Up-50/96

9.4.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe V.V. iz V., A., ki ga zastopa S.V.M., odvetnik v M. na seji senata dne 9. aprila 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba V.V. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 341/95-6 z dne 10.1.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je 25.2.1996 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno odločitev, s katero je Višje sodišče ob reševanju pritožbe državnega tožilca in pritožnika zoper prvostopno sodbo, odločilo o podaljšanju pripora zoper pritožnika zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št 63/94, v nadaljnjem besedilu: ZKP). Pritožnik meni, da so z izpodbijanim aktom kršene njegove pravice iz 20., 23. in 25. člena Ustave.

2.Pritožnik naj ne bi bil v priporu, ampak je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 209/95 z dne 10.10.1995 oddan pred pravnomočnostjo sodbe v zavod za prestajanje kazni v Zapore M. Zato naj bi Višje sodišče s svojo odločitvijo nezakonito in protiustavno odredilo pripor, ne da bi imelo za to predlog državnega tožilca. Ker naj bi pripor odredilo nepristojno sodišče, je pritožnik prikrajšan tudi za uveljavljanje pravice do pravnega sredstva. Pripor naj bi sodišče odredilo za kaznivo dejanje, za katero naj bi pritožnik kazen že prestal. Ker Višje sodišče ni izreklo enotne kazni zapora, je kršilo tudi kazenski zakon.

B.

3.S sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 209/95 z dne 7.9.1995 je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 53. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78,19/84, 47/87, 33/89 in 5/90, v nadaljnjem besedilu: KZ RS) in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 54. člena KZ RS. Za prvo navedeno dejanje mu je sodišče izreklo kazen šest mesecev zapora, za drugo tri mesece zapora in določilo enotno kazen osem mesecev zapora. Izreklo je tudi stransko kazen izgona tujca iz države za tri leta. Z isto sodbo je bil pritožnik oproščen obtožbe za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja in obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, obtožba za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pa je bila zavrnjena.

4.Višje sodišče je v pritožbenem postopku razveljavilo oprostilno sodbo za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V zavrnilnem delu je prvostopno sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zavrnilo iz drugega zakonskega razloga, kazen, ki jo je prvostopno sodišče izreklo za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, pa je zaradi pritožnikove predkaznovanosti zvišalo na osem mesecev zapora. V preostalem je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob delni razveljavitvi sodbe je moralo po določbi šestega odstavka 392. člena ZKP preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in o njem odločiti. Obtoženec, ki je po sklepu predsednika senata na svojo zahtevo še pred pravnomočnostjo sodbe oddan v zavod za prestajanje kazni, je v pravnem položaju pripornika. ZKP v osmem odstavku 361. člena izrecno določa, da se lahko odda na predčasno prestajanje kazni samo obtoženec, ki je v priporu. O podaljšanju pripora zoper obtoženca ob izreku sodbe je po določbi šestega odstavka 361. člena ZKP pristojen odločiti senat in ne predsednik senata, ki tega zakonskega pooblastila nima. Obtoženec, ki je pred pravnomočnostjo sodbe oddan v zavod za prestajanje kazni, lahko vselej poda predlog za odpravo pripora, o katerem mora sodišče odločiti, o posegu v njegovo osebno svobodo s priporom mora sodišče odločati v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami, ki veljajo za pripor.

5.Senat Ustavnega sodišča je vpogledal kazenski spis Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 9/96 in ugotovil, da je sodišče ob izreku prvostopne sodbe izdalo sklep o podaljšanju pripora št. K 209/95-57 z dne 7.9.1995, Višje sodišče v Mariboru pa je s sklepom št. Kp 291/95-4 z dne 15.9.1995 odločilo o pritožbi pritožnikovega zagovornika zoper prvostopni sklep o podaljšanju pripora. Šele potem sta pritožnik in njegov zagovornik podala predlog po osmem odstavku 361. člena ZKP, o katerem je bilo odločeno s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 209/95-72 z dne 10.10.1995.

6.Glede na navedeno Višje sodišče, ki je upoštevalo, da ima pritožnik položaj pripornika in je zato tudi preizkušalo, ali obstoji priporni razlog in ali je podaljšanje pripora neogibno potrebno zaradi varnosti oškodovancev, ni storilo zatrjevanih kršitev pritožnikovih ustavnih pravic. Pritožbo zoper sklep višjega sodišča, izdan po določbi šestega odstavka 392. člena ZKP, je izključil že zakonodajalec, ker o priporu odloči sodišče, ki sicer odloča o pritožbah zoper prvostopne odločitve o podaljšanju pripora. Ker pritožnik vselej lahko poda predlog za odpravo pripora pri sodišču prve stopnje in ker ima pritožnik tudi ustavno pritožbo zoper tak sklep zaradi kršitve njegovih ustavnih pravic, je takšna izključitev pritožbe v mejah dopustnosti. Ker očitno v izpodbijanem sklepu ne gre za kršitev pritožnikovih človekovih pravic, ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavenga sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi:

predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez šinkovec.

Namestnik predsednika senata dr. Janez Šinkovec