasilje nad oškodovanko, teh očitkov pa ni potrdila nobena priča, niti ni nobena priča pri oškodovanki opazila poškodb ali modric, kot tudi ne njene prestrašenosti in vznemirjenosti. Pritožba prezre, da se izmed alternativnih izvršitvenih ravnanj navedenih v opisu kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 obdolžencu sploh ne očita, da bi oškodovanko pretepal ali z njo boleče ravnal na način, ki bi utemeljeval zaključek o modricah ali poškodbah. To je potrdila oškodovanka, ki je povedala, da ji običajno zaradi prijema obdolženca niso nastale modrice. Tudi sicer pa je razumljivo, da zaslišane priče (predvsem njuni skupni prijatelji in sorodniki obdolženca, s katerimi oškodovanka ni spletla posebej zaupnega odnosa) niso neposredno videle nasilnega ravnanja obdolženca, saj je oškodovanka v tej zvezi prepričljivo pojasnila, da je bil obdolženec “drugačen med štirimi stenami“, sama pa je nasilje očitno skrivala, ko je navajala, da je vse „tučkala dol“ ter obširno opisovala svoje občutke strahu in sramu zaradi katerih se že prej ni obrnila po pomoč, pri čemer je tudi pojasnila, da se je po odselitvi od obdolženca k njemu vrnila zaradi skupnih otrok in upanja, da se bo poboljšal (točke 11, 15 in 30 izpodbijane sodbe). Neutemeljeno je zato pritožbeno zatrjevanje, da se oškodovanka glede na njeno vrnitev k obdolžencu, slednjega ni bala in ni bila v podrejenem položaju.

9. V luči navedenega in ko je tudi sicer oškodovanka tekom kazenskega postopka vseskozi opisovala svoj strah in vznemirjenost zaradi obdolženčevih ravnanj, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je šele po številnih podvprašanjih tožilstva odgovorila, da je nek strah obstajal. Izpovedbo oškodovanke sta potrdila C. C. in policist E. E., ki sta ob različnih prilikah neposredno opazila, da je bila oškodovanka močno prestrašena, razburjena in objokana, pritožba tako ne more povzročiti dvoma v verodostojnost njene izpovedbe, ko skuša prepričati, da se obdolženca ni bala in v tej zvezi potencira njene posamezne navedbe. Oškodovankino izpovedbo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot celoto in med drugim upoštevalo, da obdolženca ni zgolj enostransko obremenjevala. V opisu kaznivega dejanja opredeljeno obdolženčevo ravnanje – ko je oškodovanki kontinuirano grozil, jo zmerjal in ob tem z njo grdo ravnal, jo opazoval in tudi pričakal v grmovju, večkrat zaklenil iz stanovanja in naganjal od doma, zaradi česar ji je povzročal strah, sram in vznemirjenost, ter dejstvo, da se je morala oškodovanka pred obdolžencem umikati tako znotraj stanovanja (ko se je zaradi strahu pred njim z otrokoma zaklenila v sobo), kot tudi iz stanovanja, v katerem je sicer prebivala in je bil njen dom ter zato iskati prenočišče drugje, povsem jasno opredeljuje podrejen položaj, v katerega je bila z ravnanjem obdolženca potisnjena. Kršitev, ki jih v tej smeri zatrjuje pritožba, ni zaslediti, saj navedeno predstavlja določno konkretizacijo zakonskega znaka podrejenega položaja, ki ga je tudi sicer sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo (točka 32 izpodbijane sodbe).

10. Pritožba izpostavlja še vprašljivost dokazne vrednosti izvedenskega mnenja in navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo ugotovitve izvedenca, čeprav ta pri izdelavi mnenja ni uporabil nobenih znanstvenih metod, temveč je mnenje izdelal izključno na podlagi razgovora z obdolžencem. Izdelano mnenje je po pritožbeni oceni premalo, da bi se sodišče prve stopnje lahko nanj oprlo, zlasti ob upoštevanju ostalih dokazov, ki razen oškodovanke tega niso potrdili. Pritožba nima prav. Sodni izvedenec za medicino in psihiatrijo doc. dr. M. K. je izvedensko mnenje podal po pregledu spisovnega gradiva in medicinske dokumentacije za obdolženca ter njegovem osebnem pregledu. Zaključil je, da je glede na obdolženčevo pripoved o načinu uživanja alkohola pri njem podana duševna motnja škodljivega uživanja alkohola, ki je obstajala tudi v času izvrševanja kaznivega dejanja, ob tem pa navedel, da drugih objektivnih podatkov ni, ker se v praksi to pogosto ne odkrije ali zabeleži. Na podlagi tako podanega mnenja sodnega izvedenca, za katerega obramba navaja, da njegovi strokovnosti ne oporeka, pritožba ne more vzbuditi dvomov v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje se je namreč do izvedenskega mnenja pravilno opredelilo in ga ocenjevalo v povezavi z ostalimi dokazi, kar je razvidno iz točke 26 izpodbijane sodbe, v kateri je prepričljivo zavrnilo zagovor obdolženca, ko je zanikal svoje težave s prekomernim uživanjem alkohola, na drugi strani pa verjelo oškodovanki, ki je ravno alkohol navajala kot razlog za obdolženčeva nasilna ravnanja. Tehtno in podrobno je ocenilo izpovedbe vseh prič, pri čemer gre izpostaviti, da je tudi policist E. E. ob intervenciji zaznal, da je bil obdolženec pod vplivom alkohola, ter podalo prepričljive razloge o tem, komu in zakaj verjame, pritožbeno sodišče pa takim zaključkom, s katerimi v celoti soglaša, nima ničesar za dodati.

11. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

12. Odločbe o kazenski sankciji pritožnica ne graja, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, to je zlasti težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde, ter izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 13. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).