Jedro

Garancija predstavlja samostojno obligacijsko zavezo tožene stranke tožeči, da bo sama in skupaj s kreditojemalcem odgovorna za vse obveznosti v zvezi z zadevnim kreditom, zato ni nobenega razloga, da tožena stranka v njej ne bi mogla določiti daljšega časa veljavnosti te svoje zaveze, kot je bil predviden v aneksu (katerega stranka toženka niti ni bila). Prav tako je določilo 8. točke omenjene garancije jasno in nedvoumno - ostaja veljavna vse do datuma, do katerega bodo vse terjatve kreditodajalca na podlagi temeljne obveznosti poravnane v celoti, zato se uporablja tako, kot se glasi in izvajanje dokaznega postopka v tej smeri ni bilo potrebno (in claris non fit interpretatio, prvi odstavek 82. člena OZ). Povsem jasne in nedvoumne pa so tudi ostale določbe garancije, še zlasti 1., 2. in 5. točke, iz katerih nedvomno izhaja solidarno poroštvo tožene stranke za obveznosti kreditojemalca po zadevni kreditni pogodbi in aneksu.

Ker gre za solidarno poroštvo, se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 1019. člena OZ, po kateri bi morala tožeča stranka zadevni dolg najprej terjati od kreditojemalca. Odgovornost solidarnega poroka je namreč primarna; porok in plačnik nima ugovora vrstnega reda - ob dospelosti lahko upnik terja izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika ali od poroka ali od obeh (tretji odstavek 1019. člena OZ). Enako neutemeljeno pa se tožena stranka sklicuje tudi na določbo 1025. člena OZ. Res je, da mora upnik po 1025. členu OZ obvestiti poroka, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, vendar ima opustitev te dolžnosti za posledico le odškodninsko odgovornost upnika. Nobenega vpliva pa nima na obstoj in obseg porokove obveznosti. Potemtakem je zato brez pomena toženkino vztrajanje, da naj ne bi prejela nobenega tožničinega obvestila o tem, da kreditojemalec ni izpolnil svoje obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 3.728.998,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje do plačila; - v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 48.629,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 44.347,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2090 VL 162623/2013 z dne 21. 10. 2013, razveljavilo tudi v naložitvenem delu glede zneska 3.728.998,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje do plačila in stroškov upnika, odmerjenih na 343,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 8 dni po vročitvi dolžniku sklepa, opr. št. 2090 VL 162623/2013 z dne 21. 10. 2013, ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 27.317,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka.1 Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke kot solidarnega poroka zahteva plačilo zneska 3.728.998,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje do plačila. Svoj zahtevek utemeljuje na podlagi kreditne pogodbe št. 000/10, sklenjene dne 12. 7. 2010 med tožečo stranko in kreditojemalcem A. d. o. o. Sarajevo (priloga A9 spisa), aneksa št. I/11 z dne 30. 3. 2011 k navedeni kreditni pogodbi (priloga A10 spisa) ter na podlagi korporativne garancije družbe B. d. d. in tožene stranke z dne 30. 3. 2011 (priloga A10 spisa). Tožeča stranka se je v utemeljitev svojega zahtevka sklicevala še na menično zavezo tožene stranke na podlagi njene menice z dne 30. 3. 2011, ki je bila tožnici izročena kot bianco menica skupaj z menično izjavo z dne 30. 3. 2011, in sicer v zavarovanje toženkinih obveznosti po omenjenih kreditni pogodbi in aneksu ali katerihkoli drugih njenih obveznosti iz kateregakoli drugega naslova (prilogi A2 in A3 spisa). Toženkino obveznost plačila vtoževanega zneska je tožeča stranka končno utemeljevala tudi na podlagi pogodbe o prevzemu dolga, sklenjene dne 12. 4. 2011 med kreditojemalcem in toženo stranko (priloga A17 spisa), ter na podlagi pogodbe o asignaciji, sklenjene prav tako dne 12. 4. 2011, in sicer med kreditojemalcem kot asignantom, družbo C d. o. o. kot asignatom in toženo stranko kot asignatarjem (priloga A23 spisa). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo2, potem ko je presodilo, da ta ni utemeljen na nobeni od uveljavljanih pravnih podlag.

