Jedro

Za tako pogodbo kot je bila sklenjena v predmetnem primeru, to je pogodbo o prevozu potnikov z ladjo veljajo določila 586. in sledečih členov PZ. Po 587. členu PZ se s pogodbo o prevozu potnikov ladjar zavezuje naročniku, da bo prepeljal enega ali več potnikov, naročnik pa, da bo plačal prevoznino, pri čemer se po 588. členu prevoznina določi s pogodbo. Ne gre torej za nikakršen zakup ladje, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, ampak za pogodbo o prevozu potnikov. Pri tem pa ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na določila 162. in sledečih členov PZ glede dolžnosti poveljnika ladje. Res mora po 162. členu PZ poveljnik ladje skrbeti med drugim tudi za pravilno vkrcavanje, oskrbo in izkrcavanje potnikov ter za izvrševanje vseh nalog v zvezi z delovnim procesom, vendar te določbe govorijo o dolžnostih, poveljnika ladje, ki se nanašajo na varnost plovbe in ravnanja z ladjo, ne pa na izpolnjevanje obveznosti iz obligacijskih razmerij, tudi pogodb. Tu veljajo določila obligacijskega prava, ki pa jih je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje, potem, ko je ugovor krajevne pristojnosti zavrglo, odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v T. z dne 22.12.2003 deloma v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 72.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2003 dalje, zakonske zamudne obresti od zneska 123.750,00 SIT od 29.6.2003 do 9.2.2004 ter izvršilne stroške v znesku 27.217,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 22.12.2003 dalje, v preostalem delu pa je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka v roku 8-ih dni dolžna povrniti tožeči v znesku 100.370,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2005 dalje.

Zoper to sodbo se v delu, v kateremu je toženemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da po razveljavitvi zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom krajevne pristojnosti hotela le opozoriti, da gre za specifičen spor, za katerega je treba uporabiti Pomorski zakonik. Sodišče prve stopnje pa tega zakona ni uporabilo. Po tem zakonu pa mora po 162. členu in nadaljnjih poveljnik ladje skrbeti za pravilno vkrcavanje in izvrševanje vseh nalog v zvezi z delovnim procesom. Po 283. členu PZ je za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s plovbo in izkoriščanjem ladje, odgovoren ladjar, če ni v zakonu drugače določeno, 434. člena PZ pa določa, da so pogodbe o izkoriščanju ladij pogodbe o plovnem poslu in pogodbe o zakupu ladje. Pri tem 586. in nadaljnji členi PZ vsebujejo določbe o prevozu potnikov in prtljage. Zato bi moral tudi poveljnik ladje, to se pravi zastopnik tožeče stranke poskrbeti, da se vkrcajo le tisti potniki, ki so bili prijavljeni. Sodišče prve stopnje se je pri tem zmotno sklicevalo na prehodno prakso med strankama, saj je ravno številčni seznam z navedbo vabljenih subjektov omogočal kapitanu nadzor nad vkrcanjem potnikov, kar pomeni tudi odklon od dotedanje prakse. Tudi ni tožena stranka odgovorna, da je vožnjo nadaljevalo 29 potnikov nadaljnji dve uri, saj bi o tem moral odločati kapitan. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje o stroških za popito pijačo v spornem znesku, saj izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za takšen zaključek. Končno je tudi sodišče prve stopnje zmotno odločilo o stroških postopka, saj ni upoštevalo pri obračunu nagrade za pristop pooblaščenca tožeče stranke na narok, dejstva, da je bil sporen tožbeni zahtevek le še glede zneska 72.280,00 SIT.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, glede na ugotovljeno dejansko stanje po vsebini pravilno razsodilo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo bilo potrebno upoštevati tudi pa če gre za spor majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno navedlo predpisa, na katerega je oprlo svojo sodbo. Za predmetni primer bi bilo potrebno uporabiti določila Zakona o plovbi po celinskih vodah (ZPCV - Ur.l. RS št. 30/2002). Ta zakon namreč ureja plovbo po rekah in jezerih, za kakršno je v predmetnem primeru šlo. Po 2. členu omenjenega zakona pa se, če v tem zakonu ni posebnih določb, tudi glede obligacijskih razmerij uporabljajo določila Pomorskega zakonika. Vendar pa tudi uporaba določb Pomorskega zakonika na predmetni primer ne bi pripeljala do drugačnih materialnopravnih zaključkov kot jih je že napravilo sodišče prve stopnje, tako da je kot že rečeno odločitev sodišča prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča po vsebini pravilna. Za tako pogodbo kot je bila sklenjena v predmetnem primeru, to je pogodbo o prevozu potnikov z ladjo veljajo določila 586. in sledečih členov PZ. Po 587. členu PZ se s pogodbo o prevozu potnikov ladjar zavezuje naročniku, da bo prepeljal enega ali več potnikov, naročnik pa, da bo plačal prevoznino, pri čemer se po 588. členu prevoznina določi s pogodbo. Ne gre torej za nikakršen zakup ladje, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, ampak za pogodbo o prevozu potnikov. Pri tem pa ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na določila 162. in sledečih členov PZ glede dolžnosti poveljnika ladje. Res mora po 162. členu PZ poveljnik ladje skrbeti med drugim tudi za pravilno vkrcavanje, oskrbo in izkrcavanje potnikov ter za izvrševanje vseh nalog v zvezi z delovnim procesom, vendar te določbe govorijo o dolžnostih, poveljnika ladje, ki se nanašajo na varnost plovbe in ravnanja z ladjo, ne pa na izpolnjevanje obveznosti iz obligacijskih razmerij, tudi pogodb. Tu veljajo določila obligacijskega prava, ki pa jih je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo. Pri tem je treba še pripomniti, da so navedbe, ki jih v pritožbi podaja tožena stranka, navedbe, s katerimi napada ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, kar pa glede na izrecno določbo 1. odst. 458. člena ZPP v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Zato je pritožbeno sodišče glede dejanskih ugotovitev vezano na to, kar ugotavlja sodišče prve stopnje. Upoštevajoč te ugotovitve sodišča prve stopnje pa so pravni zaključki sodišča prve stopnje pravilni. Zato ni mogoče upoštevati zatrjevanj tožene stranke, da je poveljnik ladje odgovoren za to, katere potnike je tožena stranka vkrcala in izkrcala ter kdaj. Končno tudi ni utemeljena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje za pristop na obravnavo dne 8.9.2005 odvetnici tožeče stranke napačno priznalo 200 točk, češ da je tedaj bil tožbeni zahtevek že zmanjšan od 196.030,00 SIT na 72.280,00 SIT. Dejansko je tožeča stranka šele na tej obravnavi umaknila tožbeni zahtevek, tako da se je narok za to obravnavo začel še upoštevajoč vrednost spora 196.030,00 SIT, tako da je tudi nagrada za pristop odvetnice tožeče stranke na ta narok pravilno priznana. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa ni priznalo tožeči stranki stroškov odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben, ker v njem ni nič takega kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve.