Jedro

Novi ZPP, ki je zvišal vrednostno mejo za dovoljenost revizije od prejšnjih 80.000,00 SIT na 1.000.000,00 SIT, bi v predhodnih določbah lahko uzakonil pravila za zagotavljanje pravice do revizije, a tega ni storil. V zvezi s pravico do naknadne spremembe vrednosti spornega predmeta zaradi zagotovitve pravice do revizije, ni določena nobena izjema, pri čemer je ZPP glede zagotovitve pravice do revizije pri nedenarnih zahtevkih docela jasen: vrednost spornega predmeta mora biti navedena v tožbi (45. in 180. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožniki zahtevajo ugotovitev, da je njihov pravni prednik I. N. sklenil z Ljudsko posojilnico v Celju kupno pogodbo za več nepremičnin, na katerih je pridobil lastninsko pravico.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja razloge, s katerimi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Čeprav se je postopek začel v času, ko je veljal Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/7 do 27/90), je bilo treba v revizijskem postopku uporabiti Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), ker je bila sodba prve stopnje izdana dne 29.2.2000, torej po uveljavitvi tega zakona (prvi odstavek 498. člena ZPP). Po tem zakonu pa je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT.

V tej zadevi tožeča stranka uveljavlja nedenarni zahtevek. V tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta. Pravdne stranke so se glede tega sporazumele na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8.4.1993 tako, da znaša vrednost spornega predmeta 100.000,00 SIT. To vrednost je tožeča stranka spremenila na naroku dne 29.2.2000, ko je ocenila vrednost spornega predmeta na 1.500.000,00 SIT. Ker je bila to prva obravnava po uveljavitvi novega ZPP, je s tem očitno želela ohraniti pravico do revizije, ki jo je imela po prej veljavnem zakonu glede na vrednost spornega predmeta 100.000,00 SIT.

Sodna praksa, ki se je izoblikovala v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, je za pravico do revizije upoštevala samo navedbo vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (prim. pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16.12.1993, Poročilo o sodni praksi VS RS II/93). Zaradi zagotavljanja enakega položaja strank je bila upoštevna tudi vrednost spornega predmeta, določena na zahtevo tožene stranke najkasneje na prvem naroku. V obravnavanem primeru je bila na tak način določena vrednost spornega predmeta 100.000,00 SIT na prvem naroku dne 8.4.1993. Ko je bil leta 1999 sprejet novi Zakon o pravdnem postopku, je bila navedena sodna praksa znana in objavljena kot pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča. Novi zakon, ki je zvišal vrednostno mejo za dovoljenost revizije od prejšnjih 80.000,00 SIT na 1.000.000,00 SIT, bi v prehodnih določbah lahko uzakonil pravila za zagotavljanje pravice do revizije, a tega ni storil. V prvem odstavku 498. člena je določil, da se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih samo v primerih, ko sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerim se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. V primerih, ko se je postopek na prvi stopnji končal s sodbo po uveljavitvi zakona, velja za nadaljevanje postopka novi zakon. Izjeme so določene v 499. členu ZPP in sicer glede pooblaščencev, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZPP; glede zamudne sodbe, če bila tožba vročena pred uveljavitvijo ZPP in glede navajanja novot, če je bil pred uveljavitvijo ZPP že opravljen prvi narok za glavno obravnavo. V zvezi s pravico do naknadne spremembe vrednosti spornega predmeta zaradi zagotovitve pravice do revizije, ni določena nobena izjema, pri čemer je ZPP glede zagotovitve pravice do revizije pri nedenarnih zahtevkih docela jasen: vrednost spornega predmeta mora biti navedena v tožbi (45. in 180. člen ZPP).

S tem, da ZPP ne določa izjeme pri zagotavljanju pravice do revizije v sporih z nedenarnim zahtevkom, ohranja enakost ureditve glede na denarne zahtevke. V obeh primerih pri nespremenjenem zahtevku ni mogoče spreminjati navedbe vrednosti spornega predmeta. Zato tožeča stranka z zvišanjem vrednosti spornega predmeta na 1.500.000,00 SIT na obravnavi dne 29.2.2000 ni mogla doseči pravice do revizije, ki jo je izgubila z uveljavitvijo novega zakona. Določbe ZPP so jasne: merodajna je navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi (45. in 180. člen ZPP). Kasnejše spremembe imajo lahko taksne ali stroškovne posledice, ne morejo pa (pri nespremenjenem zahtevku) vplivati na stvarno pristojnost in pravico do revizije.

Glede na navedeno je bila za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta 100.000,00 SIT, določena sporazumno na prvem naroku za glavno obravnavo. Takšna vrednost pa ne dosega mejne vrednosti za dovoljenost revizije po 2. odstavku 367. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožečih strank zavrglo kot nedovoljeno (377. člen ZPP).