6. S kreditno pogodbo št. 000/10 z dne 12. 7. 2010 (v nadaljevanju: kreditna pogodba) je tožeča stranka (banka oziroma kreditodajalec) odobrila družbi A. d. o. o. Sarajevo (kreditojemalec) kratkoročni kredit v znesku 5.867.490,00 KM (kar znaša 3.000.000,00 EUR3) z rokom vračila 1. 4. 2011 in obrestno mero šestmesečni EURIBOR + 8,5% na letni ravni (2., 4., in 7. člen kreditne pogodbe v prilogi A9 spisa). Z aneksom št. I/11 z dne 30. 3. 2011 h kreditni pogodbi (v nadaljevanju aneks) sta tožeča stranka in kreditojemalec med drugim podaljšala rok vračila kredita do 1. 4. 2012, kreditojemalec pa se je (v zavarovanje plačila terjatve tožeče stranke po kreditni pogodbi in aneksu) zavezal tožeči stranki med drugim dostaviti tudi korporativno garancijo, izdano s strani matičnega podjetja B. d. d., Ljubljana in D. d. o. o. (tožena stranka), ki bo podpisana s strani pooblaščenih oseb in z rokom veljavnosti do 1. 5. 2012, oziroma do vračila kredita pod pogoji, določenimi s kreditno pogodbo (3. in 4. člen aneksa v prilogi A10 spisa). Z garancijo z dne 30. 3. 2011 (v nadaljevanju garancija) se je tožena stranka kot garant4 nepreklicno in brezpogojno strinjala, da bo odgovorna sama in skupaj s kreditojemalcem za vse obveznosti na podlagi kreditne pogodbe in aneksa, sklenjenih med kreditojemalcem in kreditodajalcem (tožečo stranko) ter se zavezala, da bo izvršila plačilo v korist kreditodajalca brez ugovora v treh koledarskih dneh po prejemu njegove prve pisne zahteve, za katerikoli znesek, ki ga kreditojemalec dolguje na podlagi kreditne pogodbe in aneksa, v skladu z roki in pogoji temeljne obveznosti, vključno s katerokoli obrestno stopnjo, kaznijo ali sodnimi stroški, ki bi nastali v času vračila kredita, ter drugimi stroški povzročenimi kreditodajalcu, kot rezultat nepravilnega izvrševanja obveznosti s strani kreditojemalca, pri čemer ta garancija ostaja veljavna vse do datuma, do katerega bodo vse terjatve kreditodajalca na podlagi temeljne obveznosti poravnane v celoti (1., 2., 5. in 8. točka garancije v prilogi A 10 spisa).

7. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je tožeča stranka zadevni kredit izplačala kreditojemalcu, saj navedeno, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, izhaja iz izpovedb prič E. E. (vodja projekta X obvoznica pri kreditojemalcu ter direktor mešanega podjetja F.), G. G. (zaposlenega pri tožeči stranki kot direktor sektorja za posle s pravnimi osebami) in H. H. (zaposlenega pri tožeči stranki kot direktor sektorja za upravljanje s tveganji)5, kot tudi npr. iz aneksa, ki se zagotovo ne bi sklepal, v kolikor pred tem do izplačila kredita ne bi prišlo. Nadalje je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da zadevni kredit tožeči stranki nedvomno še ni bil vrnjen oziroma da nič od vtoževanega še ni bilo plačano, kar prav tako izhaja iz izpovedb prič G. G. in H. H. ter izpiskov iz poslovnih knjig tožeče stranke (prilogi A11 in A20 spisa), pri čemer nasprotnega tožena stranka ni uspela z ničemer dokazati.6

8. Po presoji pritožbenega sodišča pa je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka na podlagi korporativne garancija ni zavezana tožeči stranki vrniti zadevnega kredita s pripadki. Omenjena garancija namreč predstavlja samostojno obligacijsko zavezo tožene stranke tožeči, da bo sama in skupaj s kreditojemalcem odgovorna za vse obveznosti v zvezi z zadevnim kreditom, zato ni nobenega razloga, da tožena stranka v njej ne bi mogla določiti daljšega časa veljavnosti te svoje zaveze, kot je bil predviden v aneksu7 (katerega stranka toženka niti ni bila). Prav tako je določilo 8. točke omenjene garancije jasno in nedvoumno - ostaja veljavna vse do datuma, do katerega bodo vse terjatve kreditodajalca na podlagi temeljne obveznosti poravnane v celoti, zato se uporablja tako, kot se glasi in izvajanje dokaznega postopka v tej smeri ni bilo potrebno (in claris non fit interpretatio, prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l., RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)). Povsem jasne in nedvoumne pa so tudi ostale določbe garancije, še zlasti zgoraj povzetih 1., 2. in 5. točke, iz katerih nedvomno izhaja solidarno poroštvo8 tožene stranke za obveznosti kreditojemalca po zadevni kreditni pogodbi in aneksu.

9. Glede na pojasnjeno tako tožena stranka kot solidarni porok odgovarja za vse kreditojemalčeve obveznosti po kreditni pogodbi in aneksu, in sicer vse do takrat, ko bodo te obveznosti v celoti poravnane. Tožeča stranka zato še vedno lahko terja vračilo kredita s pripadki od tožene stranke. Ker gre torej za solidarno poroštvo, se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 1019. člena OZ, po kateri bi morala tožeča stranka zadevni dolg najprej terjati od kreditojemalca. Odgovornost solidarnega poroka je namreč primarna; porok in plačnik nima ugovora vrstnega reda - ob dospelosti lahko upnik terja izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika ali od poroka ali od obeh (tretji odstavek 1019. člena OZ).9 Enako neutemeljeno pa se tožena stranka sklicuje tudi na določbo 1025. člena OZ. Res je, da mora upnik po 1025. členu OZ obvestiti poroka, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, vendar ima opustitev te dolžnosti za posledico le odškodninsko odgovornost upnika. Nobenega vpliva pa nima na obstoj in obseg porokove obveznosti. Potemtakem je zato brez pomena toženkino vztrajanje, da naj ne bi prejela nobenega tožničinega obvestila o tem, da kreditojemalec ni izpolnil svoje obveznosti.10

10. Višini zahtevka je tožena stranka le pavšalno nasprotovala, pri čemer je tožeča stranka pojasnila tudi višino vtoževanega zneska, sklicujoč se na izpisek iz poslovnih knjig z dne 4. 10. 2013 (priloga A11 spisa). Iz slednjega povsem jasno izhaja, kaj v vtoževanem znesku predstavlja glavnico, kaj (pogodbene redne oziroma pogodbene oziroma zakonske zamudne) obresti in kaj pristojbine v sodnih sporih za neplačane terjatve ter nadomestila za storitve. Iz omenjenega izpiska je prav tako razviden preračun iz KM v EUR. Celotno zapadlo11 in neporavnano obveznost kreditojemalca po kreditni pogodbi in aneksu v skupni višini 3.728.998,75 EUR, kot je razvidna iz omenjenega izpiska iz poslovnih knjig12, je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na podlagi zgoraj pojasnjene zaveze iz garancije. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki prisodilo celotni vtoževani znesek. Zahtevek tožeče stranke je izražen v domači valuti, zato gredo tožeči stranki skladno z določbami 299. in 378. ter 381.13 člena OZ od vtoževanega zneska tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od vložitve tožbe (oziroma predloga za izvršbo) v predmetni zadevi - to je od dne 11. 10. 2013 dalje do plačila.

11. Po vsem pojasnjenem je tako sodišče prve stopnje pri presoji odgovornosti tožene stranke na podlagi garancije za zadevne obveznosti kreditojemalca zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena in prvi odstavek 351. člena ZPP).

12. Ker je sodišče že na podlagi vsega zgoraj navedenega pritožbi v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP sprememba odločitve o tožbenem zahtevku terja tudi spremembo stroškovne odločitve izpodbijane sodbe (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Po ugoditvi njeni pritožbi je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v celoti, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške prvostopenjskega postopka tožeče stranke odmerilo ob upoštevanju načela potrebnosti (155. člen ZPP) ter na podlagi predloženega stroškovnika (list. št. 195 spisa), Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami, ZOdvT)14 ter Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1). Pritožbeno sodišče ji je priznalo nagrado za postopek v višini 10.000,00 EUR (tar. št. 3100 tarife ZOdvT v okviru priglašenih stroškov), nagrado za narok v višini 6.885,00 EUR (tar. št. 3102 tarife ZOdvT v okviru priglašenih stroškov), 22% DDV na odvetniške storitve, sodno takso za predlog za izvršbo v višini 55,00 EUR (tar. št. 4011 ZST-1) ter sodno takso za redni postopek v višini 27.975,00 EUR (tar. št. 1111 ZST-1). Ni pa ji priznalo sodne takse za pritožbo zoper sklep izvršilnega sodišča o razveljavitvi sklepa o izvršbi z dne 21. 11. 2013, saj ti z vidika zadevnega pravdnega postopka niso bili potrebni, prav tako pa ji tudi ni priznalo stroškov sodnega tolmača, saj slednjih ni določno opredelila15 in zato do njih ni upravičena (prvi odstavek 163. člena ZPP). Skupno tako stroški prvostopenjskega postopka tožeče stranke, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti, znašajo 48.629,70 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 14. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s predmetno pritožbo, ji mora tožena stranka povrniti tudi potrebne stroške za to pritožbo (prvi odstavek 154. in 155. člena ter drugi odstavek 165. člena ZPP), in sicer nagrado za postopek v višini 13.400,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT v okviru priglašenih stroškov), stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22% DDV na odvetniške storitve ter sodno takso za pritožbo v višini 27.975,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1). Skupno tako pritožbeni stroški tožeče stranke, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti, znašajo 44.347,40 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 1 Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila dve pritožbi po različnih pooblaščencih (pritožba z dne 30. 11. 2017 na list. št. 283 do 289 spisa in pritožba z dne 4. 12. 2017 na list. št. 293 do 296 spisa). Obe pritožbi je pritožbeno sodišče obravnavalo hkrati in vse navedbe iz obeh pritožb štelo kot eno pritožbo. 2 Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka prepozno podala ugovor pristojnosti sodišča Republike Slovenije v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2014 (list. št. 88 do 91 spisa), v zvezi s čimer se je sklicevala na pristojnost Občinskega sodišča v Sarajevu, ki je dogovorjena med tožečo stranko in kreditojemalcem v 20. členu zadevne kreditne pogodbe. Po prvem odstavku 18. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Po tretjem odstavku 18. člena ZPP pa je sodišče dolžno po uradni dolžnosti paziti, ali gre za pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji in se izreči za nepristojno, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ta pa je v to privolila. V obravnavanem primeru je glede na toženkin sedež v Ljubljani podana pristojnost slovenskega sodišča po 29. in 48. členu ZPP in enako tudi po prvem odstavku 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami, ZMZPP). Upoštevaje navedene določbe ni bilo razloga za ugotovitev nepristojnosti slovenskega sodišča. Glede na obstoj sporazuma o pristojnosti sodišča v Sarajevu, kot izhaja iz zadevne kreditne pogodbe, pa bi se morala tožena stranka na ta sporazum pravočasno sklicevati. V nasprotnem primeru se šteje, da je toženec po tretjem odstavku 18. člena ZPP privolil v pristojnost slovenskega sodišča v skladu z zgoraj navedenimi pravili o pristojnosti v sporu z mednarodnim elementom. Po 52. in 53. členu ZMZPP se namreč šteje, da je toženec privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije, če se je spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti. Ker se je obravnavani postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je lahko toženec ugovarjal (krajevni) pristojnosti najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tako določa tudi drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ). Navedena določba velja tudi za mednarodno pristojnost, saj izvira mednarodna pristojnost slovenskega sodišča po 29. členu ZPP iz določb o krajevni pristojnosti. Vendar tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča in je s tem molče privolila v njegovo pristojnost, kar nadalje pomeni, da se sodišče ni moglo izreči za nepristojno v smislu 18. člena ZPP. Njen kasnejši ugovor pristojnosti v prvi pripravljalni vlogi pa je bil iz doslej navedenih razlogov prepozen in zato neupošteven. Predlogu za izvršbo je bila priložena tudi menična izjava tožene stranke, s katero ta pooblašča tožečo stranko, da izpolni bianco menico do višine njenih vsakokratnih zapadlih in neporavnanih obveznosti iz zadevne kreditne pogodbe in aneksa. Tako bi na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagala ob prejemu sklepa o izvršbi, morala in mogla ugovarjati pristojnosti sodišča Republike Slovenije najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker tega ni storila, je sodišče ostalo pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi (podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 649/2004 z dne 26. 1. 2006). 3 Preračun iz KM v EUR v izpisku iz poslovnih knjig tožnice v prilogi A11 spisa, ki ga tožena stranka konkretizirano in obrazloženo ne prereka. 4 Kot garant sta v omenjeni garanciji, ki po vsebini nedvomno predstavlja poroštveno izjavo, navedena tožena stranka in B. d. d., vendar (v odsotnosti drugačnega dogovora glede razmerja med več poroki, ki v obravnavani zadevi tudi ni bil zatrjevan) v skladu z določbo 1020. člena OZ velja, da več porokov za nek dolg odgovarja solidarno, ne glede na to, ali so se zavezali kot poroki skupaj ali pa se je vsak od njih zavezal upniku posebej. 5 Zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave dne 8. 9. 2016 na list. št.178 do 189 spisa. 6 Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je pri vtoževanem znesku že upoštevala toženkino nakazilo zneska 96.405,25KM dne 2. 11. 2011 na račun rednih obresti po kreditni pogodbi (priloga A16), česar tožena stranka ni prerekala (2. odstavek 214. člena ZPP). 7 V 4. členu aneksa se je kreditojemalec tožeči stranki zavezal dostaviti korporativno garancijo izdano s strani tožene stranke z rokom veljavnosti do 1. 5. 2012, oziroma do vračila kredita pod pogoji, določenimi s kreditno pogodbo (to je ob upoštevanju z aneksom podaljšanega roka vračila kredita do 1. 4. 2012). 8 V garanciji res niso uporabljeni izrazi solidarna obveznost, solidarno jamstvo, solidarna odgovornost ipd. Vendar takšna označba niti ni nujna, saj je formulacija sprejete obveznosti v 1., 2. in 5. točki garancije takšna, da iz nje jasno sledi solidarna zaveza (podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 179/2003 z dne 1. 4. 2004). Prav tako pa se skladno s četrtim odstavkom 1019. člena OZ solidarnost poroštva domneva pri obveznosti, nastali iz gospodarske pogodbe, kakršna predmetna kreditna pogodba nedvomno je. 9 Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 825/2005 z dne 13. 3. 2008. 10 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2947/2014 z dne 21. 1. 2015. 11 Zapadlosti vseh zadevnih obveznosti kreditojemalca do dne 4. 10. 2013, kot izhaja iz omenjenega izpiska iz poslovnih knjig, tožena stranka ni konkretizirano in obrazloženo nasprotovala. 12 Predmetni postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer ne izpiska iz poslovnih knjig, pač pa menice. Sicer pa listine, ki so podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v pravdnem postopku izgubijo poseben pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Predmet odločanja v pravdi namreč ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, temveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 521/2016 z dne 11. 7. 2016). Če sodišče najde pravno podlago, po kateri je tožbeni zahtevek utemeljen (v obravnavanem primeru garancija tožene stranke), njegova zavrnitev ni možna zgolj iz razloga, ker je bil postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi listine, ki ni verodostojna listina (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 669/2017 z dne 29. 8. 2017). Dokazne vrednosti omenjenega izpiska iz poslovnih knjig glede višine in zapadlosti zadevne terjatve pa tožena stranka ne more omajati z zgolj pavšalnim zanikanjem njegove verodostojnosti. 13 Del vtoževanega zneska predstavljajo tudi kapitalizirane obresti. Od neplačanih obresti je skladno s 381. členom OZ možno zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. 14 Tožba (oziroma predlog za izvršbo) je bila vložena 11. 10. 2013, torej v času, ko je že veljal ZOdvT, ki v 44. členu določa začetek veljavnosti s 1. 1. 2009. Po 1. odstavku 41. člena ZOdvT se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v sodnih postopkih, ki se na prvi stopnji začnejo po uveljavitvi zakona, in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi, določijo po ZOdvT. 15 Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 8. 9. 2016 (list. št. 174 spisa) izhaja, da so stroški tolmačenja in njihovo pokritje dogovorjeni med tolmačem in tožečo stranko ter jih tolmač ne priglaša. Tožeča stranka pa nato teh stroškov ni opredelila po višini, niti ni zanje predložila računa, iz katerega bi bila razvidna njihova višina.